Jedro

S tem, da obdolženec na glavno obravnavo ni prišel in so bili izpolnjeni vsi pogoji za sojenje v nenavzočnosti, je tudi pristal na to, da sam na glavni obravnavi pričam (ali izvedencem) ne bo mogel postavljati vprašanj, dajati pripomb na izvedene dokaze in predlagati novih dokazov.

Če obramba izvedbe dokaza ne predlaga, pravica iz tretje alineje 29. člena Ustave ni kršena, saj obdolžencu ne gre ustavna pravica, da sodišče ugotavlja dejstva, ki so obsojencu v korist, tudi s pomočjo dokazov, ki jih ni predlagal, ali dokazov, ki jih je predlagala nasprotna stranka.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca sta dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ilirski Bistrici je s sodbo K 59/2006 z dne 18.12.2007 obsojena E.G. in B.S. spoznalo za kriva poskusa kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in jima po prvem odstavku 50. in prvem odstavku 51. člena KZ izreklo pogojni obsodbi, v katerih je obsojencema po prvem odstavku 217. člena KZ določilo kazen dva meseca zapora, ki ne bosta izrečeni, če v preizkusni dobi enega leta ne bosta storila novega kaznivega dejanja. Zavarovalnico je s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, obsojencema pa po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) naložilo v plačilo stroškov kazenskega postopka v znesku 1.007,38 EUR ter vsakemu tudi povprečnino, odmerjeno na 300,00 EUR. Višje sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbi zagovornikov obeh obsojencev kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencema pa naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka.

2. Zoper to pravnomočno sodbo sta zagovornika obsojenih E.G. in B.S. vložila zahtevi za varstvo zakonitosti. Zagovornik obsojenega E.G. v zahtevi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev pravic obrambe iz drugega odstavka 371. člena istega zakona, ki da je vplivala na zakonitost sodbe. Zagovornik obsojenega B.S. pa pravnomočno odločbo izpodbija zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 3., 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Trdi pa tudi, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Vrhovnemu sodišču predlagata, da njunima zahtevama ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi, zagovornik obsojenega E.G. pa tudi, da Vrhovno sodišče zahtevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru navaja, da v zahtevah zatrjevane kršitve zakona niso podane, kolikor pa vložnika izpodbijata izvedensko mnenje dr. I.P., po vsebini uveljavljata zmotno ugotovitev dejanskega stanja, torej razlog, ki po drugem odstavku 420. člena ZKP ni dopusten.

4. Zagovornika obeh obsojencev v izjavah na odgovor vrhovne državne tožilke vztrajata pri navedbah in predlogu iz zahtev.

B.

5. Zagovornik obsojenega E.G. v zahtevi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP utemeljuje z navedbami, da na glavni obravnavi dne 27.11.2007 ni bil navzoč obsojeni B.S., ki je opravičil svoj izostanek z navedbo, da je ima neodložljive službene obveznosti v tujini in podal izjavo, da želi biti prisoten na glavni obravnavi, prav tako na tem naroku za glavno obravnavo ni bil navzoč niti njegov zagovornik G.G. Po stališču vložnika bi sodišče druge stopnje moralo v skladu z določili 1. točke prvega odstavka 383. člena ZKP po uradni dolžnosti preizkusiti, ali je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka in po ugotovitvi da je, prvostopenjsko sodbo na podlagi prvega odstavka 392. člena ZKP razveljaviti v celoti. Poudarja tudi, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o pogojih za sojenje v nenavzočnosti obsojenega B.S., tudi sodišče druge stopnje ni obrazložilo, zakaj navzočnost obsojenega B.S. na glavni obravnavi ni bila nujno potrebna, zato je po vložnikovem stališču podana tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6. Obsojeni E.G., ki je bil navzoč na glavni obravnavi, ne more izpodbijati pravnomočne sodbe s sklicevanjem, da niso bili podani pogoji za sojenje v nenavzočnost iz prvega odstavka 442. člena ZKP drugemu obsojencu B.S., ki na glavno obravnavo ni pristopil. S tega vidika sme izpodbijati pravnomočno sodbo samo slednji, prvi obsojenec pa bi to lahko storil samo z vidika kršitve svojih obrambnih pravic, ki jih zaradi odsotnosti drugega obsojenca ne bi mogel učinkovito izvajati. Tega pa zagovornik obsojenega E.G. niti ne trdi.

7. Kršitev pravic obrambe zagovornik obsojenega E.G. utemeljuje z navedbami, da je obramba nasprotovala branju zapisnikov o izpovedbah J.V. in J.S. na glavni obravnavi dne 27.11.2007, na naslednjem naroku dne 18.12.2007 pa da sodišče teh dokazov ni ponovilo, pri čemer iz obrazložitve sodbe tudi ni razvidno, da bi jih kot nepotrebne zavrnilo. Navedbe višjega sodišča, da državna tožilka pri teh dokazih ni vztrajala in da jih obramba ni predlagala, po mnenju vložnikov že mejijo na sprenevedanje, zato še vedno stojijo na stališču, da je sodišče s svojim ravnanjem storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

8. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 27.11.2007 je razvidno, da je sodišče prebralo izpovedbo J.V., nakar je zagovornik obsojenega E.G. izjavil, da nasprotuje branju zapisnikov o glavni obravnavi, ki se nanašata na izpovedbi J.V. in J.S. Na glavni obravnavi dne 18.12.2007 sodišče njunih izpovedb ni prebralo in tudi ni sprejelo sklepa, da se dokazni predlog za branje izpovedbe J.S. zavrne (izpovedba J.V. je bila kot je že pojasnjeno, sicer v neskladju s pogoji iz drugega odstavka 340. člena ZKP prebrana na prejšnjem naroku).

9. Iz obstoječe koncepcije kazenskega postopka obdolženec pravico do izvajanja dokazov v svojo korist izvršuje s predlogom za izvedbo posameznega dokaza. Na tem mestu Vrhovno sodišče pušča povsem po strani vprašanje, da sta oba zagovornika zahtevala izločitev sodnika posameznika, ker se je seznanil z mnenjem J.V., za katerega sta zagovornika zmotno menila, da gre za nedovoljen dokaz in da je tudi izpovedba priče J.S. za obsojenca obremenilna, saj za presojo zatrjevane kršitve to ni pomembno. Če obramba izvedbe dokaza ne predlaga, pravica iz tretje alineje 29. člena Ustave ni kršena, saj obdolžencu ne gre ustavna pravica, da sodišče ugotavlja dejstva, ki so obsojencu v korist, tudi s pomočjo dokazov, ki jih ni predlagal, ali dokazov, ki jih je predlagala nasprotna stranka. Če obtoženec in njegov zagovornik dokaza ne predlagata, na tej podlagi tudi ne moreta uspešno uveljavljati, da je sodišče kršilo obdolženčevo pravico do obrambe in s tem kršilo določbe kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

10. Prav tako ni mogoče pritrditi zagovorniku obsojenega E.G., da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca cestnoprometne stroke, ker da je bilo izvedensko mnenje dr. I.P. v tolikšni meri pomanjkljivo in samo s seboj v nasprotju, kršilo obsojenčevo pravico do izvedbe dokazov v svojo korist. Sodišče je dolžno izvesti predlagani dokaz, če je ta pravno relevanten, pri čemer mora obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. V dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 27.11.2007 je razvidno, da je zagovornik obsojenega E.G. predlagal, da se postavi drugega izvedenca cestnoprometne stroke, ker je izvedenec dr. I.P. v nasprotju z mnenjem J.V. na glavni obravnavi pojasnil, da poškodbe vozil niso nastale v medsebojnem trčenju, pri čemer izvedenec P. očitno ni upošteval dejstva, da je bilo vozilo obsojenega B.S. znižano, saj so bile spremenjene sprednje vzmeti. Katere poškodbe so nastale na prednjih delih obeh vozil materialnopravno sploh ni relevantno. Iz mnenja izvedenca dr. I.P. je namreč razvidno, da je ugotovil, da sta vozili obsojencev v navedenih časovnih in krajevnih okoliščinah trčili, da je bila hitrost vsakega od vozil okoli 15 km/h in da se varnostne blazine glede na potek prometne nezgode in intenzivnost trka na osebnih avtomobilih v obravnavani prometni nezgodi niso aktivirale. Tako kot je bil dokazni predlog formuliran na glavni obravnavi se sploh ni nanašal na materialno relevantna dejstva, saj je bil v obtožnem aktu na oba obsojenca naslovljen očitek, da sta poskusila zavarovalnico spraviti v zmoto z lažnimi navedbami o sprožitvi varnostnih blazin v obravnavani prometni nesreči. Z nedopustnim širjenjem razlogov, ki jih v rednem postopku ni uveljavljal in ki naj bi kazali, da je sodišče kršilo pravice obsojenega E.G. do obrambe, zato vložnik zakonitosti izpodbijane pravnomočne sodbe tudi ne more spodnesti.

