Jedro

Tožeča stranka ni več imela pravnega interesa za uveljavljanje terjatve potem, ko je ta bila priznana v postopku prisilne poravnave. Od tedaj naprej je povzročala stroške po svoji krivdi – ker namreč ni umaknila tožbe, čeprav od nadaljevanja gospodarskega spora ni več imela nobene pravne koristi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se točka III. prvostopenjskega sklepa spremeni tako, da se ji doda novi, drugi odstavek, ki se glasi tako: Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati 333,67 EUR pravdnih stroškov v petnajstih dneh od prejema tega sklepa, v primeru zamude s plačilom pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15. dnevnega roka naprej do plačila.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki plačati 73,20 EUR pritožbenih stroškov v petnajstih dneh od prejema tega sklepa, v primeru zamude s plačilom pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15. dnevnega roka naprej do plačila.

Obrazložitev

1. Postopek se je začel s sklepom o izvršbi na temelju verodostojne listine.

2. Prvostopenjsko sodišče je v točki I izreka razveljavilo sklep o izvršbi v točki I izreka in zavrglo tožbo glede plačila glavnice. V točki II izreka je ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke na dan začetka postopka prisilne poravnave na povrnitev izvršilnih stroškov v višini 41.00 EUR z obrestmi. V točki III izreka je naložilo plačilo teh stroškov pod pogoji iz prisilne poravnave toženi stranki.

3. Pritožbo je vložila tožena stranka in sicer le zoper točko III izreka. V pritožbi meni, da potem, ko je bila terjatev tožeče stranke priznana v postopku prisilne poravnave, tožeča stranka ni imela več pravnega interesa za nadaljevanje gospodarskega spora. Takrat bi morala tožbo umakniti nemudoma. Tega ni storila, zato mora nositi stroške tožene stranke, ki so nastali od zaključka postopka prisilne poravnave naprej.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče bo najprej povzelo za odločitev v tej zadevi odločilno dejansko stanje.

6. Tožeča stranka je začela postopek kot postopek izvršbe na temelju verodostojne listine 9. 2. 2012. Potem, ko je tožena stranka vložila ugovor, se je postopek nadaljeval kot gospodarski spor. V tem postopku je tožeča stranka zahtevala 4.712,28 EUR in zamudne obresti.

7. Terjatvi, ki ju je uveljavljala v gospodarskem sporu, je tožeča stranka prijavila tudi v postopku prisilne poravnave nad toženo stranko. Terjatvi sta bili priznani; sklep o potrditvi prisilne poravnave nad toženo stranko je bil sprejet 22. 11. 2012. 8. Tožeča stranka po zaključku postopka prisilne poravnave tožbe ni umaknila, čeprav za nadaljnje vodenje postopka ni imela pravnega interesa. Tožena stranka je zato, da bi se branila, vložila dne 13. 8. 2013 pripravljalno vlogo, ki je bila po svoji vsebini odgovor na tožbo. V njej je sodišče obvestila o tem, da je bila terjatev, ki jo je še naprej uveljavljala tožeča stranka v gospodarskem sporu, že priznana v postopku prisilne poravnave. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov postopka.

9. Prvostopenjsko sodišče je nato izdalo sklep, v katerem je zavrglo tožbo glede glavnice (točka I izreka) in toženi stranki naložila plačilo stroškov, ki jih je s predlogom za izvršbo imela tožeča stranka (točka III izreka), kot je bilo že prej opisano. Zahtevo tožene stranke za povrnitev njenih stroškov postopka je s tem smiselno zavrnilo.

10. Pritožba niti ne izpodbija odločitve prvostopenjskega sodišča glede stroškov tožeče stranke. Do teh je tožeča stranka vsekakor tudi upravičena, saj se je postopek z izvršbo na temelju verodostojne listine začel pred začetkom postopka prisilne poravnave. Pritožba tožene stranke zahteva le povrnitev stroškov, ki so ji nastali po zaključku postopka prisilne poravnave.

11. Stranka mora ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi (1. odstavek 156. člena ZPP).

12. Pritožba je zavzela pravilno stališče, da tožeča stranka ni več imela pravnega interesa za uveljavljanje terjatve potem, ko je ta bila priznana v postopku prisilne poravnave. Od tedaj naprej je povzročala stroške po svoji krivdi – ker namreč ni umaknila tožbe, čeprav od nadaljevanja gospodarskega spora ni več imela nobene pravne koristi. Tako je, ne nazadnje, glede pravnega interesa odločilo tudi prvostopenjsko sodišče v tej zadevi. Ker tožeča stranka tožbe ni umaknila, mora torej povrniti toženi stranki tiste stroške, ki so ji nastali po zaključenem postopku prisilne poravnave (enako že tudi odločba VSK, opr. št. Cpg 242/99; odločba se nanaša na stečajni postopek).

13. Tožena stranka je upravičena do povrnitve naslednjih stroškov (vse navedbe se bodo nanašale na ZOdvT): 253,50 EUR (tf. št. 3100), 20,00 EUR (tf. št. 6002) in 22 % DDV od vsote prej naštetih zneskov (tf. št. 6007). Upravičena je torej do povrnitve skupaj 333,67 EUR.

14. Pritožbi je višje sodišče ugodilo in spremenilo prvostopenjski sklep na temelju 3. točke 365. člena ZPP.

15. Ker je tožena stranka uspela s pritožbo, je upravičena tudi do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena, 2. odstavek 165. člena ZPP) v višini 50,00 EUR (tf. št. 3220), 10 EUR (tf. št. 6002) in 22 % DDV (tf. št. 6007) od vsote prej navedenih zneskov, skupaj torej do 73,20 EUR. Do povrnitve višjih stroškov (po tf. št. 3210) tožena stranka ni upravičena, ker ni vložila pritožbe zoper odločbo v glavni stvari.