Jedro

Zaključek sodišča prve stopnje, da je sodišče "prepričano, da so se obtoženci vnaprej dogovorili, da bodo prikazali prometno nesrečo, obtoženec, čigar brat je vozil njegovo vozilo, pa je na to pristal, saj je prevzel vozilo", je glede predhodnega dogovora med obsojenci in soudeležbe soobsojencev povsem arbitraren in neobrazložen.

Izrek

Zahtevi zagovornika obsojenih E.Š. in A.Š. se ugodi, po uradni dolžnosti pa glede obsojenih D.B. in D.Š., se izpodbijana pravnomočna sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo z dne 6.7.2006 obsojence spoznalo za krive in sicer: - D.B. storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in pravic po tretjem odstavku 261. člena Kazenskega zakonika (KZ - A), (dejanje opisano pod točko I. izreka), za katero mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta ter mu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka; - A.Š. storitve poskusa kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ v zvezi s 22. in 25. členom KZ - A (dejanje opisano po točko II. izreka), za katero mu je določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta ter mu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka; - E.Š. storitve poskusa kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ v zvezi s 22. in 25. členom KZ - A (dejanje je opisano pod točko II. izreka), za katero mu je določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta ter mu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka in - D.Š. storitve nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ (dejanji opisani pod točko II. in III. izreka), za katero mu je določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta, mu v plačilo naložilo znesek 220.400,00 SIT, ki ustreza s kaznivim dejanjem protipravno pridobljeni premoženjski koristi in plačilo stroškov kazenskega postopka.

Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 14.6.2007 pritožbe zagovornikov obsojenih D.B., E.Š. in D.Š. ter pritožbo obsojenega A.Š. zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje; obsojencem pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo so zahteve za varstvo zakonitosti vložili: - vrhovni državni tožilec zaradi kršitve kazenskega zakona iz razloga po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP, ker je bil zakon kršen v vprašanju ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja kaznivo dejanje po tretjem odstavku 261. člena KZ in po prvem odstavku 217. člena KZ. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi ugodi in pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojence oprosti obtožbe; podrejeno pa sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; - zagovornik obsojenega D.B. zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP s predlogom, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe; - zagovornik obsojenih E.Š. in A.Š. zaradi kršitev kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter oba obsojenca oprosti obtožbe.

3. Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru na zahtevi zagovornikov, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 9.1.2008, se sklicuje na razloge zahteve za varstvo zakonitosti, ki jo je vložilo državno tožilstvo. Z odgovorom državnega tožilca so bili obsojenci in zagovornika seznanjeni.

B.

4. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se po pravnomočno končanem kazenskem postopku sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. To je: kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP je kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

5. Zagovornik obsojenih E.Š. in A.Š. v zahtevi za varstvo zakonitosti bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja z navedbami, da izrek sodbe sodišča prve stopnje in druge stopnje nasprotuje razlogom sodbe (enako kršitev v sodbi sodišča prve stopnje so zagovornika obsojenega E.Š. in obsojenega D.Š. ter obsojeni A.Š. uveljavljali tudi v pritožbah zoper sodbo sodišča prve stopnje). V zahtevi navaja, da sta bila obsojenca obsojena za dejanje v katerem se jima očita, da do stika vozil B. in R. ni prišlo, kar pa je v direktnem nasprotju z v zadevi izvedenimi dokazi in razlogi sodbe sodišča prve in druge stopnje. Obsojencema se v opisu dejanja očita, da sta fingirala prometno nesrečo tako, da naj bi zaradi neupoštevanja prednosti D.Š. prišlo do medsebojnega oplazenja vozil B., ki ga je vozil A.Š. in R., ki ga je vozil D.Š. (nakar je vozilo B. zaneslo v odbojno kovinsko ograjo mostu od koder se naj bi po drsenju ob ograji ustavil v desnem obcestnem jarku), kar pa ni bilo res, ker do stika vozil in stika vozila B. v zaščitno ograjo mostu sploh ni prišlo. Tekom kazenskega postopka pa se je z izvedbo dokazov, pri tem se vložnik sklicuje na izvedensko mnenje izvedenca dr. P., potrdilo, da je do trčenja med vozili prišlo, kar ugotavlja tudi sodišče v razlogih izpodbijane pravnomočne sodbe.