11. Iz navedb zagovornika obsojenega B.S., da državnemu tožilcu v postopku ni uspelo dokazati vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije in odgovoriti na ključno vprašanje, ali so se v prometni nezgodi dne 15.4.2004 sprožile varnostne blazine, je razvidno, da ne sprejema s pravnomočno sodbo ugotovljenega dejanskega stanja. Na enake očitke, da se je sodišče oprlo na mnenje izvedenca J.V., ki nima dokazne vrednosti in da se izvedenec dr. I.P. ni ukvarjal z vprašanjem sprožitve varnostnih mehov, ampak se je oprl na „sporno izvedensko mnenje“ izvedenca V., je vložniku že v pritožbenem postopku odgovorilo sodišče druge stopnje. Razlogi v pritožbeni odločbi, da je sodni izvedenec dr. I.P. v pisnem mnenju pod točko 2.8 (stran 5 mnenja) resda omenil izvedenca J.V., vendar da glede na vsebino omembe to ne pomeni, da njegovi zaključki temeljijo na pisnem mnenju izvedenca J.V., sprejema tudi Vrhovno sodišče. Sodni izvedenec je namreč zapisal, da njegovo ugotovitev, da se varnostne blazine glede na potek prometne nezgode in intenzivnosti trka na osebnih avtomobilih niso aktivirale v obravnavani prometni nezgodi, v celoti potrjuje tudi tehnična analiza in pregled varnostnih blazin izvedenca J.V. Razumno je stališče pritožbenega sodišča da to pomeni le, da je izvedenec, ki ga je imenovalo sodišče, prišel do zaključkov, ki jih je v mnenju navedel na podlagi lastnih ugotovitev in da je z navrženo omembo pisnega mnenja izvedenca J.V. samo še dodatno podkrepil svoje mnenje. Izvedenec dr. I.P. je do enakih dognanj prišel po drugačni metodologiji (na podlagi upoštevanja hitrosti obeh vozil in intenzivnosti trka). Zakonitosti pravnomočne sodbe ne more omajati iz konteksta iztrgan citat izpovedbe dr. I.P. na glavni obravnavi dne 27.11.2007 (in ne 18.12.2007, kot trdi zahteva), da se z zračnimi blazinami ni ukvarjal, saj je pri tem sodni izvedenec povedal tudi, da je pri izdelavi izvedenskega mnenja upošteval podatke v spisu, policijski zapisnik, policijsko skico in fotografije poškodovanih vozil, iz česar je tudi povsem razvidna dejanska podlaga za njegove zaključke, ki zadevajo vprašanje, ali so se varnostne blazine na obeh vozilih aktivirale v obravnavani prometni nezgodi. Izpovedba (izvedene) priče J.V., v kateri je po vsebini povzel mnenje, ki ga je podal kot izvedenec v postopku ugotavljanja dejstev v konkretnem zavarovalnem primeru pri zavarovalnici, ni nedovoljen dokaz. Na glavni obravnavi dne 27.11.2007 je bila ta izpovedba tudi prebrana in na ta način dokaz izveden, pri čemer vložnik zakonitosti izvedbe dokaza z vidika določbe drugega odstavka 340. člena ZKP ne izpodbija. Na tej točki je zato treba ugotoviti, da ne drži vložnikova navedba, da se sodba opira na nedovoljen dokaz in da je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Z nadaljnjimi navedbami, da sodišče pri izreku krivdoreka ne bi smelo slediti zgolj pavšalnim trditvam izvedenca dr. I.P., da mora biti za ugotovitev kazenske odgovornosti podana gotovost, ki gre onkraj razumnega dvoma, da bi moralo sodišče po pravilu in dubio pro reo obsojenca oprostiti obtožbe, zagovornik obsojenega B.S. podaja drugačno dokazno oceno izvedenskega mnenja in s tem sodbo izpodbija iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

12. Zagovornik obsojenega B.S. trdi, da je sodišče storilo bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 3. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker obsojenemu B.S. ni omogočilo, da bi sodeloval v kazenskem postopku, kljub obsojenčevim večkratnim utemeljenim prošnjam (ko se je skliceval, da ima stalno prebivališče na Poljskem, kjer ima kot vodilni delavec tudi vnaprej načrtovane neodložljive obveznosti, slabe prometne povezave, negotovost glede preložitve narokov, razpisovanje narokov za nekaj dni naprej), sodišče naroka za glavno obravnavo, določenega na dan 27.11.2007 ni preložilo. Navaja tudi, da je sodišče zavrnilo dokazni predlog obrambe za poizvedbe, s katerimi bi bilo mogoče ugotoviti, da je bil obsojenec službeno odsoten, pri čemer pa je bil narok za glavno obravnavo dne 27.11.2007 za obsojenca ključnega pomena, saj je bil na njem zaslišan izvedenec dr. I.P. Zavrača tudi stališče sodišča, da je obsojenec s svojo odsotnostjo imel namen zgolj zavlačevati postopek. Po presoji tega vložnika je sodišče prekršilo obsojenčevo ustavno zagotovljeno pravico do obrambe, ki določa, da vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, mora biti ob popolni enakopravnosti zagotovljena pravica, da ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe, da se mu sodi v njegovi navzočnosti, da se brani sam ali z zagovornikom, ter da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. 13. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je bila prva glavna obravnava, razpisana na dan 10.10.2006 preložena, ker je obsojeni B.S. izjavil, da je iz službenih razlogov veliko v tujini in si ni uspel zagotoviti navzočnosti „odvetnika“, bi pa želel, da ga zagovarja. Na naslednjo glavno obravnavo dne 21.12.2006 obsojeni B.S. in njegov zagovornik, ki sta bila v redu povabljena, nista pristopila, čeprav ju je sodišče obvestilo, da njuni prošnji za preložitev glavne obravnave ni ugodilo. Pred začetkom glavne obravnave dne 30.1.2007 je zagovornik obsojenega E.G. zahteval izločitev sodnika posameznika iz razloga po 4.a točki 39. člena ZKP, s temi navedbami je soglašal tudi zagovornik obsojenega B.S., tako da je bila tudi ta glavna obravnava preložena. Zahtevo za izločitev pa je predsednica Višjega sodišča v Kopru zavrnila kot neutemeljeno. Na glavni obravnavi dne 24.4.2007 je obsojeni B.S. izjavil, da se ne bo zagovarjal, torej se je zagovarjal z molkom. Sodišče je nato odredilo izvedenstvo cestnoprometne stroke in mnenje dr. I.P. vročilo tudi zagovorniku obsojenega B.S. Sodišče je v skladu s procesnimi določbami na glavno obravnavo dne 27.11.2007 povabilo tudi obsojenega B.S. in njegovega zagovornika, vendar na narok nista pristopila, čeprav ju je sodišče obvestilo, da glavne obravnave ne bo preložilo. Obsojeni B.S. in njegov zagovornik sta nato pristopila na nadaljevanje glavne obravnave dne 18.12.2007, po kateri je bila izrečena tudi prvostopenjskega sodba. Iz zapisnika o glavni obravnavi je razvidno, da nista predlagala, da sodišče v obsojenčevi navzočnosti ponovno zasliši izvedenca dr. I.P., ampak samo, da sodišče „po uradni dolžnosti“ opravi poizvedbe pri podjetju A., ali je bil dne 27.11.2007 obsojeni B.S. na službeni poti.

