Jedro

Ker se neprerekana dejstva štejejo za priznana, priznanih dejstev pa ni potrebno dokazovati, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku v takem obsegu ur pravilno ugodilo, čeprav tožeča stranka zanje ni predložila dokaza v obliki potrjenih evidenčnih listov. Določba 212. čl. ZPP namreč tudi toženi stranki nalaga obveznost, da substancirano, obrazloženo prereka navedbe nasprotne stranke in da svoje ugovore tudi dokazno podpre.

V primeru, da se stranka sklicuje na materialni pobot mora postaviti konkretne navedbe, ki sodišču omogočajo presojo o tem ali tožnikova terjatev (deloma ali v celoti) ne obstoji več, ker je prenehala na podlagi enostranske izjave (konkretizirati mora torej predpostavke iz 311. in 312. čl. OZ).

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

(1) Z izpodbijano sodbo (I.A tč. izreka) je sodišče prve stopnje drugi toženi stranki naložilo v plačilo 38.609,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 8.934,12 EUR od 12. 07. 2007, od zneska 21.975,12 EUR od 12. 07. 2007 in od zneska 7.700,40 EUR od 11. 08. 2007 do plačila, v roku 15 dni od izdaje sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (A1.tč.). Drugi toženi stranki je naložilo v plačilo 3.014,78 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (A2.tč). Tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko za plačilo 38.609,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je zavrnilo (I.B tč. izreka). S sklepom (II.tč. izreka) je po pobotanju separatnih stroškov tožeče stranke in pravdnih stroškov prve tožene stranke, tožeči stranki naložilo povrnitev 2.566,38 EUR pravdnih stroškov prve tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

(2) Zoper sodbo se v zavrnilnem delu (I.B tč. izreka) in v odločitvi o pravdnih stroških (I.A 2. tč. izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po 338.čl. ZPP (Zakon o pravdnem postopku; Ur.l. RS št. 26/99 s kasnejšimi spremembami) pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in odloči v skladu s tožbenim zahtevkom, s stroškovno posledico. Priglaša pritožbene stroške.

(3) V ugodilnem delu (I.A tč. izreka) se zoper sodbo pritožuje druga tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da spremeni sodbo tako, da tožbeni zahtevek zavrne oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Pritožbenih stroškov ne priglaša. (4) Na pritožbi nasprotni stranki nista odgovorili.

(5) Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. Su 72/2009-10 z dne 09. 02. 2010, prenešena z Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani.

(6) Pritožbi nista utemeljeni.

(7) Tožeča stranka je s tožbo zahtevala plačilo za delo (skupno 4663 ur), ki so ga opravljali njeni delavci na gradbiščih prve tožene stranke na podlagi treh izstavljenih računov: za opravljenih 1079 ur znesek 8.934,12 EUR po fakturi 26/2007 z dne 04. 07. 2007, za opravljenih 2654 ur znesek 21.975,12 EUR po fakturi 27/2007 z dne 04. 07. 2007 in za opravljenih 930 ur znesek 7.700,40 EUR po fakturi 42/2007 z dne 03. 08. 2007, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8-dnevnega plačilnega roka.

K pritožbi tožeče stranke:

(8) Tožbeni zahtevek do prve tožene stranke je tožeča primarno temeljila na sklenjeni letni kooperantski pogodbi z dne 31. 05. 2007, podrejeno pa na podlagi določila 631. čl. OZ (Obligacijski zakonik; Ur. l. RS, št. 83/2001 s kasnejšimi spremembami) - neposredni zahtevek podizvajalca do naročnika in določila 190. čl. OZ - neupravičena obogatitev.

(9) Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, da sporna dela niso bila opravljena v okviru letne kooperantske pogodbe, temveč po naročilu drugega toženca, ki je bil le izvajalec prve tožene stranke. Zato se je za posle lahko dogovarjal le v lastnem imenu in na svoj račun, ne pa v imenu prve tožene stranke. Tožbeni zahtevek prav tako ni utemeljen na subsidiarnih pravnih podlagah, saj materialno pravne predpostavke po 631. čl. In 190. čl. OZ niso izkazane. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je prvo tožena stranka za vsa dela, ki jih je opravila tožeča stranka, z asignacijami in kompenzacijami plačala drugi toženi stranki.

(10) Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko. Letna kooperantska pogodba sklenjena med tožečo in prvo toženo stranko sicer res izkazuje obstoj pogodbenega razmerja med pravdnima strankama, vendar pa sama zase ne pomeni, da sta bili pravdni stranki v pogodbenem razmerju tudi glede spornih gradbišč. Po presoji pritožbenega sodišča letna kooperantska pogodba predstavlja le okvirno pogodbo – to je pogodba na podlagi katere se šele sklepajo posamični dogovori. Takšno naravo pogodbe potrjuje določba 2. čl. predmetne pogodbe (na katero se je sklicevala tožena stranka), ki določa, da bo za izvedbo posamičnih del s strani prve tožene stranke dano posebno naročilo. Ker v letni kooperantski pogodbi konkreten obseg del, ki naj bi jih tožeča izvajala za prvo toženo stranko ni bil vnaprej predviden, bi tožeča stranka morala podati konkretne navedbe o tem, da sta se pravdni stranki dogovorili za dela prav na teh spornih gradbiščih. Takih trditev pa ni podala, temveč se je sklicevala le na letno kooperantsko pogodbo, izhajajoč iz predpostavke, da je sklenitev te pogodbe pomenila potrditev ustnih dogovorov med tožečo in drugo toženo stranko. Nasprotno je zatrjevala, in z zaslišanjem priče D. S. dokazala prva tožena stranka, da je za konkretna gradbišča naročilo bilo dano drugi toženi stranki.

(11) Ob pojasnjenem se izkaže, da ni podano v pritožbi očitano nasprotje med ugotovitvami sodišča o obstoju pogodbenega razmerja med pravdnima stranka in zaključkom, da dela niso bila opravljena na podlagi letne kooperantske pogodbe.

(12) Že iz navedenih razlogov je bila odločitev sodišča prve stopnje pravilna, sodišče pa ni podrobneje odgovarjalo na pritožbene očitke, ki izpodbijajo dokazno oceno sodišča prve stopnje; prav tako ne na ostale pritožbene navedbe, ki za odločitev v konkretnem sporu niso pravno relevantne (1.odst.360. čl. ZPP).

(13) Tožeča stranka se pritožuje tudi zoper odločitev o pravdnih stroških, ki jih je druga tožena stranka dolžna povrniti tožeči, vendar pa pritožbe v tem delu z ničemer ni obrazložila. Zato je pritožbeno sodišče odločitev o stroških preizkusilo le v okviru kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (2.odst. 350.čl. ZPP). Takih kršitev ni zasledilo.

K pritožbi druge tožene stranke:

(14) Druga tožena stranka je priznala, da so bila sporna dela opravljena po njenem naročilu in s tem priznala obveznost po temelju, nasprotovala je le višini vtoževane terjatve.

(15) Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku zoper drugo toženo stranko ugodilo za celotni vtoževani znesek, to je za 38.609,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih računov.

(16) Pritožnik uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP (nasprotje med izrekom sodbe in obrazložitvijo). Prisojeni znesek 38.609,64 EUR po mnenju tožene stranke ne ustreza dejanskemu številu opravljenih ur (to je 3584 ur), ki jih je ugotovilo sodišče in priznala druga tožena stranka. Prav tako sodišče naj ne bi pojasnilo od kod izhaja znesek 8.934,12 EUR, ki ga je tožeči stranki prisodilo v izreku sodbe.

(17) Očitana absolutna bistvena kršitev postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni podana, saj gre za tako kršitev samo v primeru, ko sodbe zaradi očitanih pomanjkljivosti ni mogoče preizkusiti. Ker je izpodbijana sodba sposobna preizkusa, očitana kršitev ni podana.

(18) Pritožbeno sodišče ugotavlja, da prisojena glavnica v znesku 38.609,64 EUR ustreza seštevku vseh opravljenih ur (skupno 4663 ur), pomnoženem s ceno urne postavke 6,90 EUR in povečanim za 20 % DDV. Sodišče prve stopnje se sicer res ni izrecno opredelilo do opravljenih 1079 ur, ki ustrezajo vtoževanemu znesku v višini 8.934,12 EUR, kljub temu pa je iz obrazložitve razvidno (razlogi na 3. in 5. strani sodbe), da je sodišče pri končnem izračunu glavnice upoštevalo tudi fakturo 26/2007 iz katere izhaja za pritožnika sporni znesek.

(19) Neutemeljeno je tudi stališče pritožnika, da sodišče pri izračunu glavnice ne bi smelo upoštevati računa št. 26/2007, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo za 1079 ur. Res je, da navedeno število ur ne izhaja iz evidenc, ki jih je predložila tožeča stranka kot dokaz opravljenih del. Vendar pa to ne vpliva na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kajti druga tožena stranka takšnemu številu ur v odgovoru na tožbo (ki je edina vloga te stranke v postopku na prvi stopnji) ni ugovarjala. Čeprav je izrecno priznala le 3584 ur, pa se do 1079 ur ni z ničemer opredelila oz. temu ni (niti pavšalno) ugovarjala.

(20) Ker se neprerekana dejstva štejejo za priznana (2. odst. 214. čl. ZPP), priznanih dejstev pa ni potrebno dokazovati (1. odst. 214. čl. ZPP), je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku v takem obsegu ur pravilno ugodilo, čeprav tožeča stranka zanje ni predložila dokaza v obliki potrjenih evidenčnih listov. Takšna sankcija je posledica obveznosti oz. bremena obeh pravdnih strank, da se izjavita o trditvah nasprotne stranke. Določba 212. čl. ZPP namreč tudi toženi stranki nalaga obveznost, da substancirano, obrazloženo prereka navedbe nasprotne stranke in da svoje ugovore tudi dokazno podpre.

(21) Pritožnik prvič šele v pritožbi ugovarja takemu obsegu ur, kar je glede na določbo 286. čl. ZPP (v zvezi s 337. čl. ZPP) prepozno in za pritožbeno sodišče neupoštevno.

(22) Pritožnik nadalje izpodbija ugotovljeno višino urne postavke, glede katere trdi, da ni znašala 6,90 EUR, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, temveč 6,80 EUR. Zaključek sodišča, da je bila dogovorjena cena 7,00 EUR (v skladu s cenikom prve tožene stranke), ki jo je nato tožeča stranka znižala na 6,90 EUR je logičen in v zadostni meri dokazno podprt. Zato ga pritožbeno sodišče ob tem, da tožena stranka z ničemer ni izkazala drugačne višine urne postavke, sprejema kot pravilnega.

(23) Pritožnik je nasproti tožeči stranki uveljavljal tudi svojo terjatev v znesku 6.600,00 EUR iz naslova stroškov bivanja, prevoza in prehrane delavcev tožeče stranke, kar je sodišče zavrnilo z obrazložitvijo, da je te stroške krila tožeča stranka sama. Po presoji pritožbenega sodišča, bi bilo tako uveljavljani pobot potrebno zavrniti že zato, ker druga tožena stranka svoje terjatve ni v zadostni meri opredelila tako, da bi jo sploh bilo mogoče obravnavati.

(24) V pravdi lahko tožena stranka svojo nasprotno terjatev do tožeče uveljavlja na dva načina: kot materialni oz. predpravdni pobot (ugovor ugasle pravice) ali kot procesni pobot. (25) V primeru, da se stranka sklicuje na materialni pobot mora postaviti konkretne navedbe, ki sodišču omogočajo presojo o tem ali tožnikova terjatev (deloma ali v celoti) ne obstoji več, ker je prenehala na podlagi enostranske izjave (konkretizirati mora torej predpostavke iz 311. in 312. čl. OZ).

(26) V primeru, da tožena stranka prvič šele v pravdi uveljavlja svojo terjatev, gre za t.i. procesni pobot, ki se ne uveljavlja niti s tožbo niti z nasprotno tožbo, temveč z ugovorom (3. odst. 319. čl. ZPP), ki predstavlja pravno varstvo posebne oblike namenjeno obrambnim ciljem (zavrnitvi tožbenega zahtevka). Stranka, ki uveljavlja svojo terjatev na tak način pa mora pobotni ugovor pravilno oblikovati, ga s konkretnimi dejanskimi navedbami substancirati in dejstva na katera opira svoj zahtevek tudi dokazati (212. čl. ZPP). Zato mora v pravdi podana pobotna izjava obsegati trditev tožene stranke, da ima pobotljivo terjatev, ki naj jo sodišče ugotovi in potem upošteva ob pobotanju (temu sledi tričlenski izrek sodbe).

(27) Tožena stranka pa s svojimi trditvami v odgovoru na tožbo (str.12-14 spisa) pobotnega ugovora ni podala v skladu z opisanimi zahtevami. Uveljavljala je le znižanje terjatve tožeče stranke v obsegu nastalih stroškov, pri čemer posameznih stroškov ni določneje opredelila, ampak je v ta namen predlagala zaslišanje priče M. K.. Zatrjevanja pravno pomembnih dejstev pa ni mogoče nadomestiti s predlaganjem dokazov. Nekoliko obširnejše navedbe glede nastalih stroškov (vendar po presoji pritožbenega sodišča še vedno nezadostne) je tožena stranka podala šele v pritožbi, ki pa jih pritožbeno sodišče glede na določbo 286. čl. ZPP (v zvezi z 337. čl. ZPP) ni upoštevalo, saj predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto.

(28) Pritožnik izpodbija odločitev tudi v obrestnem delu z navedbami, da ni mogel priti v zamudo s plačilom, ker računa 27/2007 sploh ni prejel, račun 42/2007 pa je zavrnil, ker ni bil izstavljen v skladu z naročilnico. Ker tudi te navedbe predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto, jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

(29) Pritožba pa tudi ni utemeljena glede prisojenih obresti v delu, ko izpodbija ugotovitev sodišča, kdaj je nastopila zamuda tožene stranke oz. od katerega datuma dalje tožena stranka poleg glavnice dolguje tudi zamudne obresti. Ker sta bila računa 26/2007 in 27/2007 izstavljena 04. 07. 2007, je tožena stranka glede na 8-dnevni rok plačila, dne 13. 07. 2007 že bila v zamudi s plačilom te obveznosti. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je rok za plačilo obveznosti iztekel 12. 07. 2007 in da je, od tega dne dalje, začela teči tudi obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je zato tudi glede plačila računa 42/2007, ki je bil izstavljen 03. 08. 2007, pravilno ugotovilo, da je dne 11. 08. 2007 začela teči obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti.

(30) Ker pritožbeni očitki niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni odkrilo drugih kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2.odst. 350.čl. ZPP), je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353.čl. ZPP).

(31) Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1.odst. 154.čl. ZPP v zvezi z 1.odst. 165.čl. ZPP.