6. Iz opisa dejanj v sodbi sodišča prve stopnje, ki je kot sostorilce obsojena A.Š. in E.Š. spoznalo za kriva poskusa kaznivega dejanja goljufije na škodo Zavarovalnice T. in obsojenega D.Š. za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije na škodo Zavarovalnice T. in S., izhaja, da so obsojenci po skupnem dogovoru, z namenom sebi in drugemu pridobiti protipravno premoženjsko korist, poskušali spraviti (oziroma obsojeni D.Š. tudi spravil) Zavarovalnico T. v zmoto z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin, da je dne 3.10.2000 na mostu med voziloma B., ki ga je vozil obsojeni A.Š. (lastnik pa je bil obsojeni E.Š.) in R. (ki ga je vozil obsojeni D.Š.) po krivdi slednjega prišlo do oplazenja vozil, v posledici katerega je vozilo B. podrsalo v odbojno ograjo ter zapeljalo v desni obcestni jarek. V posledici tega pa je na vozilu B. nastala materialna škoda v višini 1,204.719,11 SIT, obsojeni D.Š. pa je utrpel telesne poškodbe (zaradi katerih je vložil odškodninski zahtevek za plačilo nematerialne škode na Zavarovalnico T., ker pa Zavarovalnica T. nobenemu ni izplačala zahtevane odškodnine, je dejanje ostalo pri poskusu; Zavarovalnica S. pa je obsojenemu D.Š., ki je pri tej zavarovalnici uveljavljal izplačilo dnevne odškodnine po polici kolektivnega zavarovanja za nepremoženjsko škodo, izplačala 220.400,00 SIT), kar pa ni bilo res, ker do stika vozil in stika vozila B. v ograjo mostu ter posledično zapeljanja v jarek, kot tudi tako po krivdi Š. nastale materialne in nematerialne škode sploh ni prišlo. Iz opisa kaznivega dejanja tako izhaja, da so obsojenci z namenom pridobiti si protipravno premoženjsko korist na škodo zavarovalnice, lažno zatrjevali, da je kritičnega večera prišlo do prometne nesreče, ko je ob srečevanju med voziloma prišlo do oplazenja vozil, v posledici katerega je nastala materialna in nematerialna škoda.

7. Glede obsojenega E.Š. pa zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP utemeljeno uveljavlja z navedbami, da sodba glede tega obsojenca nima razlogov o odločilnih dejstvih.

8. Pritrditi je navedbam zagovornika, da sodba sodišča prve stopnje glede udeležbe obsojenega E.Š., ki pri prometni nesreči ni bil udeležen in ni podpisal odškodninskega zahtevka zavarovalnici, pri poskusu kaznivega dejanja goljufije nima razlogov. Zaključek sodišča prve stopnje, da je sodišče "prepričano, da so se obtoženi B., Š. in E.Š. vnaprej dogovorili, da bodo prikazali prometno nesrečo med vozili obtoženega D.Š. in obtoženega E.Š. s tem, da bo vozilo slednjega vozil njegov brat obtoženi A.Š., v to pa je ta tudi pristal, saj je prevzel vozilo" (str. 20 sodbe sodišča prve stopnje), glede predhodnega dogovora med obsojenci in soudeležbe obsojenega E.Š. in soobsojencev povsem arbitraren in neobrazložen. Sodišče druge stopnje pa pri preizkusu s pritožbami izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje po 383. členu ZKP, kljub odsotnosti razlogov v sodbi sodišča prve stopnje glede udeležbe obsojenega E.Š. in predhodnega dogovora med njim ter ostalimi tremi obsojenci, ugotavlja, da bistvene kršitve določb kazenskega postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (med katerimi je tudi 11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP) niso podane (str. 4 sodbe sodišča druge stopnje).