14. Obsojeni B.S. svojih trditev, da je bil dne 27.11.2007 na Poljskem službeno zadržan, ni v prošnji z ničemer podkrepil in tudi pozneje v postopku ni predložil kakršnekoli dokumentacije, ki bi to potrjevala. Obsojenec je bil tisti, ki je bil dolžan sodišču predložiti dokazilo, iz katerega je razvidno, da na glavni obravnavi ne more biti navzoč iz opravičenih razlogov, zato je sodišče prve stopnje, ki je argumentirano utemeljilo svoje stališče, da obsojenčevo ravnanje kaže na zavlačevanje postopka (z drugimi besedami zlorabo pravic), utemeljeno zavrnilo. Na tej podlagi zatrjevana kršitev pravic postopka zato tudi ni podana.

15. Po prvem odstavku 442. člena ZKP sme sodnik odločiti, da se opravi glavna obravnava tudi v nenavzočnosti obdolženca, ki je bil v redu povabljen, s pogojem, da njegova navzočnost ni nujna in da je bil pred tem že zaslišan. Zagovornik obsojenega B.S. v zahtevi izrecno ne pojasni, kateri od pogojev za sojenje v nenavzočnosti je bil izpolnjen. Zahtevo pa je mogoče razumeti, da je bila obsojenčeva nenavzočnost nujna, ker je bil na glavni obravnavi 27.11.2007 izveden po stališču vložnika odločilen dokaz, zaslišanje izvedenca prometne stroke. Pri presoji nujnosti obsojenčeve navzočnosti je pomembno tudi merilo, ali je ta navzočnost nujna z vidika uveljavljanja obdolženčevih interesov in pravic. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 120/98 z dne 7.2.2002 sprejelo razlago, da je s tem, da na glavno obravnavo ni prišel in so bili izpolnjeni vsi pogoji za sojenje v nenavzočnosti, obsojenec tudi pristal na to, da sam na glavni obravnavi pričam (ali izvedencem) ne bo mogel postavljati vprašanj, dajati pripomb na izvedene dokaze in predlagati novih dokazov. Iz ustaljene presoje Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), sodba v zadevi Poitrimol proti Franciji, št. A 277-A z dne 23.11.1993 je razvidno, da obdolžencu zaradi nenavzočnosti ne smejo biti kršene kakšne druge pravice. Vendar ta prepoved pomeni zgolj prepoved sankcioniranja obdolženca tako, da bi se mu onemogočilo izvajati kakšno drugo pravico, na primer, da bi se prepovedalo zastopanje njegovemu zagovorniku, ki je sicer ustrezno pooblaščen in je na obravnavo prišel. Od takšnega sankcioniranja je treba ločiti položaje, ko obdolženec zaradi nenavzočnosti dejansko ne more izvajati kakšne pravice, v konkretnem primeru zastavljati vprašanja pričam (ali izvedencem). Na podlagi teh kriterijev je treba nasprotno stališče vložnika zavrniti. V obravnavani zadevi je bil položaj za obsojenca še ugodnejši, saj sta z zagovornikom pristopila na glavno obravnavo, po kateri je bila izrečena prvostopenjska sodba, pa na njej, kljub temu, da je bil zagovornik v celoti seznanjen s potekom prejšnjega naroka za glavno obravnavo, saj mu je sodišče prve stopnje na njegovo zahtevo vročilo kopijo zapisnika, nista predlagala ponovnega zaslišanja izvedenca, čeprav bi to lahko storila. Takšna neaktivnost obrambe, ob dejstvu, da se je obsojeni B.S. zagovarjal z molkom in bil med postopkom praktično popolnoma pasiven, zato ne more biti podlaga za uspešno trditev, da je bila v postopku pred sodiščem prve stopnje zaradi sojenja v nenavzočnosti na enem od narokov za glavno obravnavo obsojencu kršena pravica do obrambe oziroma do izvedbe dokazov v njegovo korist. 16. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s sojenjem v obsojenčevi nenavzočnosti in kršitve kazenskega zakona, zagovornik B.S. ni obrazložil, zato utemeljenosti teh navedb ni mogoče preizkusiti.

17. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se sklicujeta zagovornika obsojenih E.G. in B.S., niso podane, vložila pa sta ju tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato je njuno zahtevo po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

18. Po 98. a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP sta obsojena E.G. in B.S. dolžna plačati sodno takso kot strošek, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom in bosta odmerjeni s posebnima plačilnima nalogoma sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.