Jedro

Med strankama ni bilo sporno, da je nična pogodba, s katero je tožeča stranka toženi stranki prodala stanovanje. Posledica take ugotovitve je kondikcijski zahtevek. Zahtevek tožeče stranke, naj tožena stranka povrne korist, ki jo je imela od uporabe stanovanja do sedaj, ima obogatitveno naravo.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem (ugodilnem) delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 3.871,62 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi in da ne obstoji v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke v višini 3.024,25 EUR. Zato je odločilo, da je dolžna tožena stranka v 15-ih dneh tožeči stranki plačati ugotovljeno terjatev. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, glede pravdnih stroškov pa odločilo, da jih je dolžna tožeča stranka toženi plačati v višini 638,75 EUR.

Proti ugodilnemu delu sodbe se pritožuje tožena stranka po pooblaščencu. Ne strinja se z odločitvijo, da mora tožeči stranki plačati 3.871,62 EUR. Poudarja, da kljub temu, da je bila kupoprodajna pogodba, ki je bila za stanovanje sklenjena med pravdnima strankama, ugotovljena za nično, sama ni dolžna vrniti spornega stanovanja tožeči stranki, ker ga ni pridobila v posest na podlagi te pogodbe. Očitno zato tožeča stranka izročitve stanovanja niti ne zahteva. Stanovanje je kupila na podlagi določb Stanovanjskega zakona (SZ), imetnik stanovanjske pravice je bil njen mož T.O., ki je nanjo prenesel pravico do odkupa. Stanovanje je torej imela z možem in sinom v souporabi že pred sklenitvijo pogodbe. Sedaj je zato ponovno vzpostavljeno stanovanjsko razmerje med tožečo stranko in T.O, ne pa z njo. Stanovanjsko razmerje preneha po 141. členu SZ šele z dnevom sklenitve najemne pogodbe po določilih SZ, to najemno pogodbo so lastniki morali skleniti za nedoločen čas za neprofitno najemnino. Torej ima T.O. na stanovanju stanovanjsko pravico, tožena stranka pa le položaj uporabnika. Zato pritožnica ni pasivno legitimirana v tej zadevi, temveč bi morala biti tožba vložena proti njenemu možu. Poleg tega tožeča stranka ne more vtoževati uporabnine, ker ne gre za neupravičeno obogatitev, torej za primer, ko bi nekdo uporabljal tujo stvar brez pravnega naslova. Če pa bi sodišče le prišlo do zaključka, da vtoževana najemnina tožeči stranki gre, potem bi moralo upoštevati triletni zastaralni rok. S tem, ko je upoštevalo petletnega, je zmotno uporabilo materialno pravo. V vsakem primeru pa bi sodišče moralo upoštevati, da je bilo stanovanje 16.6.2006 denacionalizirano. Tožena stranka je zato že med postopkom postavila ugovor aktivne legitimacije, saj okoliščina, da je tožeča stranka sprožila upravni spor, ne spreminja zadeve.

Pritožba ni utemeljena.

Na trditve tožene stranke, da naj bi po ugotovitvi ničnosti kupoprodajne pogodbe, sklenjene med tožečo in toženo stranko, oživelo nekdanje stanovanjsko razmerje med tožečo stranko in toženkinim možem T.O., toženka pa naj bi imela le položaj uporabnice, je pravilno odgovorilo že prvostopenjsko sodišče. Pravni režim prejšnjega Zakona o stanovanjskih razmerjih od uveljavitve Stanovanjskega zakona dalje ni več uporaben, razen kolikor ureja prehodno razmerje med lastniki stanovanja in imetniki stanovanjske pravice glede pravic in obveznosti, ki izvirajo iz uporabe stanovanja. Pri tem gre le za pravico imetnikov do sklenitve najemne pogode, nikakor pa ne za podaljševanje ali ponovno vzpostavitev stanovanjskega razmerja. Zahtevek tožeče stranke v obravnavani zadevi temelji na obligacijskem razmerju med tožečo in toženo stranko, zato ne drži, da toženka ni pasivno legitimirana in da bi morala biti tožba vložena proti njenemu možu. Iz istega razloga tudi ni utemeljena nadaljnja pritožbena trditev, da se nanaša tožbeni zahtevek na plačilo najemnine in da zato zanj velja triletni zastaralni rok. Med strankama ni bilo sporno, da je nična pogodba, s katero je tožeča stranka toženi stranki prodala stanovanje. Posledica take ugotovitve je kondikcijski zahtevek, ki ga imata stranki na voljo, torej vrnitev tistega, kar je bilo na podlagi nične pogodbe izpolnjeno oz. vrnitev dobljene koristi. Zahtevek tožeče stranke, naj tožena stranka povrne korist, ki jo je imela od uporabe stanovanja do sedaj, ima obogatitveno naravo (Stojan Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana 1984/86, Ada Polajnar Pavčnik, Komentar Obligacijskega zakonika, GV Založba, Ljubljana 2003) in ker gre za zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve, je prvostopenjsko sodišče tudi pravilno štelo, da velja za terjatev tožeče stranke splošni petletni zastaralni rok (371. člen Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR) in ne triletni, za katerega se zavzema tožena stranka. Glede na že izpostavljeno dejstvo, da ima zahtevek tožeče stranke podlago v obligacijskem razmerju med pravdnima strankama, pa je neutemeljen še zadnji ugovor tožene stranke – ugovor aktivne legitimacije, ki ga tožena stranka podaja glede na dejstvo, da je bilo stanovanje, ki je bilo predmet pogodbe med strankama, denacionalizirano. Tožeči stranki kot eni od pogodbenic nedvomno ni mogoče odreči aktivne legitimacije v tej pravdi.

Neutemeljeno pritožbo tožene stranke je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem (ugodilnem) delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP).