Jedro

Kakšen alikvotni del zapustnikovega premoženja predstavlja prispevek tožnika k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja, je odvisno od vrednosti zapustnikovega premoženja, kakršna bi bila brez povečanja, in vrednosti, kakršna je v času zapustnikove smrti, ter od upravičenčevega prispevanja k temu povečanju. V tej zvezi je torej treba ugotoviti stanje in vrednost zapustnikovega premoženja v času njegove smrti, ali se je zaradi izboljšav, vzdrževanja oziroma obdelovanja nepremičnin njihova vrednost ohranjala (ali celo zvišala) oziroma kakšna bi bila njihova vrednost, če ne bi bilo rednega vzdrževanja oziroma obdelovanja, ugotoviti prispevek tožnika k ohranitvi vrednosti oziroma povečanju vrednosti premoženja zapustnika (kolikšen delež ustreza vloženemu delu, zaslužku ali drugačnemu prispevku tožnika), nato pa to preračunati v skupni delež tožnika na celotnem zapustnikovem premoženju.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v I./1. točki izreka (glede izločitve dela iz zapustnikovega premoženja) in v II. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi v I./2. točki izreka (glede izločitve gospodinjskih predmetov).

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) zahteva izločitev polovičnega deleža iz zapustnikovega premoženja in izločitev gospodinjskih predmetov, kot je opredeljeno v izreku (I. točka izreka) ter sklenilo, da je dolžan tožnik toženi stranki (v nadaljevanju toženci) v roku 15 dni povrniti nastale pravdne stroške v višini 11.820,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Tožnik s pravočasno pritožbo zoper navedeno sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da v skladu s sodno prakso (sklicuje se na VSM Sklep I Cp 1214/2016 z dne 31. 1. 2017) za utemeljenost zahtevka po 32. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) ni nujno, da med prednikom in potomcem obstoji življenjska skupnost v smislu skupnega gospodinjstva, nujno pa je, da med njima obstoji dejanska pridobitna skupnost; ni treba, da bi udeleženca sodelovala s skupnim namenom povečati – ohraniti premoženje, pomembno je le, da je do povečanja vrednosti premoženja ali njene ohranitve dejansko prišlo. Tako ni pomembno, ali sta tožnik in zapustnik živela ločeno, vsak v svojem delu hiše, bistveno je, da je obstajala takšna pridobitna skupnost med tožnikom in njegovima pokojnima staršema, od smrti matere naprej pa s pokojnim očetom. Premoženje, s katerim sta tožnik kot potomec in njegov pokojni oče kot prednik skupaj gospodarila, predstavlja kmetija, katere sestavni del je stanovanjska hiša, ki je predstavljala skupen dom tožnika in njegovih staršev do njune smrti. Te nepremičnine predstavljajo celoto, s katero so skupaj gospodarili in v katero je tožnik vlagal, oče pa temu ni nikoli nasprotoval. Tožnik in oče, še prej pa tudi mama, so imeli tudi skupno gospodinjstvo, kar je razvidno iz dejstva, da je obstajal en električni števec za plačilo elektrike, prav tako je obstajal en priključek za vodo in so vse račune plačevali skupaj oziroma kasneje tožnik sam. V tej zvezi izpostavlja izpovedi prič A. A., B. B., C. C. in Č. Č. ter listine, iz katerih po mnenju pritožbe izhaja, da je med tožnikom in njegovim očetom obstajala pridobitna življenjska skupnost v smislu skupnega gospodinjstva in tudi dejanska pridobitna skupnost, ki je pripeljala do povečanja vrednosti premoženja oziroma ohranitve vrednosti premoženja zapustnika. Nadalje navaja, da se koristi, ki jih je imel potomec od zapustnikovega premoženja, v katerega je vlagal, ne poračunavajo (sklicuje se na VSK Sklep I Cp 855/2005 z dne 7. 11. 2006, VSL Sodba II Cp 3305/2011 z dne 8. 12. 2011), zato je sodišče prve stopnje zmotno upoštevalo tožnikov prihranek finančnih sredstev na račun brezplačnega bivanja in drugih koristi, ki jih je imel glede na način življenja na kmetiji. Prav tako graja zavrnitev predloga za dopolnitev dokaza z izvedenko kmetijske stroke. Meni, da bi navedena izvedenka morala dopolniti izvedensko mnenje glede na pripombe tožnika v vlogi z dne 20. 4. 2022, ker ni opredelila, v kakšni višini je tožnik pripomogel k ohranjanju vrednosti kmetijskih zemljišč. Izvedenskega mnenja izvedenke gradbene stroke, ki je ugotovila prispevek tožnika k povečanju premoženja zapustnika, pa sodišče prve stopnje po prepričanju pritožbe ni upoštevalo zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča. Vztraja, da je sam financiral menjavo strehe in se pri tem sklicuje na izpoved priče D. D. ter dobavnico št. 2/13 z dne 3. 4. 2014 in račun št. 07/2013 z dne 11. 4. 2013. Menjava strehe je stala skupaj 11.710,73 EUR. Prodaja dveh njiv, iz katere naj bi bilo to financirano, je bila leta 2010, torej dve leti pred prekrivanjem strehe. V tej zvezi je tožnik tudi predlagal, da se pribavijo pogodbe glede prodaje navedenih njiv, da bi se ugotovilo, kdaj je bila podpisana pogodba in ali je imel zapustnik iz naslova kupnine dovolj denarnih sredstev, da bi financiral menjavo strehe, vendar sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo. Glede izločitve gospodinjskih predmetov navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je tožnik očeta ves čas oskrboval, da je tudi spodaj uporabljal vso opremo, da je očetu kuhal tudi spodaj, včasih tudi v svojem delu hiše in tako vsa oprema v stanovanjski hiši spada med opremo v smislu 33. člena ZD. Pri tem je dokazno in trditveno breme na tistem, ki meni, da ni podlage za izločanje (VSL Sklep II Cp 81/2018, VSRS Sodba II Ips 443/2001), v konkretnem primeru na tožencih, ki pa tega dokaznega bremena niso zmogli. Predlaga razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženci niso odgovorili na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Določba 32. člena ZD zapustnikovim potomcem, ki so živeli skupaj z zapustnikom in mu s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače pomagali pri pridobivanju, priznava zahtevo, da se jim iz zapustnikovega premoženja izloči del, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. Ta del ne spada v zapuščino, se ne upošteva pri izračunu nujnega deleža in se ne vračuna v dedičev dedni delež. Za utemeljenost potomčevega izločitvenega zahtevka mora (1.) med potomcem in zapustnikom obstajati skupnost, v kateri (2.) skupaj pridobivata premoženje, (3.) potomčev prispevek pri tem pa mora biti znaten oziroma višji, kot pritiče običajnemu odnosu med starši in otroki1, ter (4.) se mora nanašati na celotno premoženje, s katerim sta prednik in potomec skupaj gospodarila, ga ohranjala in povečevala.2

7. Da se sploh ugotovi, ali je prednikovo premoženje ob njegovi smrti vredno več ali vsaj ohranilo vrednost, kakršno je imelo pred nastankom pridobitne skupnosti s potomcem, je nujno, da so vlaganja večja ali vsaj enaka koristim, ki so jih udeleženci skupnosti imeli od uporabe premoženja. Pri izračunu ohranitve/povečanja vrednosti je ob upoštevanju okoliščin posameznega primera treba oceniti, ali je premoženje zaradi potomčeve uporabe morda prikrajšano (oz. ali bi bilo premoženje večje, če ga potomec ne bi (so)uporabljal), in ne, ali je potomec zaradi uporabe stvari obogaten.3

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da premoženje zapustnika predstavlja kmetija, na kateri je tožnik živel in delal – opravljal je določena gradbena dela v stanovanjski stavbi ter dela pri obdelovanju kmetije (ob starosti zapustnika je bil dela na kmetiji zmožen opraviti le tožnik). Prav tako je prispeval k poravnavanju stanovanjskih stroškov (voda, elektrika, …) ter stroškov hrane in drugih vsakodnevno potrebnih dobrin. Izvedlo je tako dokaz z izvedenko gradbene stroke kot dokaz z izvedenko kmetijske stroke. Izvedenka gradbene stroke je ocenila, da je vrednost nepremičnin parcela (stavbno zemljišče v izmeri 379 m2) in parcela skupaj z objekti v posledici izboljšav na stavbah višja za 28.031,00 EUR, iz mnenja izvedenke kmetijske stroke pa izhaja, da je tožnik s svojim opravljanjem dela na kmetiji prispeval oziroma pripomogel k ohranjanju vrednosti kmetijskih zemljišč, da te niso izgubile svoje vrednosti in so nosile pridelek.

9. Glede na vse navedeno je materialnopravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati svojega prispevka k povečanju ali ohranitvi zapustnikovega premoženja oziroma, da bi med tožnikom in zapustnikom obstajala pridobitna skupnost, ker je tožnik od zahtevanega premoženja (s katerim je sicer s pokojnim očetom, še prej pa s pokojno materjo, gospodaril in ga ohranjal) imel koristi od kmetijskih pridelkov, vzrejenih živali, lesa iz gozda ter denarnih sredstev od zakupa kmetijskih površin, prav tako je brezplačno bival na kmetiji staršev, v posledici česar je prihranil lastna finančna sredstva. Ugotovljena in pritožbeno nesporna dejstva po mnenju pritožbenega sodišča ustrezajo pridobitni skupnosti, sodišče prve stopnje pa je pri tem zmotno upoštevalo navedene koristi, ki jih je imel tožnik od zapustnikovega premoženja, saj ni izkazano, da se je zaradi le-teh premoženje zapustnika zmanjšalo.

10. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje glede izločitve dela iz zapustnikovega premoženja, posledično pa tudi v stroškovnem delu, ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj glede na okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, ne da bi pri tem pretirano poseglo v ustavno zagotovljene pravice strank (prvi odstavek 355. člena ZPP). Pravno relevantna dejstva v zvezi z višino prispevka tožnika k povečanju oziroma ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja predstavljajo samostojno pravno celoto, ki ne v dejanskem in ne v pravnem pogledu ni bila predmet presoje na prvi stopnji. V kolikor bi se prvič ugotavljala šele v pritožbenem postopku bi bila kršena pravica obeh pravdnih strank, da sodišče prve stopnje po oceni vseh izvedenih dokazov naredi celovito dokazno oceno, ki bo lahko podvržena morebitni pritožbeni graji v skladu s pravico do dvostopenjskega sojenja in učinkovito pravico do pritožbe (25. člen URS). Pravica strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena URS pa z razveljavitvijo izpodbijanega sklepa po mnenju pritožbenega sodišča ne bo kršena.

11. Kakšen alikvotni del zapustnikovega premoženja predstavlja prispevek tožnika k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja, je odvisno od vrednosti zapustnikovega premoženja, kakršna bi bila brez povečanja, in vrednosti, kakršna je v času zapustnikove smrti, ter od upravičenčevega prispevanja k temu povečanju.4 V tej zvezi je torej treba ugotoviti stanje in vrednost zapustnikovega premoženja v času njegove smrti, ali se je zaradi izboljšav, vzdrževanja oziroma obdelovanja nepremičnin njihova vrednost ohranjala (ali celo zvišala) oziroma kakšna bi bila njihova vrednost, če ne bi bilo rednega vzdrževanja oziroma obdelovanja, ugotoviti prispevek tožnika k ohranitvi vrednosti oziroma povečanju vrednosti premoženja zapustnika (kolikšen delež ustreza vloženemu delu, zaslužku ali drugačnemu prispevku tožnika), nato pa to preračunati v skupni delež tožnika na celotnem zapustnikovem premoženju.5

12. Pri ugotavljanju prispevka tožnika gre za vrednoten in ne za matematičen obračun vseh premikov premoženja in nepremoženjske pomoči. Čeprav se sodišče pri ovrednotenju potomčevega prispevka opre na objektivna (merljiva) dejstva življenjskega primera, upošteva tudi druge okoliščine življenja v obravnavani skupnosti zapustnika in potomca, ki jo sestavljajo številni drobci življenjskega primera. Vzajemna materialna in nematerialna pomoč se prepletata do najmanjših podrobnosti vsakdana in tak, kompleksen življenjski primer je nemogoče pravilno preliti v matematično enačbo. Gre za skupnost, podobno zakonski skupnosti, zato je postopek vrednotenja potomčevega prispevka in pretvorbe le-tega v alikvotni delež na premoženju zapustnika mogoče primerjati z ugotavljanjem deleža zakonca na skupnem premoženju.6 Na primer, glede obnove strehe ni relevanten zgolj denarni vložek (iz sredstev od prodanih kmetijskih površin7), temveč tudi nedenarni aktivni angažma tožnika.

13. Sodišče bo moralo v novem sojenju v okviru pravočasno ponujenega procesnega gradiva (286. člen ZPP) ustrezno dopolniti dokazni postopek, izvedene dokaze oceniti v skladu s temeljnim metodološkim napotkom, ki ga vsebuje načelo proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP, nato pa, upoštevajoč zgoraj navedena materialnopravna izhodišča, ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka v razveljavljenem delu. Pri tem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je Vrhovno sodišče RS sprejelo stališče, da zahtevek na podlagi 32. člena ZD, ki ga dedič, ki je sodeloval v zapuščinskem postopku, v tem postopku ni postavil, v pravdi pa ga ne utemeljuje z okoliščinami, ki bi narekovale obnovo postopka, ni utemeljen.8 Navedeno bo sodišče prve stopnje moralo upoštevati glede dela zahtevka, ki se nanaša na materin solastniški delež do njene smrti.

14. Pravilna pa je odločitev glede izločitve gospodinjskih predmetov po 33. členu ZD.9 Ratio predpisa je omogočiti osebam, ki so živele z zapustnikom, da obdržijo predmete, ki so jih doslej rabile za zadovoljevanje vsakdanjih potreb.10 Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo na podlagi ugotovitve, da tožnik zahtevanih predmetov ni uporabljal za zadovoljevanje lastnih vsakodnevnih potreb, pa tudi pritožba zahtevane predmete veže na potrebe zapustnika in ne na potrebe tožnika11, zato v tem delu ne more uspeti.

15. Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbo glede izločitve gospodinjskih predmetov zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijani, a nespremenjeni I./2. točki izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Sodna praksa zakonske zahteve „živeli skupaj z zapustnikom“ ne šteje kot nujnosti skupnega bivanja (življenja pod skupno streho), še manj v skupnem gospodinjstvu, pač pa kot skupno delovanje, skupno pridobivanje, ki se izrazi v povečanju oziroma ohranitvi vrednosti praviloma celotnega prednikovega premoženja. Kot takšno pridobitno družinsko skupnost je sodna praksa priznala skupno delo v frizerskem salonu in skupne investicije v hišo, čeprav je tožnica živela v drugem kraju (odločba VS RS II Ips 44/1995), pa tudi življenje potomca s svojo družino v isti hiši skupaj z zapustnikom, a ne v okviru skupnega gospodinjstva, ob tem, da je potomec s svojimi družinskimi člani zapustniku pomagal pri domačih opravilih (pranje, ribanje, krmljenje, kidanje gnoja, košnja ipd.) in povečal vrednost premoženja s postavitvijo lesenega prizidka, odkopom terena in postavitvijo lesene predelne stene (odločba VS RS II Ips 169/1995). Zahtevka po 32. členu ZD pa sodišče kljub življenju zapustnika in potomca pod isto streho ni pripisalo posamičnim vlaganjem v smislu gradnje na tujem (prednikovem) zemljišču, prezidav ali nadzidav prednikovega že obstoječega objekta (II Ips 156/2013), tožničinemu običajnemu delu na očetovem posestvu (II Ips 415/1992), pa tudi ne tožničini vsakodnevni skrbi za zapustnico, s katero nista živeli skupaj (II Ips 115/2005), in vlaganjem, ki so bila namenjena vzdrževanju in prilagoditvi osebnim potrebam ali željam konkretnih uporabnikov hiše oziroma stanovanja (II Ips 1/2008). Tako sodba VS RS II Ips 51/2018 z dne 17. 5. 2018. 2 VSRS Sklep II Ips 35/2022 z dne 15. 6. 2022. 3 VSRS Sodba II Ips 300/2012 z dne 9. 4. 2014, VSL Sodba I Cp 874/2021 z dne 1. 9. 2021, VSL sklep I Cp 3372/2014 z dne 8. 4. 2015. 4 Primerjaj N., Gavella: Nasljedno pravo, Informator, Zagreb, 1990, str. 338. 5 Primerjaj VSM sklep I Cp 822/2012 z dne 12. 9. 2012, VSL sodba II Cp 1754/2004 z dne 6. 5. 2005. 6 Primerjaj VSL sklep I Cp 3480/2012 z dne 11. 9. 2013, VSL sodba in sklep I Cp 1294/2014 z dne 10. 9. 2014, VSL Sodba II Cp 1599/2019 z dne 26. 2. 2020, VSL Sodba I Cp 874/2021 z dne 1. 9. 2021. 7 Pritožba v tej zvezi z navedbami o tem, da je bil tožnik tisti, ki se je dogovoril za izvedbo del in dejansko izvedel plačilo, ne uspe izpodbiti razlogov sodišča prve stopnje, ki jih pritožbeno sodišče povzema kot pravilne (13. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). 8 Primerjaj VSRS Sodba II Ips 981/2008 z dne 3.6.2010, VSRS Sodba in sklep II Ips 359/2009 z dne 11. 11. 2010. 9 Preživelemu zakoncu in zapustnikovim potomcem ter posvojencem in njihovim potomcem, ki so živeli z zapustnikom v istem gospodinjstvu, gredo gospodinjski predmeti, ki so namenjeni za zadovoljitev njihovih vsakdanjih potreb, kot so pohištvo, gospodinjski stroji in naprave ter druga hišna oprema, posteljnina in podobno, vendar ne, če so ti predmeti večje vrednosti. 10 K. Zupančič, V. Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, Tretja, spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list, Ljubljana, 2009, str. 55. 11 Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je tožnik očeta ves čas oskrboval, da je tudi spodaj uporabljal vso opremo, da je očetu kuhal tudi spodaj, včasih tudi v svojem delu hiše in tako vsa oprema v stanovanjski hiši spada med opremo v smislu 33. člena ZD.