REPUBLIKA SLOVENIJA

USTAVNO SODIŠČE

12. 2. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Republike Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata 30. januarja 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 300/2004 z dne 1. 3. 2005 v zvezi s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1704/2003 z dne 15. 7. 2004 in s sklepom Delovnega sodišča v Kopru št. Pd 184/2003 z dne 22. 8. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Pritožnik je s tožbo zahteval povrnitev gmotne in negmotne škode, ki jo je kot delavec utrpel na ladji delodajalca (tožena stranka). Delovno sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pritožnik tuj državljan, da je tožena stranka tuja pravna oseba, ki v Republiki Sloveniji nima niti sedeža niti podružnice, da sporazum o pristojnosti slovenskega sodišča ni pravno veljaven in da gre torej za spor z mednarodnim elementom. Presodilo je, da stranki spora ne izpolnjujeta pogojev, ki jih za pristojnost slovenskega sodišča določa zakon, in zavrglo pritožnikovo tožbo. Pritožnik se je zoper navedeno odločitev pritožil. Višje delovno in socialno sodišče je njegovo pritožbo zavrnilo, Vrhovno sodišče pa njegovo revizijo.

Pritožnik zatrjuje kršitev 22. in 23. člena Ustave. Z ustavno pritožbo napada stališče Višjega delovnega in socialnega sodišča, ki naj bi ga sprejelo leta 2001 v drugem sodnem postopku, po kateri slovensko sodišče, ne glede na sklenjeni sporazum o pristojnosti slovenskega sodišča, ni pristojno za odločanje v delovnih sporih med tožnikom, ki je tuja fizična oseba in med tožencem, ki je tuja pravna oseba. Navaja, da se je takrat spremenila sodna praksa in da je bilo to stališče uporabljeno tudi v njegovem primeru. Sodišču očita, da se je oprlo zgolj na jezikovno interpretacijo kolizijskih norm in da se ni nikoli ukvarjalo z drugimi okoliščinami, ki so očitno oblikovale sodno prakso do leta 2001. Meni, da je razlog spremembe sodne prakse poskus reševanja sodnih izostankov, ker naj bi sovpadalo z obdobjem kritike slovenskih sodišč zaradi teh zaostankov. Navaja, da so zaradi tega stališča nekateri oškodovanci, kakor tudi pritožnik, drugače obravnavani, kot so bili številni drugi tožniki pred njimi, in da so posledično tudi izgubili vsako sodno varstvo, za kar pa sami niso nič krivi. Ustavnemu sodišču predlaga, naj razveljavi izpodbijane sodne odločbe.

B.

Pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, je lahko kršena, če odločitev sodišča samovoljno, torej brez razumne pravne obrazložitve, odstopa od enotne in ustaljene sodne prakse. Vendar že iz samih navedb ustavne pritožbe izhaja, da za kršitev te pravice ne more iti. Pritožnik namreč napada stališče sodišča, sprejeto v drugem sodnem postopku, na podlagi katerega se je spremenila dotedanja sodna praksa v delovnih sporih z mednarodnim elementom. Pritožnik sam navaja, da odločitev v njegovi stvari sledi temu stališču. Če se je uveljavljena sodna praksa spremenila in se je tudi nova sodna praksa enotno uveljavila, je ustavna zahteva zgolj, da od te sodne prakse ni dopustno samovoljno odstopiti. Tega pa pritožnik Vrhovnemu sodišču, ki je na zadnji stopnji odločalo, ne očita. Glede na navedeno Ustavnemu sodišču ni treba ugotavljati, ali drži pritožnikova trditev, da je sodna praksa glede predmetnega vprašanja nekdaj bila drugačna, kot je uveljavljena sodna praksa danes.

V skladu s prvim odstavkom 23. člena Ustave (pravica do sodnega varstva) ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Ta pravica zagotavlja vsakomur (tudi tujcu) dostop do slovenskih sodišč v skladu s procesnimi pravili slovenske države. Zato izključitev sodnega varstva v Republiki Sloveniji, ko ni naveznih okoliščin, ki bi napotile na pristojnost slovenskih sodišč v zadevah z mednarodnim elementom, ni v neskladju z navedeno pravico. Pritožnikov očitek o kršitvi te pravice je zato neutemeljen.

Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan