Jedro

S podelitvijo dovoljenja za kolektivno upravljanje je lahko poseženo le v pravni položaj kolektivne organizacije imetnikov tistih pravic, ki se bodo kolektivno upravljale, saj pravico do kolektivnega upravljanja izgubi. Zato ima le ta organizacija pravico udeleževati se postopka, v katerem upravni organ odloča o podelitvi dovoljenja za kolektivno upravljanje drugi organizaciji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Urad RS za intelektualno lastnino (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijanim sklepom zavrgel zahtevo tožeče stranke z dne 9. 11. 2010 za vročitev dovoljenja št. 31227-1/2008-129 z dne 11. 10. 2010. V obrazložitvi navaja, da je prej navedeno dovoljenje dne 11. 10. 2010 izdal Zavodu A. B. v postopku njegove izdaje ni bil stranka, niti stranski udeleženec, zato mu dovoljenje ni bilo vročeno in se mu tudi sedaj ne more vročiti. Z razlogi, ki jih je navajal za vročitev, in sicer, da dovoljenje neposredno vpliva na pravni položaj avtorjev filmske glasbe, ki so člani B., po njegovi oceni ni izkazal pravne koristi, ki je glede na določbo 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Pravno korist v postopku izdaje dovoljenja za kolektivno upravljanje avtorskih pravic in s tem tudi za pregledovanje dokumentov ima v skladu z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 16/07 in 68/08, v nadaljevanju ZASP) lahko le kolektivna organizacija, ki ima oziroma je imela trajno dovoljenje za isto vrsto avtorskih del in za iste pravice, o katerih se odloča oziroma se je odločalo v postopku. Dovoljenje kolektivne organizacije z izdajo dovoljenja novi kolektivni organizaciji namreč preneha. B. pa sploh ni kolektivna organizacija. Pravnega interesa za vročitev odločbe tudi nimajo člani B. - avtorji filmske glasbe. Upravni organ je Zavodu A. izdal dovoljenje med drugim za kolektivno upravljanje pravice do pravičnega nadomestila za tonsko ali vizualno snemanje avdiovizualnih del, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe in sicer zgolj za delitev tega nadomestila, in za kolektivno upravljanje pravice radiodifuzne retransmisije v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del za soavtorje avdiovizualnih del. Pravico kabelske retransmisije avdiovizualnih del je do izdaje dovoljenja Zavodu A. na podlagi dovoljenja št. 800-3/00 začasno kolektivno upravljalo Združenje C. Z izdajo dovoljenja Zavodu A. se je zato za avtorje filmske glasbe spremenilo le to, da njihove pravice ne upravlja več Združenje C. temveč Zavod A. S pravico do pravičnega nadomestila v primeru privatnega in drugega lastnega reproduciranja pa je do 31. 12. 2009 upravljal Zavod D., medtem ko trenutno ni kolektivne organizacije, ki bi imela dovoljenje za pobiranje tega nadomestila. Zato ne držijo navedbe, da so člani B. do sedaj s svojo avtorsko pravico sami upravljali, saj gre tako v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del kot v primeru pravice do pravičnega nadomestila v primeru privatnega in drugega lastnega reproduciranja za pravici, ki se po 147. členu ZAPS upravljata obvezno kolektivno. Pravni položaj članov B. se zato z izdajo dovoljenja Zavodu A. ni v ničemer spremenil. Tožeča stranka v tožbi meni, da je upravni organ z izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje avtorskih in sorodnih pravic na avdiovizualnih delih Zavodu A., v postopku izdaje katerega ji ni omogočil sodelovanja, povzročil, da se je pravni položaj njenih članom spremenil. Upravni organ je kršil ustavno avtorsko pravico, pravico do enakega varstva pravic in enakosti pred zakonom, določbe in načela ZUP, odločbo pa izdal zasebni organizaciji, ki ne more biti kolektivna organizacija enakopravnih članov, saj jo niso ustanovili avtorji in imetniki pravic temveč uporabniki. Ne strinja se s stališčem, da pravni interes v postopku izdaje dovoljenja lahko izkaže le kolektivna organizacija, ki ima oziroma je imela trajno dovoljenje za isto vrsto avtorskih del in za iste pravice. Upravni organ je v postopek pripustil Društvo X., Združenje Y., Društvo Z., Združenje W., ki niso kolektivne organizacije in niso nikoli posedovale kakršnegakoli dovoljenja. Te organizacije združujejo uporabnike avtorskih del in njihovi ustanovitelji niso avtorji ali imetniki pravic, tožeča stranka oziroma njeni člani pa so avtorji in s tem lastniki avtorskih pravic, ki jim varstvo zagotavlja ustava. S takim ravnanjem je upravni organ kršil načelo enakosti pred zakonom oziroma enakega varstva pravic. Upravni organ, ki je z odločbo podelil dovoljenje za kolektivno upravljanje tudi za soavtorje filmske glasbe, ni ugotavljal dejanskega stanja, da tožeča stranka združuje tudi te avtorje. Kršitve potrjuje tudi dopis Inšpektorata RS za javno upravo. Tožeča stranka in njeni člani (avtorji glasbenih del in izdajalci avtorskih del in tudi avtorji filmske glasbe) izkazujejo pravni interes za vročitev odločbe s tem, da se je njihov pravni status spremenil, saj je z izdano odločbo poseženo v pravni položaj skladateljev in članov tožeče stranke. Do sedaj so lahko sami upravljali s svojo ustavno avtorsko pravico in tudi pobirali avtorski honorar, kar bo sedaj počela tretja oseba. S podeljenim dovoljenjem je država določila način uveljavljanja in upravljanja avtorske pravice v filmskih skladbah, ki so jih ustvarili člani tožeče stranke. Ustvarjalci, tako avtorji kot izvajalci, imajo ustavno pravico iz ustvarjalnosti in ta pravica se lahko izvršuje neposredno na podlagi ustave. Upravni organ je posegel v pravni položaj ustvarjalcev tako, da samovoljno odloča, kdo bo namesto avtorja in izvajalca ščitil njegove pravice, ne da bi jim omogočil, da se o tem izjavijo in tudi sami prepričajo v sposobnost upravljanja z njihovo pravico. Kršena jim je bila tudi pravica do izjasnitve, kot izhaja iz Evropske konvencije o človekovih pravicah. Po ZASP v primeru, če nihče nima dovoljenja za kolektivno upravljanje, tako avtorji kot izvajalci s svojo pravico upravljajo sami (četrti odstavek 184. člena). Navedba v izpodbijanem sklepu, da ni resnično, da so njeni člani do izdaje zahtevane odločbe s svojo avtorsko pravico sami upravljali in pobirali avtorske honorarje, je napačna. Dejstvo je, da še vedno ni kolektivne organizacije, ki bi imela dovoljenje za pobiranje nadomestila v primeru privatnega in drugega lastnega reproduciranja. Zato je logično, da avtorji, izvajalci in tudi člani tožeče stranke ščitijo svojo pravico sami. Odločanje mimo avtorjev je neustavno in je posledično zahtevana odločba nezakonita. Kar avtorji kot izvajalci zahtevajo v konkretnem postopku preko tožeče stranke, ima pravno podlago v 72. členu ZASP. Tožeča stranka zastopa člane na podlagi 72. člena ZASP, zato je nedvomno izkazana njena pravna korist, da se ji vroči predmetna odločba. V dvomu je po pravni teoriji treba pravni interes priznati in omogočiti sodelovanje v postopku. Tožeča stranka upravnemu organu tudi očita, da ne ve, kaj je skladatelj oziroma avtor glasbe, kot tudi ne ve, da je filmska glasba le ena od zvrsti glasbe in podaja svoje razumevanje teh pojmov. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi ter ugodi njenemu predlogu za vročitev odločbe, podrejeno pa, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne upravnemu organu v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača tožbene navedbe kot neutemeljene. Glede stališča, da bi imela pravno korist za vstop v postopek le pravna oseba, ki bi imela dovoljenje za kolektivno upravljanje istih pravic, se sklicuje na sodbo tega sodišča opr. št. I U 635/09 z dne 9. 3. 2010. Zato tožeči stranki ne bi priznala lastnosti stranke v postopku, ki je tekel na zahtevo Zavoda A., tudi če bi to zahtevala. Lastnosti stranke tudi ni priznala drugim pravnim osebam, vključno z društvi, ki jih našteva tožeča stranka. Te je le obvestila, da je Zavod A. vložil vlogo za izdajo dovoljenja in pozvala, naj sporočijo svoj pravni interes v postopku, vendar nobenemu ni priznala lastnosti stranke. Pravne osebe, ki jih je obvestila o postopku, so združenja imetnikov pravic na avdiovizualnih delih. Neutemeljeno je sklicevanje tožeče stranke na dopis Inšpektorata RS za javno upravo, saj v njem inšpektorat ni ugotovil nepravilnosti in tudi ne, da je dolžna po uradni dolžnosti obnoviti postopek. Inšpektoratu je odgovorila z dopisom z dne 14. 1. 2011. Glede trditve o posegu v pravni položaj tožeče stranke in njenih članov, kar povezuje s pravico kabelske retransmisije, navaja, da se ta pravica obvezno upravlja kolektivno. Do sedaj jo je upravljajo Združenje C. na podlagi začasnega dovoljenja, vnaprej pa jo bo A. kot kolektivna organizacija imetnikov pravic na avdiovizualnih delih, kar Združenje C. ni bilo. Tožena stranka pojasnjuje, da so člani tožeče stranke lahko člani več kolektivnih organizacij – kot avtorji avtorskih glasbenih del so člani Združenja C., kot izvajalci ali proizvajalci fonogramov so člani Zavoda D., kot soavtorji avdiovizualnih del pa so lahko člani Zavoda A. V primeru upravljanja pravice kabelske retransmisije ni mogoča uporaba četrtega odstavka 189. člena ZASP. Glede (ne)izkazovanja pravnega interesa članov tožeče stranke se tožena stranka sklicuje na sodbo tega sodišča opr. št. I U 1082/10. Ne strinja pa se niti s trditvijo tožeče stranke, da svoje člane zastopa na podlagi 72. člena ZASP, saj ni kolektivna organizacija, niti sindikalna organizacija ali poklicno združenje. Tožeči stranki še očita, da ne razlikuje med skladateljem filmske glasbe kot avtorjem filmske glasbe in avtorjem avdiovizualnega dela, za katerega je bila filmska glasba ustvarjena in ta statusa pojasnjuje. Poudarja, da je vprašanje upravljanja pravic na avdiovizualnih delih ločeno od vprašanja upravljanja pravic na glasbenih delih, saj gre za dve vrsti avtorskih pravic.

Tožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je zahtevo za vročitev dovoljenja za kolektivno upravljanje, izdano Zavodu A., utemeljevala s posegom v pravni položaj avtorjev filmske glasbe, ki so njeni člani ter zatrjevala, da se z odločbo določenim načinom upravljanja avtorske pravice v filmskih skladbah posega v ustavno varovano avtorsko pravico. Po presoji sodišča je upravni organ upravičenje do vročitve pravilno presojal z vidika, ali bi tožeča stranka oziroma njeni člani imeli pravico udeleževati se postopka, v katerem je bilo dovoljenje izdano (sedmi odstavek 143. člena ZUP, Uradni list RS, št. 24/06-UPB, 126/07, 65/08 in 8/10).

Po določi 43. člena ZUP (Uradni list RS, št.24/06-UPB, 126/07, 65/08 in 8/10) ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Tega izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (prvi odstavek). Pravna korist mora biti neposredna, osebna ter oprta na zakon ali drug predpis (drugi odstavek).

Stališče, da pravni interes za udeležbo v postopku, v katerem upravni organ podeljuje dovoljenje za kolektivno upravljanje avtorskih pravic, izkazuje le kolektivna organizacija, ki tako dovoljenje za isto vrsto avtorskih del in za iste pravice ima, je to sodišče že zavzelo v sodbi opr. št. I U 653/2009-20 z dne 9. 3. 2010. Oprlo ga je na določbo 3. točke prvega odstavka 149. člena ZASP, ki določa, da z izdajo dovoljenja novi kolektivni organizaciji dotedanji dovoljenje preneha. S podelitvijo dovoljenja za kolektivno upravljanje je torej lahko poseženo le v pravni položaj kolektivne organizacije imetnikov tistih pravic, ki se bodo kolektivno upravljale, saj pravico do kolektivnega upravljanja izgubi. Zato ima le ta organizacija pravico udeleževati se postopka, v katerem upravni organ odloča o podelitvi dovoljenja za kolektivno upravljanje drugi organizaciji. S takšnim razlogovanjem je tudi upravni organ v obravnavanem primeru tožeči stranki odrekel vročitev dovoljenja, izdanega Zavodu A..

Na podlagi podatkov predloženega upravnega spisa sodišče ne more pritrditi tožeči stranki, da naj bi bila v postopku izdaje dovoljenja za kolektivno upravljanje Zavodu A., glede varstva svojih pravic obravnavana drugače kot organizacije X., Y., Z. in W. Le-te naj bi upravni organ po njenih navedbah pripustil v postopek. Iz upravnega spisa ne izhaja, naj bi jim v tem postopku priznal položaj stranskega udeleženca in jim vročil odločbo, izdano Zavodu A.. To v odgovoru na tožbo potrjuje tudi tožena stranka. Iz spisa je razvidno, da so nekatere od navedenih organizacij sporočile, da sodelujejo v postopkih, povezanih z nastajanjem Zavoda A., torej niso uveljavljale nekih svojih, Zavodu A. nasprotnih pravic. Upravni organ je na ta način pridobil podatke o organizaciji, ki je zaprosila za dovoljenje za kolektivno upravljanje.

Sodišče se strinja tudi s stališčem upravnega organa, da člani tožeče stranke ne izkazujejo pravnega interesa, da bi lahko sodelovali v postopku izdaje dovoljenja za kolektivno upravljanje kolektivni organizaciji. Upravni organ je v izpodbijanem sklepu pojasnil, da se položaj članov tožeče stranke z izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje Zavodu A. za soavtorje avdiovizualnih del in sicer za pravice do pravičnega nadomestila za tonsko ali vizualno snemanje avdiovizualnih del, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe in za pravice radiodifuzne retransmisije v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del, ne bo spremenil, ker te pravice tudi do izdaje dovoljenja Zavodu A. niso upravljali sami.

Če je kolektivno upravljanje avtorskih pravic preneseno na kolektivno organizacijo, avtor teh pravic ne more upravljati osebno (drugi odstavek 151. člena ZASP). Določba 147. člena ZASP, da je za primer kabelske retransmisije obvezno kolektivno upravljanje, sledi prvemu odstavku 9. člena Direktive Sveta 93/83/EGS z dne 27. 9. 1993, po katerem morajo države članice zagotoviti, da se pravice imetnikov avtorske ali sorodnih pravic do podelitve ali zavrnitve dovoljenja kabelskemu operaterju za kabelsko retransmisijo lahko izvaja le preko kolektivne organizacije. Ker je do izdaje dovoljenja za kolektivno upravljanje Zavodu A. pravico kabelske retransmisije avdiovizualnih del začasno kolektivno upravljajo Združenje C., pravico do pravičnega nadomestila v primeru privatnega in lastnega reproduciranja, ki jo je tudi mogoče urediti z zakonom (stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi št. U-I-200/02 z dne 13. 5. 2004) pa Zavod D., tudi po mnenju sodišča ni mogoče govoriti o posegu v pravni položaj članov tožeče stranke.

Ker je po povedanem pravilno stališče upravnega organa, da člani tožeče stranke ne izkazujejo pravnega interesa za udeležbo v postopku izdaje dovoljenja kolektivni organizaciji, se sodišče posebej ne opredeljuje do dvomov tožene stranke v odgovoru na tožbo, da tožeča stranka nima legitimacije za zastopanje svojih članov pri uveljavljanju varstva njihovih pravic (72. člen ZASP).

Tožeča stranka interesa svojih članov za udeležbo v postopku izdaje dovoljenja za kolektivno upravljanje kolektivni organizaciji tudi ne more uspešno utemeljevati s trditvami, da je avtorska pravica ustavno varovana in se izvršuje neposredno na podlagi ustave. Ustava RS v 60. členu zagotavlja varstvo avtorskih in drugih pravic, ki izvirajo iz umetniške, znanstvene, raziskovalne in izumiteljske dejavnosti.

Sodišče najprej ugotavlja, da kolektivno upravljanje avtorskih pravic ne pomeni, da so avtorske pravice prenesene od avtorjev na kolektivno organizacijo (ki je sicer tudi organizacija avtorjev). Kolektivna organizacija ne postane imetnica avtorskih pravic, temveč na podlagi zakona (v primeru obveznega kolektivnega upravljanja, 147. člen ZASP) ali pogodbe (151. člen ZASP) avtorsko pravico upravlja, na način oziroma z dejanji, določenimi v ZASP (146. člen, 157. člen, 158. člen ZASP).

Ureditev kolektivnega upravljanja z ZASP je način izvrševanja avtorske pravice v smislu drugega odstavka 15. člena Ustave RS. V tej ustavni določbi je zakonodajalcu dano pooblastilo, da predpiše način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kadar tako določa ustava, ali če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine. Zakonsko urejanje kolektivnega upravljanja avtorske pravice narekuje nemožnost ali oteženost individualnega upravljanja v določenih primerih (predvsem zaradi visokih transakcijskih stroškov), poenostavitev izkoriščanja varovanih vsebin oziroma vzpostavitev ravnovesja med pravicami in interesi avtorjev na eni strani in možnostjo za posredovanje njihovih stvaritev uporabnikom na drugi strani. Tožeča stranka torej zmotno meni, da je mogoče avtorsko pravico uresničevati neposredno na podlagi ustave, saj po povedanem obstajajo utemeljeni razlogi za zakonsko ureditev načina njenega uresničevanja. Kolektivno upravljanje ne pomeni posega v avtorsko pravico (ki bi bil dopusten pod pogoji iz tretjega odstavka 15. člena Ustave RS). Glede na navedeno se tožeča stranka ne more sklicevati na kršitev ustavne pravice avtorjev, če bo določene pravice za soavtorje avdiovizualnih del, med njimi za skladatelje filmske glasbe, upravljala kolektivna organizacija in s tem utemeljevati njihov pravni interes za udeležbo v postopku izdaje dovoljenja za kolektivno upravljanje kolektivni organizaciji.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen in da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen.

Stroškovni zahtevek tožeče stranke je zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem, če tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.