Jedro

Ker pri odločanju o vrnitvi otroka ne gre za vsebinsko odločitev, temveč le za začasno ureditev, ki naj zavaruje nemoteno izvedbo postopka, v katerem bo odločeno o pravicah in obveznostih staršev do otroka, je sklep o vrnitvi otroka najbližji začasni odredbi, zato za te postopke veljajo pravila Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Udeleženca nosita vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za vrnitev otroka: A. A., ki se nahaja v Republiki Sloveniji na naslovu ter naložilo očetu B. B., da mladoletno A. A. takoj vrne v N. s predajo predlagateljici materi C. C. (točka I. izreka) ter odločilo, da nosi dolžnik v celoti stroške tega postopka, ki bodo odmerjeni po pravnomočnosti sklepa (točka II. izreka).

2. Zoper citirani sklep vlaga pritožbo dolžnik (oče mladoletne A. A. ). V pritožbi navaja, da izpodbija I. in II. točko izreka iz vseh razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V nadaljevanju se povzema bistvo obsežne pritožbe zapisane na 24.-tih straneh: graja kršitev procesnih pravil, zavrnitev predlaganih dokazov. Poudarja, da je zaslišanje priče klinične psihologinje D. D. predlagal v zvezi s pravno odločilnimi dejstvi, ki se nanašajo na A. A. no izraženo voljo, da ne želi nazaj v N. in da želi prebivati v Sloveniji. Očita nepopolno in pomanjkljivo dejansko stanje, saj mu je sodišče onemogočilo dokazovanje dejstev glede na določbo 13/2 člena Haaške konvencije. Predlagal je zaslišanje priče, da slednja poda svoje strokovne ugotovitve glede A. A. ne izražene želje in volje, v povezavi z vrnitvijo v N.. Ker je sodišče po opravljenem neformalnem razgovoru ocenilo, da volja mladoletne A. A. ne odraža njene pristne volje, se dokaz z zaslišanjem psihologinje, pokaže kot bistven. Navaja, da je k pritožbi priložil pisno poročilo te klinične psihologinje, iz katerega izhajajo odločilna dejstva, ki kažejo na to, da je A. A. razumela pomen in posledice svoje izjave ter da je dokazna ocena sodišča, oblikovana v točkah od 19 do 27 obrazložitve sklepa, napačna. Očita sodišču neenako obravnavo njega kot stranke, kršitev pravice do poštenega sojenja po 22. členu Ustave RS in 6. členu EKČP. Nadalje graja tudi neizvedbo dokaza z zaslišanjem predlaganih prič, pri čemer izpostavlja zaslišanje priče E. E. v zvezi z vrednotenjem verodostojnosti volje mladoletne A. A.. Nadalje graja kršitev materialnih določb v povezavi s procesnimi pravili glede otrokovega običajnega bivališča ter te kršitve glede posameznih naveznih okoliščin podrobno presoja, in sicer glede državljanstva in stalnega prebivališča, glede zdravstvenega zavarovanja, glede vrtca, šole in prostočasnih aktivnosti.

V nadaljevanju kot neskladen z listinami graja dokazni zaključek sodišča glede obsega stikov mladoletne A. A. z mamo in z očetom ter povzema svoje navedbe iz posameznih vlog in graja, da je napačna dokazna ocena sodišča, da dolžnik ni podrobneje pojasnil svojih navedb o porazdelitvi časa bivanja A. A. med staršema. V tem delu očita kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poudarja, da je razumljivo in enotno ves čas pojasnjeval, da je mati mladoletno A. A. konec decembra 2016, pod pretvezo, da gre z deklico samo na obisk k sorodnikom, odpeljala v N. in z deklico v N. tudi ostala. Da je v obdobju od 2017 do 2018 mati stike z očetom omejevala na način, da jih je dopuščala izvajati pretežno samo v N., v letu 2019 je dopustila, da je lahko A. A. preživljala strnjene stike z očetom v M.. V letih od 2020 do 2023 je mladoletna A. A. preživljala z očetom v M. skoraj 2/3 celotnega časa. Nadalje poudarja, da z izvedbo stika mladoletne A. A. v Sloveniji ni izvršil protipravnega odvzema, četudi sodišče navaja, da je materi dodeljena izključna starševska skrb. Sodišče ni upoštevalo, da med staršema ni nobenega dogovora izvršljive narave, niti sodne odločbe, ki bi določal obseg in režim stikov mladoletne A. A. s staršema, kar pomeni, da imata oba enake pravice do stikovanja z mladoletno A. A., ne glede na to, kateri od staršev ima pravico varstva in vzgoje nad hčerko. Ne glede na to, da sodišče stoji na stališču, da ima upnica izključno starševstvo nad mladoletno A. A., s tem mati še ni pridobila izključne pravice samovoljno določati obsega stikov. Ker dogovora nista dosegla in ker režim stikov s sodno odločbo ni določen, je dejstvo, da dolžnik uresničuje otrokovo voljo bivati z očetom v Sloveniji, zato ne gre za protipravni odvzem otroka.

