Jedro

Tožnica uveljavlja ugotovitveni zahtevek, ki pa ga z začasno odredbo ni mogoče zavarovati. V takem položaju je za zavarovanje stvarnopravnega (lastninskega) položaja tožnice predvideno pravno sredstvo zaznambe spora.

Izrek

Pritožbi se ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru tožene stranke ugodi, sklep o začasni odredbi P 45/2010 z dne 7. 7. 2010 razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

O stroških pritožbenega postopka bo odločalo sodišče prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor toženca zoper sklep o začasni odredbi P 45/2010 z dne 7. 7. 2010, s katerim je sodišče prve stopnje toženi stranki prepovedalo odtujitev in obremenitev parcele št. 1452/72 k.o. P. in odredilo zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve v zemljiški knjigi sodišča prve stopnje pri navedeni nepremičnini. Iz razlogov sklepa izhaja, da po oceni sodišča prve stopnje tožena stranka v ugovoru ni uspela omajati zaključkov o izpolnjenosti pogojev za izdajo začasne odredbe, to je tako verjetnem obstoju zahtevka (terjatve), kot tudi ostalih pogojev iz 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), z obstojem katerih je sodišče prve stopnje utemeljilo izdajo sklepa o začasni odredbi.

Iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), to je bistvene kršitve postopkovnih določb, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, se zoper sklep pritožuje tožena stranka s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v celoti razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne. V pritožbi meni, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit, saj je nepravilno že stališče, da sodišče o ugovoru zastaranja ne more odločati v okvirih postopka izdaje začasne odredbe. Ker tožeča stranka domnevne terjatve uveljavlja na podlagi skoraj 11 let stare pogodbe, sodišče ugovora zagotovo ne bi smelo v celoti prezreti oziroma zanemariti. Sodišče tudi ne pojasni, zakaj je pri izdaji začasne odredbe ravnalo tako, kot da tožena stranka ne bi še podala nobenih navedb v zvezi z domnevnim obstojem terjatve. Že ta pomanjkljivost onemogoča preizkus izpodbijane odločbe. Sodišče pa je napačno ocenilo tudi ugovorne navedbe tožene stranke glede ugotovitvenega zahtevka (ugotovitev obstoja lastninske pravice na delu nepremičnine). Opozarja, da stvarnopravnega zahtevka (zatrjevanega originarnega načina pridobitve lastninske pravice) ni možno niti potrebno varovati z začasno odredbo. Nedobrovernost morebitnega novega lastnika se v takih primerih zagotavlja z institutom zaznambe spora, ki povsem ustrezno in zadostno varuje stvarnopravne zahtevke tožeče stranke. Sploh pa ni potrebe, da sodišče prepoveduje razpolaganje s celotno 26.733 m2 veliko nepremičnino zaradi tožnikovih domnevno lastnih 25 m2. Sodišče prve stopnje se tudi sploh ni ukvarjalo z verjetnostjo obstoja terjatve iz naslova primarnega tožbenega zahtevka, pač pa je to (samo od sebe) verjetnost obstoja terjatve presojalo le z vidika podrejenega zahtevka za izpolnitev prodajne pogodbe (ki pa je zastaran). Prepoved je tudi že na prvi pogled povsem nesorazmerna z zasledovanim tožbenim zahtevkom in grobo brez razloga posega v pravice tožene stranke na preostalem delu predmetne nepremičnine. V zvezi s podrejenim tožbenim zahtevkom bi sodišče lahko izdalo kvečjemu začasno odredbo za prepoved razpolaganja s 25 m2 velikim delom nepremičnine oziroma idealnim solastninskih deležem, ki ustreza navedeni kvadraturi. Poleg tega se sodišče sploh ni opredelilo do posledic začasne odredbe za toženca, kar je ta navajal v ugovoru. Pri tem ne drži, da tožencu ne bi nastala nobena škoda. Tožeča stranka ne more s sklicevanjem na druge odprte postopke med tretjimi strankami dokazati izostanka škode za toženca v primeru izdaje začasne odredbe. Vsaka izdana začasna odredba za toženca predstavlja bistven poseg v njegove pravice.

Pritožba je utemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča toženec v pritožbi utemeljeno opozarja na zgrešen zaključek sodišča prve stopnje o obstoju pogojev za izdajo začasne odredbe v obravnavani zadevi in posledično o neutemeljenosti njegovega ugovora zoper sklep o začasni odredbi. Začasna odredba je sredstvo za zavarovanje upnikove terjatve (v pravdi zahtevka), ki (verjetno izkazano) zoper dolžnika obstoji ali bo nastala ( 1. odstavek 270. in 1. odstavek 272. člena ZIZ, v prvem primeru za denarno terjatev, v drugem pa za nedenarno). Temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe (v pravdi) za zavarovanje zahtevka (terjatve) je torej v skladu s citiranimi zakonskimi določbami obstoj zahtevka ali da bo tožniku terjatev (zahtevek) zoper toženca nastala. Kakšno nedenarno terjatev (zahtevek) tožnica v obravnavani pravdni zadevi želi zavarovati, v predlogu ne navaja. Tožnica primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev lastništva dela parcele št. 1452/72 k.o. P. v izmeri cca. 25 m2 (pripadajočega parkirišča k poslovnemu prostoru tožnice na parc. št. 1453/1 k.o. P.) utemeljuje s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe in pogodbe o asignaciji z dne 23. 8. 1999, ki je bila glede kupljene poslovne stavbe obojestransko v celoti izpolnjena, ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe pa sta pravdni stranki soglašali, da bo pripadel tožnici kot lastnici poslovne stavbe tudi ustrezen del funkcionalnega zemljišča te stavbe kot pripadajoče parkirišče (takrat sestavni del parcele št. 1452/1 k.o. P.). Do realizacije odložene izpolnitve tožničinega nakupa funkcionalnega zemljišča za namen parkiranja pa ni prišlo. Tožena stranka se je s kupoprodajno pogodbo zavezala, da bo tožnici prodala funkcionalno zemljišče in tožnica meni, da je že z nakupom navedenega poslovnega prostora po samem zakonu pridobila lastništvo dela sedanje parcele (po delitvi) št. 1452/72 k.o. P., v lasti toženca (v približni izmeri 25 m2).

Tožnica torej uveljavlja ugotovitveni zahtevek, ki pa ga z začasno odredbo ni mogoče zavarovati (v takem položaju je za zavarovanje stvarnopravnega (lastninskega) položaja tožnice predvideno pravno sredstvo zaznambe spora, kot utemeljeno opozarja toženec v pritožbi). Da pa bi v posledici uveljavljanega ugotovitvenega zahtevka tožeči stranki v bodoče nastala kakšna terjatev zoper toženca, ki bi jo bilo potrebno (za)varovati (z ureditvijo – regulacijo – obstoječega razmerja), da njena uveljavitev (v bodočnosti) ne bi bila ogrožena, tožnica ne navaja (1).

V kolikor pa tožeča stranka skuša z predlagano začasno odredbo (za)varovati podrejen tožbeni zahtevek (zaradi izpolnitve pogodbe), pa je zakonski pogoj za obravnavanje utemeljenosti takega tožbenega zahtevka pogojen z neutemeljenostjo primarnega tožbenega zahtevka (primerjaj 3. odstavek 182. člena ZPP). Odločanje o podrejenem tožbenem zahtevku pride namreč v poštev šele v primeru neutemeljenosti primarnega zahtevka. Nesmiselne bi zato bile (glede verjetnega obstoja ali nastanka terjatve – glede podrejenega tožbenega zahtevka) trditve, da je primarni zahtevek verjetno neutemeljen in je zato verjetno utemeljen podrejen tožbeni zahtevek ter zavarovanje takega zahtevka z začasno odredbo. Zato tudi odločanje o tem ne pride v poštev.

Ker tožnica sploh ne navaja, katero njeno terjatev (zahtevek) naj bi zavarovala s predlagano začasno odredbo (obstoječo ali bodočo), odločanje o podrejenem zahtevku pa v tej fazi postopka (še) ne pride v poštev, ni izpolnjen temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe, da konkretna (in v postopku tudi verjetno izkazana) terjatev zoper toženca obstoji ali bo tožnici nastala, izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pa posledično napačna. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 3. točke 365. člena ZPP toženčevi pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa.

Po 4. odstavku 163. člena ZPP odloči o zahtevi za povrnitev stroškov sodišče v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim. Zato je za odločitev o stroških pritožbenega postopka glede med postopkom izdane začasne odredbe pristojno sodišče prve stopnje.

(1) Pritožbeno sodišče (čeprav v tem trenutku še ni pravno pomembno) vendarle opozarja na (neodpravljivo ne)sklepčnost uveljavljanega (primarnega) zahtevka. Za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom se namreč zahteva vpis v zemljiško knjigo (1. odstavek 49. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ, enako je določal tudi 33. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih – ZTLR, ki je veljal v času sklepanja pogodbe med pravdnima strankama). Tožbene trditve, da je tožnica že z nakupom poslovnega prostora po samem zakonu (!?) pridobila lastništvo dela sedanje parcele toženca (nove parcele po delitvi), pa nimajo zakonske podlage.