9. Sodišče prve stopnje, kot to izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, zagovorom obsojenih D.Š. in A.Š., da je kritičnega večera po krivdi D.Š. prišlo do prometne nesreče, v kateri je med voziloma, ki sta jih vozila, prišlo ob srečevanju (na mostu) do oplazenja, ni sledilo. Kot izhaja iz razlogov sodbe je sodišče svojo presojo, da do stika vozil in stika vozila B. v zaščitno ograjo mostu (oziroma po presoji sodišča druge stopnje ne varnostno ampak mostno ograjo) ni prišlo, oprlo predvsem na izvedenski mnenji izvedencev prometne stroke dr. Š.Š. (ki v mnenju ugotavlja, da na predmetnem odseku cestišča izven naselja N. na mostu vozili nista prišli v dotik) in dr. I.P. (ki v mnenju ugotavlja, da sta se vozili podrsali po levih bokih, ker se višina poškodb na vozilih približno ujema, da pa se je mesto trka moralo nahajati pred mostom na desni strani vozišča v smeri proti N.), ki ju ocenjuje kot strokovno prepričljivo obrazloženi, izdelani na podlagi dolgoletnih izkušenj in v ključnih točkah tudi skladni. Temu je v razlogih sodbe pritrdilo tudi sodišče druge stopnje. Izvedenski mnenji se razlikujeta. Prvo ugotavlja, da do stika (oplazenja) med voziloma B. in R. ni prišlo, drugo pa ugotavlja, da je do oplazenja med voziloma po levih bokih prišlo. To pa je po presoji sodišča prve in druge stopnje, kot izhaja iz razlogov izpodbijanih sodb, irelevantno, ker do prometne nesreče ni prišlo na način, kot je bila prijavljena pri Zavarovalnici T. in sta to zatrjevala obsojeni E.Š. in D.Š., ki sta določno povedala, da je do prometne nesreče prišlo na mostu. Sodišče druge stopnje, ki je soglašalo s pritožniki, da se izvedenca nista opredelila do zaznamovanih sledi iz skice kraja prometne nesreče, vendar pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri presoji teh izvedenskih mnenj pravilno izhajalo iz po obdolžencih zatrjevanega mesta trčenja med voziloma B. in R. na mostu, je pritožbe zagovornikov in obsojenega A.Š. zavrnilo kot neutemeljene, v razlogih svoje sodbe pa ocenilo, da ocena sodišča prve stopnje o skladnosti izvedenskih mnenj izvedencev prometne stroke je sicer napačna, vendar pa ne zadeva bistvene kršitve določb kazenskega postopka, saj se glede na ugotovitev izvedenca P., da se je mesto trčenja med voziloma moralo nahajati pred mostom, postavlja vprašanje, kaj je vozilo R. na nasprotni strani vozišča počelo in z njim, ali je do prometne nesreče, kot nehotenega dogodka, resnično prišlo (str. 6 sodbe sodišča druge stopnje).

10. Državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP, ker je bil zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje po tretjem odstavku 261. člena KZ in po prvem odstavku 217. člena KZ.

11. Kršitev iz 1. točke 372. člena ZKP je podana, če sodišče zaradi napačne pravne presoje, da gre za kaznivo dejanje, izreče obsodilno sodbo namesto oprostilne, ali obratno, ne pa, če odločitev sodišča glede vprašanja, ali je dejanje zaradi katerega se obtoženec preganja kaznivo dejanje temelji na nepravilni dokazni oceni o tem, ali so določena odločilna dejstva dokazana ali ne. Državni tožilec v zahtevi v zvezi z uveljavljano kršitvijo kazenskega zakona navaja, da je sodišče za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ in za kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 261. člena KZ na podlagi izvedenskega mnenja štelo, da je do nezgode vsekakor prišlo in da sta bili v njej udeleženi vozili; da ob dejstvu, da sodišče šteje, da je do nezgode prišlo na drugačen način in ne na način kot je bil prikazan zavarovalnici in kot je to zapisano v opisu dejanja, pa takšen temelj naveden v samem opisu ne zadostuje za oceno, da gre za kazniva dejanja za katera so bili vsi obtoženci spoznani za krive, in da dejansko stanje kot ga je ugotovilo sodišče samo, ne daje podlage za subsumpcijo pod kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ, niti pod kaznivo dejanje po tretjem odstavku 261. člena KZ, saj ne gre za izpolnjevanje bistvenega zakonskega znaka pridobitve protipravne premoženjske koristi. S takimi navedbami pa državni tožilec po vsebini ne uveljavlja navedene kršitve kazenskega zakona, temveč izraža dvom v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Izhajajoč iz dejanskega stanja kot ga je v razlogih sodbe ugotovilo sodišče prve stopnje, da je do prometne nesreče, v kateri sta bila udeležena voznika D.Š. in A.Š., prišlo, vendar ne na način, kot sta to zatrjevala voznika, namreč ocenjuje, da zatrjevan drugačen način poteka nezgode ni temelj za oceno, da je bil zahtevek za povrnitev škode neupravičen, niti za oceno, da so s tem že izpolnjeni znaki kaznivega dejanja.

12. Zagovornik obsojenega D.B. v zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženi zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, podrobneje ne konkretizira kršitev zakona, ki naj bi jih sodišče z izpodbijano pravnomočno sodbo prekršilo. Težišče navedb zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, ko navaja, da je neutemeljen zaključek sodišča, da je obsojencu kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic dokazano, saj bi obsojenec, če bi vedel za fingiranje prometne nesreče, sestavil tak zapisnik o ogledu, v katerem ne bi bilo nobenega dvoma o nastanku prometne nesreče, ker pa tega ni vedel, je opravil ogled kakor vsakega drugega in povzel dejansko stanje na cestišču kot ga je našel, ko je skupaj s kolegom prišel na kraj dogodka, predstavlja nestrinjanje zagovornika z dokazno oceno, kot sta jo v izpodbijani pravnomočni sodbi glede obsojencu očitanega kaznivega dejanja po tretjem odstavku 261. člena KZ sprejeli sodišči prve in druge stopnje. Po vsebini te zagovornikove navedbe s ponavljanjem obsojenčevega zagovora, ki zanika, da bi sestavil zapisnik o ogledu v katerega bi lažno vnesel podatke o povzročitelju, poteku prometne nesreče in v njej nastali premoženjski in nepremoženjski škodi, in okoliščin, ki jih je v pritožbenem postopku presodilo že sodišče druge stopnje, predstavljajo izpodbijanje s pravnomočno sodbo ugotovljenega dejanskega stanja, ne pa kršitev zakona.

13. Glede na ugotovljeno v zahtevi zagovornika obsojenih A.Š. in E.Š. uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, glede obsojenih D.B. in D.Š. (ki jima je očitan dogovor o skupnem delovanju pri fingiranju prometne nesreče oziroma njihovem skupnem delovanju) pa po uradni dolžnosti po pooblastilu iz drugega odstavka 424. člena ZKP, sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo moralo sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti.

14. Po določbi 68. člena ZKP zagovornik v isti kazenski zadevi ne more zagovarjati dveh ali več obtožencev. Čeprav je z zahtevo za varstvo zakonitosti v tej zadevi zagovornik vložil po pooblastilu dveh obsojencev (E.Š. in A.Š.), kar je v nasprotju z navedeno določbo, je Vrhovno sodišče glede na vsebino zahteve, zahtevo obravnavalo, ne da bi od obsojenega A.Š., ki je pooblastil navedenega zagovornika šele za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, zahtevalo, da si vzame drugega zagovornika. Vrhovno sodišče pa opozarja, da v novem postopku isti zagovornik (odvetnik L.H. iz M.S.) dveh obtožencev (E.Š. in A.Š.) glede na določbo 68. člena ZKP, kljub danim pooblastilom obeh obtožencev, ne bo mogel zagovarjati.