Nadalje graja zaključek sodišča, da razlogi, s katerimi je utemeljeval zavrnitev vrnitve A. A. v N., niso izkazani. Meni, da je izkazal visoko stopnjo A. A. ne stiske v primeru vrnitve v N.. Pri čemer se sklicuje na posnetke, ki jih je priložil v tretji pripravljalni vlogi. Obstaja resno tveganje, da bo mladoletna A. A. zaradi vrnitve fizično in psihično trpela. Opozarja, da Haaška konvencija ne vsebuje pravnega standarda ogroženosti, ampak pravni standard psihičnega in fizičnega trpljenja. V nadaljevanju povzema dejstva, s katerimi je ta pravni standard izkazal. Opozarja tudi na neformalni razgovor s sodnico, kjer je A. A. izjavila, da jo je strah pred materinim partnerjem, da je mama ne zaščiti, ko F. F. do nje grdo govori in nanjo vpije. Izpostavlja, da je opozoril, da bi A. A. v primeru vrnitve v N. izgubila celo šolsko leto 2023/2024, saj je doslej opravila že več kot polovico vseh šolskih obveznosti in tega obsega izobraževanja v N. v tem šolskem letu ne bi več mogla nadoknaditi. V neskladju z vsebino Haaške konvencije je dokazna ocena, da razlog nastanka škode A. A. na področju izobraževanja ne more utemeljiti zavrnitve vrnitve A. A. v N. iz razloga, da je škodljivo stanje povzročil dolžnik s protipravnim odvzemom. Glede mnenja A. A. in njenega nasprotovanja vrnitvi graja dokazno oceno sodišča, saj je dokazni postopek pokazal, da A. A. odločno in neomajno nasprotuje vrnitvi v N., kar je utemeljen razlog za zavrnitev zahteve po določbi drugega odstavka 13. člena Haaške konvencije. Sodišče se je skozi obrazložitev svoje odločbe večkrat oprlo na A. A. no izjavo iz neformalnega razgovora s sodnico glede posameznih vprašanj, kjer je A. A. na izjava ustrezala očitno vnaprej sprejeti sodniški odločitvi in v tem delu v izjavo ni dvomilo, medtem ko pa je sodišče A. A. no izjavo v zvezi z njenim nasprotovanjem vrnitvi v N. okategoriziralo kot neuporabo zaradi pomanjkanja dekličinega razumevanja, pomena in posledic njene izjave. Sodišče ni utemeljilo, zakaj in iz kakšnih razlogov izjavi v tem delu ni verjelo in na podlagi česa je zaključilo, da A. A. ni sposobna oblikovati svojega mnenja in razumeti pomena svoje izjave. Poudarja, da je A. A. stara 11 let, zadosti zrela, da se zaveda posledic svoje izražene volje. Poudarja, da je za odločanje o 13. členu Haaške konvencije relevantna samo vsebina izražene volje otroka glede nasprotovanja vrnitvi v N.. Ne zahteva Konvencija, da bi se otrok moral zavedati tudi ocene dolgoročnejših koristi ter da bi moral razumeti namen predmetnega sodnega postopka. Če je sodišče podvomilo v sposobnost razumevanja posledic izražene volje, bi moralo dodatna pojasnila in strokovne razlage pridobiti od pristojnih organov v državi otrokovega stalnega prebivališča, torej od CSD, z zaslišanjem strokovnih delavcev CSD, ki so obravnavali mladoletno A. A. in oblikovali strokovno mnenje v sodnem postopku. Podaja svojo oceno volje mladoletne A. A. . To, da se je sodišče odločilo opraviti neformalni razgovor kaže, da je štelo, da je mladoletna A. A. dovolj zrela, da oblikuje svoje mnenje, kar je zadosten pogoj za zavrnitev vrnitve. Splošen in nepreverljiv je dokazni zaključek, da naj bi dolžnik neposredno vplival na A. A. no voljo s tem, ko naj bi jo seznanjal s sodnim spisom in postopkom. S starševsko odgovornostjo je A. A. primerno seznanil z možnostjo vrnitve v N., v kolikor bi tako odločilo sodišče. Dokazni zaključek, da mladoletna A. A. vrnitve v N. kategorično ne zavrača, temveč da težje sprejema selitev v S., je povsem v nasprotju z izvedenimi dokazi. Sklicuje se na zapisnike o izjavi mladoletne A. A. na CSD ter na zapisnik o izjavi o neformalnem razgovoru s sodnico. V vseh izjavah A. A. jasno in odločno izjavi, da nasprotuje vrnitvi v N. ter da si želi med šolskim letom živeti v M., se v M. šolati in izvajati stike z mamo tako, da ji je omogočeno nemoteno šolanje. Poudarja pravico otroka, da je slišan, kar predpisuje Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah, kar je ena od temeljnih vrednot Konvencije. Poudarja tudi določbo 24. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki določa, da mora imeti otrok na voljo zakonite postopke in pogoje, ki mu omogočajo, da svobodno izrazi svoje mnenje, ki ga sodišče upošteva. Poudarja, da je sodišče po tem, ko je podvomilo v sposobnost A. A. izraziti svoje mnenje, na temelju zgolj lastne dokazne ocene, otrokovo mnenje štelo za neuporabno v delu izjavljene volje po zavračanju vrnitve v N. ter ji s tem odvzelo pravico do izjave njenega mnenja in do pravice biti slišana v sodnem postopku. Glede stiske mladoletne A. A. po tem, ko ji je obrazložil sodniško odločitev, je navedel, da je deklica izkazala visoko mero stiske in zaskrbljenosti. Naslednji termin pri klinični psihologinji ima 5. 4. 2024, v vmesnem času pa je poiskal za A. A. pomoč v okviru CSD. A. A. išče pomoč tudi pri svetovalni delavki v šoli. K pritožbi prilaga Poročilo šole z dne 11. 3. 2024, iz katerega ponovno in jasno izhaja izražena volja A. A. , da nasprotuje vrnitvi v N., da pa ima svojo mamo rada in je nanjo navezana. Pritožuje se dolžnik tudi zoper odločitev o stroških sodnega postopka.

3. Upnica (mama) v odgovoru na tožbo opozarja na prekoračitev časa reševanja zadeve, ki po njenem teče absolutno predolgo. Deklica vse od 6. 10. 2023, ko je bila odvzeta na njenem domu v N. svoji materi in skrbnici, pri kateri je živela ves čas od rojstva dalje, vse do danes ni bila vrnjena na svoj dom v N.. V tem času je upnica rodila sina, bratca mladoletne A. A. , ki se ga je slednja izredno veselila. Glavni cilj dolžnika je bil onemogočiti A. A. , da bi uživala v lepih trenutkih z upnico in z novorojenim bratcem. V N. bi morala A. A. opraviti zahtevno operacijo zobovja, zaradi odhoda z nadaljnjim zdravljenjem ni mogla nadaljevati. Zavrača vse pritožbene očitke, izpostavlja, da je predloženo mnenje klinične psihologinje izdelano na nedopusten način in brez vsakršne dokazne vrednosti. Sodišče je bilo dolžno ugotoviti zgolj protipraven odvzem otroka skrbniku v tujini in dejstvo, da varnost otroka v državi izvora ni ogrožena. Meni, da je velik del pritožbenih navedb pravno nerelevantnih za obravnavani sodni postopek. Predlaga, da sodišče pritožbo dolžnika v celoti zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v postopku za vrnitev otroka po Konvenciji o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok (Ur. l. RS, št. 23/93, MP št. 6/93 - v nadaljevanju Konvencija), naložilo dolžniku - očetu, ki se skupaj s svojo 11-letno hčerko nahaja v Sloveniji, da mora otroka takoj vrniti v N.. Ugotovilo je, da je oče otroka nezakonito odpeljal iz N. in da so izpolnjeni pogoji po Konvenciji za vrnitev otroka materi. Sodišče je svojo odločitev oprlo tudi na Uredbo Sveta (ES) št. 2201/2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo (v nadaljevanju Uredba). Uredba v 11. členu določa, da se lahko tudi po Uredbi v primeru mednarodne ugrabitve otroka zahteva njegovo vrnitev, da pa se v tem primeru pri odločanju uporabljajo pravila Haaške konvencije, ki jo Uredba še nekoliko dopolnjuje z določbami 11. člena. Uredbo je mogoče uporabiti le v primerih, ko je otrok odpeljan iz države članice EU v drugo državo članico EU, za takšen primer pa gre tudi v obravnavani zadevi.

6. V skladu s 350. členom ter 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, preizkusi sodišče druge stopnje sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu oz. v delu, v katerem stranka ni zmagala v sporu ter v mejah pritožbenih razlogov in opravi uradni pritožbeni preizkus.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da namen Haaške konvencije ni vsebinsko reševanje sporov glede vprašanja starševskih pravic, temveč vzpostavitev prejšnjega stanja tako, da se zagotovi čimprejšnja vrnitev v kraj, kjer je imel otrok običajno prebivališče pred protipravnim odvzemom in se tako pristojnim organom te države omogoči, da v skladu s svojim pravom odloči o pravicah staršev do skrbi za otroka. 19. člen Haaške konvencije določa, da se odločba na podlagi te Konvencije v zvezi z vrnitvijo otroka, ne šteje za meritorno odločbo o katerem koli vprašanju v zvezi s pravico do skrbi za otroka.1 Ker pri odločanju o vrnitvi otroka ne gre za vsebinsko odločitev, temveč le za začasno ureditev, ki naj zavaruje nemoteno izvedbo postopka, v katerem bo odločeno o pravicah in obveznostih staršev do otroka, je sklep o vrnitvi otroka najbližji začasni odredbi, zato za te postopke veljajo pravila Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) 2. 8. Mati je v postopku zatrjevala in dokazovala, da je deklica skupaj z njo vse od rojstva prebivala v N., pri čemer je pritrdila očetu, da je imela hčerka z njim po letu 2020 redne in obsežne več tedenske stike. Pritožbeno pa ni sporno, da je oče ob prevzemu mladoletne A. A. v N., dne 6. 10. 2023 podpisal izjavo, da jo bo na dom matere vrnil do dne 8. 10. 2023, pa tega ni storil, ker je deklico odpeljal na svoj dom v M.. Sodišče prve stopnje je na podlagi teh dejstev zaključilo, da je dolžnik protipravno posegel v starševsko skrb matere, ki je po nemški zakonodaji v register vpisana kot izključna skrbnica mladoletne A. A. , kar po določbi 3. člena Konvencije predstavlja protipraven odvzem otroka3. Sodišče prve stopnje je utemeljilo, da ima predlagateljica po nemški zakonodaji v skladu z drugim odstavkom 1626.a člena BGB starševsko skrb nad otrokom, ki ni rojen v zakonski zvezi, kar je utemeljilo s potrdilom nemškega skrbstvenega organa z dne 19. 10. 2023. Na podlagi ugotovljenih pravno relevantnih dejstev je materialno pravno ocenilo, da je izpolnjen pogoj protipravnega odvzema otroka, ker je bila predlagateljici kršena pravica do varstva in vzgoje4. 9. Sodišče prve stopnje je v točkah 9. do 12. obrazložitve ocenjevalo tudi dokaze in utemeljevalo dejstvo, kje je imela A. A. pred 6. 10. 2023, ko jo je dolžnik odpeljal v Slovenijo običajno prebivališče ter ugotovilo, da obstajajo določene navezne okoliščine v prid zaključkom o običajnem prebivališču mladoletne A. A. v trenutku, ko jo je oče odpeljal v Slovenijo za vsako izmed držav ter zaključilo, da na stran N. prevesi tehtnico tamkajšnja kontinuirana in obsežnejša zdravstvena obravnava. Prav tako je upoštevalo dejstvo, da so bila razmerja staršev do mladoletne A. A. v N. urejena že v letu 2018, ko so bili izvedeni postopki v zvezi z dekličinim preživljanjem, medtem ko je dolžnik, ki je v letu 2017 na CSD podal predlog za pomoč pri sklenitvi sporazuma, v nadaljevanju pri izvedbi v postopku ni vztrajal. Sodišče je zato med drugim navedlo, da je v skladu s prvim odstavkom 7. člena Uredbe Bruselj II B meritorno odločitev o nadaljnjem varstvu in vzgoji mladoletne A. A. ter njenih stikih s staršema pristojno sprejeti nemško sodišče. Sodišče druge stopnje v zvezi s temi zaključki pojasnjuje, da ti že presegajo obravnavanje zahteve za vrnitev otroka v skladu s Konvencijo, saj gre za dejstva, ki bodo odločilna za odločanje o pristojnosti za odločitve o varstvu, vzgoji, preživljanju otroka in otrokovih stikih, kar pa ni predlog obravnavane zahteve. Zaključek sodišča, da je bila mladoletna hči udeležencev iz N. nezakonito odpeljana, temelji na dejstvih, ki so bila ugotovljena z zahtevanim dokaznim standardom za odločitev. Očetove pritožbene navedbe, da je deklico, kljub podpisani izjavi, da jo bo vrnil na dom upnice dne 8. 10. 2023, odpeljal v Slovenijo na svoj dom, ker je s tem zgolj izpolnjeval željo hčerke, ne morejo vplivati na pravilen zaključek, da je s tem izvršil protipravni odvzem mladoletnega otroka.

10. Ni sicer sporno, da se je mladoletna A. A. od 1. 9. 2019, ko je postala šoloobvezna, vzporedno šolala tako v nemških kot v slovenskih šolah, in sicer glede na čas, ki ga je preživljala pri vsakem od staršev. Vendar kot je že bilo pojasnjeno, je pravno pomembna okoliščina, da oče mladoletne A. A. po stiku dne 6. 10. 2023 ni vrnil na dom upnice, kot se je to pisno zavezal ter je s tem materi kršil pravico do skrbi za mladoletno hčerko.

11. Pri ugotavljanju, ali je bil otrok nezakonito odpeljan ali zadržan po 3. členu Konvencije, si organi, ki odločajo o zahtevi, lahko pomagajo z neposredno uporabo tujega prava in tujih sodnih odločb, ne da bi bili izvedeni postopki, ki so za priznanje tujih sodnih odločb in dokazovanje tujega prava sicer predpisani (14. in 15. člen Konvencije). Tako se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbo 1626.a člena BGB ter na listino, ki jo je predložila upnica (priloga A7), iz katere izhaja, da je upnica - mati v N. v register vpisana kot izključna skrbnica mladoletne A. A..

12. Sodišče prve stopnje je upoštevalo določbo 12. člena Konvencije, ki nalaga odreditev takojšnje vrnitve otroka, če je na dan, ko se je začel postopek pred sodnim ali upravnim organom pogodbenice, v kateri je otrok, minilo manj kot eno leto od dneva, ko je bil otrok nezakonito odpeljal ali zadržan. Ta člen v obravnavani zadevi utemeljuje vrnitev deklice v N., upoštevaje, da je od protipravnega odvzema prišlo v oktobru 2023 in tako enoletni rok še ni pretekel. 13. Nadalje je sodišče upoštevalo, da Konvencija ustvarja domnevo, da je vrnitev protipravno zadržanega otroka v otrokovo korist. Zato po določbi 13. člena Konvencije sodišču ni treba odrediti vrnitve otroka, če oseba, ki vrnitvi nasprotuje, dokaže obstoj okoliščin iz tega člena. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi Up-377/01 zavzelo stališče, da je določila potrebno razlagati restriktivno in opozorilo, da restriktivna razlaga velja tako za opredelitev vsebine okoliščin iz točk a. in b. prvega odstavka 13. člena Konvencije, kot tudi za dokazne standarde v zvezi z njihovim dokazovanjem. Pri tem je poudarilo namen Konvencije, ki je v ohranitvi življenjskih pogojev otroka, zagotovitvi odločanja o pravici do skrbi za otroka na območju izvirnega prebivališča otroka in preprečevanje nezakonitega odvzema otrok.

14. Sodišče prve stopnje je zelo natančno ugotavljalo in presojalo, s strani očeta zatrjevane razloge za zavrnitev vrnitve sedaj 11-letne hčerke. Oče v pritožbi obširno graja zaključke sodišča glede resne nevarnosti telesnega nasilja, duševne travme ali neugodnega položaja ter glede mnenja mladoletne A. A. oziroma njenega nasprotovanja vrnitvi. V pritožbi najprej izpostavlja, da njegovo zatrjevanje in dokazovanje, da bi mladoletna A. A. psihično in fizično trpela v bivalnem okolju pri materi, ter da bi ji nastala škoda na področju izobraževanja, "ker je doslej opravila že več kot polovico vseh šolskih obveznosti in tega obsega izobraževanja v N. v tem šolskem letu ne bi več mogla nadoknaditi", utemeljuje zavrnitev materine zahteve. Ne soglaša z dokaznim zaključkom, da ni izkazal psihične zlorabe ali zanemarjenja, pri čemer izpostavlja tudi vsebino posnetkov pogovorov mladoletne A. A. z upnico in njenim partnerjem.

15. Sodišče prve stopnje je v točkah od 13. do 18. obrazložitve odgovarjalo na vse bistvene navedbe očeta glede obstoja resne nevarnosti ter navedlo potrebne razloge za presojo, da zatrjevane neugodne okoliščine ne utemeljujejo uporabe klavzule iz 13. člena Konvencije5. Razlog resne nevarnosti je sicer splošna določba, ki se ji zaradi restriktivne razlage, vsebina določi v vsakem primeru posebej. V člankih na to temo ter v judikatih6 je poudarjeno, da mora iti mora za izjemne okoliščine: ko so v državi, v katero bi bilo otroka vrniti vojne razmere, lahkota ali bolezen in kadar bi bil otrok deležen resnega zlorabljanja ali zanemarjenja ali resnih groženj. Sodišče je pravilno upoštevalo, da mora biti ogroženost otroka za zavrnitev predloga zelo resna. Sodišče se ne sme spuščati v raziskovanje, pri katerem staršu je za otroka bolje poskrbljeno oziroma pri katerem staršu bo otrok srečnejši. To je namreč pridržano sodišču države, iz katere je bil otrok protipravno odpeljan. Namen Konvencije je namreč, da je otrok vrnjen v državo izvora, ta pa bo v nadaljnjih postopkih imela pristojnost odločati o morebitni spremembi varstva in vzgoje otroka. Tako bodo lahko v nadaljnjih postopkih navedbe očeta glede manj ugodnih okoliščin ter trditve o psihičnem trpljenju A. A. v materinem bivalnem okolju (če bodo dokazane), pravno pomembne. S strani očeta zatrjevane, za otroka morda res neugodne okoliščine: selitev matere iz do sedaj otroku znanega okolja v S., avtoritativen odnos materinega partnerja do mladoletne A. A., pogosti prepiri in konflikti med upnico in njenim partnerjem, nezadovoljstvo mladoletne hčerke nad njenim življenjskih ritmom v N., uporabo izjemne klavzule iz Konvencije, namreč ne utemeljujejo. Tudi zvočni posnetki, ki jih je kot dokaz za te svoje trditve v spis vložil oče, ne utemeljujejo zaključka o neobičajnih težkih okoliščinah, ki bi jih bilo mogoče materialno pravno okvalificirati kot razlog za zavrnitev zahteve po vrnitvi deklice.

16. Sodišče druge stopnje kot neutemeljene zavrača tudi obsežne pritožbene navedbe glede napačne dokazne ocene izražene volje mladoletne A. A. ter napačne uporabe drugega odstavka 13. člena Konvencije, ki določa, da lahko sodni ali upravni organ zavrne otrokovo vrnitev, če ugotovi, da otrok nasprotuje vrnitvi, in da je dopolnil tisto starost ter da je na taki stopnji zrelosti, da je potrebno upoštevati njegovo mnenje. Sodišče je namreč pravilno upoštevalo 11. člen Uredbe, ki v drugem odstavku izrecno določa, da mora sodišče pri odločanju o vrnitvi otroka, otroku zagotoviti možnost, da pove svoje mnenje, razen če to ni primerno zaradi njegove starosti ali zrelosti. Zato so neutemeljene vse pritožbene navedbe, da je sodišče kršilo tudi temeljna načela Konvencije o otrokovih pravicah (KOP), ki zagotavljajo otroku, da je v postopkih, kjer se odloča o njegovih pravicah in koristih, slišan.

17. Sodišče je navedlo, da je CSD opravil z deklico več razgovorov: dne 5. 9. 2023, 26. 10. 2023, 22. 11. 2023 in 29. 11. 2023 ter da je nato še razpravljajoča sodnica opravila z deklico neformalni pogovor dne 13. 12. 2023. Vsakega od zapisnikov o opravljenem razgovoru ter zapisnik o neformalnem razgovoru je skrbno, z veliko mero odgovornosti ocenjevalo ter nato v točki 26 obrazložitve skupno dokazno oceno utemeljilo z razumnimi in življenjsko logičnimi razlogi. Natančno je ocenjevalo, ali je mladoletna A. A. sposobna razumeti pomen postopka in posledice odločitve ter navedlo prepričljive razloge, zakaj na podlagi njenih izjav ni mogoče zavrniti zahteve upnice, v postopku vrnitve otroka po Konvenciji. Ni namreč mogoče pritrditi pritožbi, da je že zgolj dejstvo, da A. A. nasprotuje vrnitvi v N., razlog za zavrnitev zahteve po določbi drugega odstavka 13. člena Konvencije. Drži, kar na več mestih izpostavlja pritožba, da iz izjav mladoletne A. A. izhaja, da se ne želi vrniti v N., vendar je pomen te izjave potrebno ocenjevati ob upoštevanju vseh okoliščin, ki jih je sodišče v postopku ugotovilo ter pravilno vrednotilo. Nedvomno je A. A. v svojih izjavah izrazila navezanost na oba starša, svojo željo, da bi živela oba starša bližje drug drugemu, da bi lahko med njima enostavneje prehajala, izrazila, da težje sprejema selitev v S., tudi zato ker v M. živi dedek po materini strani, ter dala prednost slovenski šoli, kjer bi se raje šolala.

18. Sodišče druge stopnje pritrjuje tudi razlogom, ki jih je sodišče navedlo glede vpliva očeta na hčerkino izraženo voljo. Ti so izkustveno logični ter tudi splošno znani. Temeljijo na ugotovljenih konkretnih okoliščinah v katerih je deklica bivala od oktobra 2023, ko jo je oče odpeljal k sebi domov. Vse od takrat namreč A. A. ni imela nobenega osebnega stika z mamo, medtem, ko je bil oče vseskozi prisoten v dekličinem življenju. Nedvomno je oče A. A. ustvaril v M. zelo prijetno življenjsko okolje, v katerem biva že več kot 6 mesecev. Vse te okoliščine so zagotovo imele določen vpliv na A. A. na izraženo mnenje in ta vpliv je sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo in upoštevalo pri odločitvi.

19. Sodišče prve stopnje je tako ob natančnem tehtanju in presojanju vseh ugotovljenih okoliščin ter upoštevanju dekličine izjave, da se ne želi vrniti v N., materialno pravno pravilno odločilo, da z vrnitvijo mladoletne A. A. v N., ne bodo ogrožene njene koristi, ker obravnavana odločitev pomeni le, da se deklica vrne v izvorno državo, za čas, ki je potreben, da bo lahko pristojni organ sprejel meritorno odločitev o stikih z očetom, ali tudi o varstvu in vzgoji. Tako je odločitev skladna z otrokovo največjo koristjo, kar je najpomembnejše vodilo obravnavanega postopka.

20. Dolžnik je uveljavljal bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, torej kršitev načela kontradiktornosti, pri čemer je očital, da sodišče ni zaslišalo priče klinične psihologinje D. D., pri čemer je izpostavil, da je predlagal izvedbo dokaza z zaslišanjem priče, "da slednja poda svoje strokovne ugotovitve glede A. A. ne izražene želje in volje, povezane z A. A. no vrnitvijo nazaj v N., torej o dejstvih, ki jih je oblikovala klinična psihologinja v okviru obravnave mladoletne A. A., še posebej glede vprašanja razumevanja A. A. ne izražene želje o kraju bivanja in šolanja in njenega občutenja za primer vrnitve nazaj v N.." Sodišče prve stopnje je v zvezi z neizvedenimi dokazi v točki 8 obrazložitve navedlo, da je klinična psihologinja D. D. obravnavala mladoletno A. A. izključno na podlagi podatkov, ki jih je zagotovil upnik, brez možnosti sodelovanja matere, ter da je poglobljene pogovore z mladoletno A. A. opravil CSD in sama razpravljajoča sodnica, s čimer je sodišče pridobilo vse potrebne podatke za presojo morebitne škode, ki bi A. A. grozila oziroma bi jo utrpela v primeru vrnitve, kakor tudi za oceno njene, v postopku izražene volje.

21. Kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana, ker je sodišče prve stopnje izvedbo dokazov z zaslišanjem prič utemeljeno zavrnilo. Takšno postopanje dodatno utemeljuje dejstvo, da se zadeva obravnava po postopku za izdajo začasne odredbe, z upoštevanjem, da je treba slediti namenu Konvencije. Temu mora biti prilagojen tudi postopek, v katerem je tudi stopnja procesnih jamstev udeležencev lahko ustrezno nižja, tako da je odločanje še učinkovito. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov imelo dovolj podlage za odločitev o začasnem ukrepu, katerega cilj je odprava posledic protipravnega ravnanja ter vrnitev otroka v državo običajnega prebivališča, kjer se bo vsebinsko reševal spor glede morebitne spremembe starševske skrbi in odgovornosti.

22. Sodišče druge stopnje kot neutemeljene zavrača tudi pritožbene očitke, da je sodišče dolžnika neenako obravnavalo, da mu je kršilo načelo neodvisnosti in nepristanskosti, kršilo pravico do poštenega sojenja po 22. členu Ustave RS in 6. členu EKČP. Ne drži, da je "sprejelo dokazno oceno na temelju, da je parcialno dolžnikova navajanja štelo za neresnična, nekonsistentna in nedorečena, medtem ko se do očitnih neresnic, ki jih je navajala upnica, sploh ni opredelilo". Sodišče se je opredelilo do pravno relevantnih navedb in trditev tako upnice kot dolžnika, pri čemer pa je potrebno poudariti, da je velik del dolžnikovih navedb pravno nerelevantnih za obravnavo upničine zahteve po vrnitvi deklice na podlagi Konvencije. Gre za navedbe, ki bodo lahko pravno pomembne v postopkih, kjer se bo vsebinsko odločalo o očetovi pravici do varstva, vzgoje in stikih. To velja tudi za vse navedbe glede neurejenosti stikov oziroma, da je mati oteževala izvršitev stikov. Na navedbe pritožbe, ki niso pravno pomembne za odločitev na podlagi Konvencije tudi sodišče druge stopnje ne odgovarja (določba 360. člena ZPP).

23. Glede na obrazloženo, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ter 366. člen ZPP).

24. Ker dolžnik s pritožbo ni uspel, odgovor dolžnice pa ni bistveno pripomogel k rešitvi pritožbe, nosita udeleženca vsak svoje pritožbene stroške (določbe 165., 154. in 155. člena ZPP).

1 Sklep Ustavnega sodišča R Slovenije Up-377/01 z dne 4. 10. 2001. 2 II Ips 457/2001 z dne 10.09.2001 se je VSRS izreklo o tem, katera postopkovna pravila so za odločanje najprimernejša. Ker ne gre pri odločanju o vrnitvi otroka za meritorno odločitev, temveč le za začasno ureditev, ki naj zavaruje nemoteno izvedbo postopka, v katerem bo odločeno tudi o pravicah in obveznostih staršev do otroka, je sklep o vrnitvi otroka najbližji začasni odredbi, tako da za te postopke veljajo pravila ZIZ, ZPP pa le, če ni specialnih določb v ZIZ. Podobno tudi dr. Končina Peternel M.: Mednarodna ugrabitev otrok, Pravosodni bilten, 3/2013, Ljubljana 2013, str. 53. 3 Določba 3.a člena Konvencije: Šteje se, da je otrok nezakonito odpeljan ali zadržan: a) če so s tem kršene pravice do skrbi zanj, ki jih je dobila oseba, institucija ali katerokoli drugo bodisi kolektivno bodisi posamično telo po zakonu države, v kateri je otrok stalno prebival, preden je bil odpeljan ali zadržan. 4 Tako tudi M. Končina Petrnel: Mednarodna ugrabitev otrok, Pravosodni bilten št. 3/2013, stran 48. 5 Ustavno sodišče Republike Slovenije je v svoj odločbi navedlo, da je klavzulo iz 13. in 20. člena Konvencije treba razlagati ozko in restriktivno - Up-377/01, sklep Ustavnega sodišča z dne 4. 10. 2001. 6 Pravosodni bilten 3/2015 str 59, Suzana Kraljič - resna nevarnost kot razlog za zavrnitev protipravno odpeljanega ali zadržanega otroka, Pravosodno bilten 3/2013,str. 47, dr. Mateja Končina Peternel - Mednarodna ugrabitev otrok, Up- 377/01, z dne 4.10. 2001.