Jedro

Razveza pogodbe ima za posledico kondikcijski zahtevek pogodbene stranke, ki je pred razvezo pogodbe opravila izpolnitev. Pravna podlaga zahtevka je tretji odstavek 190. člena OZ. Ker so rezultati dela, ki ga je v času, ko je bila gradbena pogodba med pravdnima strankama veljavno sklenjena, opravila tožeča stranka, postali sestavina toženkine nepremičnine, vrnitev v naravi ni mogoča, zato mora toženka tožeči stranki plačati vrednost dosežene koristi (prvi odstavek 190. člena OZ). Korist, ki jo je toženka dosegla, je vrednost tistih del, ki nimajo napak.

Izvedenec, ki je strokovni pomočnik sodišča, ima razjasnjevalno dolžnost, ki je primerljiva z materialnim procesnim vodstvom sodišča. Če meni, da je treba za izdelavo mnenja ugotoviti določene okoliščine, mora dati ustrezno pobudo. V obravnavanem primeru jo je izvedenec dal in sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je stranki pozvalo, naj predložita dokumentacijo. Ker je tožeča stranka odreagirala na poziv sodišča z vložitvijo dokazov v spis, ni bila prekludirana.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 189681/2010 z dne 21. 12. 2010 v 1. točki izreka za 53.315,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2010 dalje in v 3. točki izreka za 300,96 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od devetega dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje. Tožeči stranki je naložilo v plačilo 6.777,60 EUR stroškov postopka tožene stranke.

2. Tožeča stranka predlaga izdajo dopolnilne sodbe, češ da sodišče ni odločilo o podredno postavljenem tožbenem zahtevku. Izdana sodba pa je nepravilna in nezakonita, zato jo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da jo višje sodišče spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. Vztraja, da je bila med pravdnima strankama veljavno sklenjena gradbena pogodba in bi moralo sodišče njuno pravno razmerje presojati na pogodbeni podlagi, ne pa na podlagi neopravičene obogatitve. Čeprav gradbena pogodba ni bila podpisana, se je izvrševala, vse dokler niso bili na zahtevo toženke prisiljeni zapustiti gradbišča. Dokazni postopek (zaslišanje strank in prič) je pokazal, da so bila dela iz vtoževanega računa opravljena. S tem, ko je sodišče odločilo, da med pravdnima strankama ni pogodbenega razmerja, je napačno uporabilo materialno pravo. Čeprav je toženka od pogodbe odstopila, je gradbena pogodba še vedno pravna podlaga za izdajo vtoževanega računa. Če naročnik delno izpolnitev sprejme prostovoljno, po naravi stvari lahko odstopi le od neizpolnjenega dela pogodbe, torej z učinkom za naprej. Zmotno je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju uporabilo 252. člen ZPP. Pri izdelavi izvedenskega mnenja v prvem postopku ni prišlo do kršitev in bi moralo sodišče tudi v ponovljenem postopku upoštevati vse listine, ki so jih v spis predložili po opozorilu izvedenca, da brez te dokumentacije ne bo mogel izdelati izvedenskega mnenja. Stranke nimajo strokovnega znanja, kakršnega ima izvedenec, zato ne morejo vedeti, katero dokumentacijo bo potreboval izvedenec za izdelavo mnenja. Sicer pa je toženka že na naroku 1. 6. 2012 predlagala vpogled v projektno dokumentacijo. Predlagali so izvedbo dokaza z izvedencem. Stališče, da bi morali v okviru dokaznega predloga predlagati izvedbo sanacije na način, kot ga je predlagal izvedenec, je pravno zgrešeno in objektivno nemogoče. Ker jih je toženka napodila z gradbišča, v nobenem primeru ne bi mogli sanirati objekta. Poleg tega bi predlagati in opraviti sanacijo objekta pomenilo nesorazmerno stroškovno breme. Tudi novih meritev ni bila dolžna predlagati tožeča stranka, saj je dvom v pravilnost prvotnega obračuna izvedenca izrazila toženka, pa tudi ni naloga pravdnih strank, da izvedencu predlagajo način oziroma metodo izvedenskega dela. Določbe postopka je sodišče kršilo tudi s tem, ko ni odločilo o dokaznem predlogu za vpogled v projektno dokumentacijo in o dokaznem predlogu za vpogled v gradbeno dovoljenje. V ponovljenem postopku sodišče tudi ni opravilo zadostnega materialnoprocesnega vodstva. Moralo bi toženko pozvati, da v spis predloži projektno dokumentacijo in gradbeno dovoljenje, saj gre za listine, s katerimi razpolaga ona. Ker se sodišče ni opredelilo do teh dveh dokaznih predlogov, je podana kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi navedenih kršitev pa je ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Dejansko stanje je napačno ugotovljeno tudi zato, ker sodišče ni upoštevalo, da je pobotni ugovor toženke že pravnomočno zavrnjen. Sodišče bi zato moralo upoštevati, da izvršena dela nimajo napak. Toženka je dolžna plačati račun v znesku, kot ga je ugotovil izvedenec gradbene stroke v prvem postopku, saj do znižanja plačila zaradi napak ni upravičena. Sodišče ne more ponovno odločati o tem, ali imajo izvršena dela napake in ali je toženka obogatena za vrednost del, ki so izvršena z ustrezno kakovostjo, ali za vrednost del, ki so izvršena z napako. Dokazno breme v zvezi s tem je na toženki, ki pa je podala pobotni ugovor, katerega je sodišče že pravnomočno zavrnilo in je na takšno odločitev vezano. Gradbeno dovoljenje je priložena k prvi pripravljalni vlogi, če ga v spisu res ni, je bila dokazna listina očitno izgubljena na sodišču. Sodišče bi moralo dovoliti tudi dokaz z načrtom gradbenih konstrukcij A. in bi ta načrt moral upoštevati tudi izvedenec pri preverjanju količine vgrajene armature. Da je bila hidroizolacija izvedena v skladu s projektom in po pravilih stroke, sta v zaslišanju potrdila B. B. in C. C. Njuni izpovedbi sta skladni in prepričljivi, zato ni jasno, zakaj jima sodišče ni verjelo.

3. Toženka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila. Pritrjuje vsem razlogom izpodbijane sodbe in predlaga, da višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Toženka se pritožuje zoper stroškovni del sodbe, ker sodišče ni priznalo oziroma upoštevalo vseh stroškov, ki jih je priglasila.

5. Tožeča stranka je odgovorila na toženkino pritožbo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Med pravdnima strankama ni spora o tem: da sta se dogovarjali, da bo tožeča stranka po naročilu toženke zgradila hišo; da je tožeča stranka pripravila predračun, na podlagi katerega je bila sestavljena pogodba, ki vsebuje vse bistvene sestavine gradbene pogodbe; da pravdni stranki pogodbe nista podpisali, tožeča stranka pa je kljub temu pričela z deli; da je toženka tožeči stranki zagotovila dostop do gradbišča, ji izročila tehnično dokumentacijo za izvajanje del in gradbeno dovoljenje, ji nakazala 25.000,00 EUR predplačila za gradnjo in material in da sta tožeča stranka in toženka sklepali asignacijske pogodbe za gradbeni material za vgradnjo v stanovanjsko hišo toženke. Glede na ta dejstva je pravilno stališče tožeče stranke, ki mu je v prvem sojenju pritrdilo prvostopenjsko sodišče, da sta pravdni stranki sklenili veljavno gradbeno pogodbo. Vendar pa ta ni temelj za v tej pravdi vtoževano plačilo. Toženka je namreč tožeči stranki prepovedala izvajanje del v zvezi z gradnjo hiše, ker ni bila zadovoljna z njenim delom in tožeča stranka je z deli prenehala. To pomeni, da je prišlo do razveze gradbene pogodbe in s tem prenehanje pravnega temelja za izpolnitev pogodbenih obveznosti strank. Razveza pogodbe ima za posledico kondikcijski zahtevek pogodbene stranke, ki je pred razvezo pogodbe opravila izpolnitev. Pravna podlaga zahtevka je tretji odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Ker so rezultati dela, ki ga je v času, ko je bila gradbena pogodba med pravdnima strankama veljavno sklenjena, opravila tožeča stranka, postali sestavina toženkine nepremičnine, vrnitev v naravi ni mogoča, zato mora toženka tožeči stranki plačati vrednost dosežene koristi (prvi odstavek 190. člena OZ). Korist, ki jo je toženka dosegla, pa je vrednost tistih s strani tožeče stranke opravljenih del, ki nimajo napak.1

8. Dejstvo, da je odločitev o zavrnitvi toženkinega pobotnega ugovora pravnomočna, sodišču ne preprečuje presoje višine pridobljene koristi. Katera dejstva so pomembna za odločitev, je odvisno od materialnopravne podlage spora. Zaradi razveljavitve gradbene pogodbe je materialnopravna podlaga vtoževanega zahtevka neupravičena pridobitev. O pobotnem ugovoru pa je sodišče odločalo na podlagi pravil, ki veljajo za izpolnitev gradbene pogodbe. Dejstva, ki so relevantna za izpolnitev pogodbene obveznosti, niso enaka kot dejstva, ki utemeljujejo zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve. Kadar so za uporabo različnih pravnih norm relevantna različna dejstva, identitete ni, čeprav gre za isti historični dogodek.2 Pravnomočnost se nanaša le na sklop dejstev, na katerih je temeljil pobotni ugovor. Pobotni ugovor za znižanje plačila za znesek 39.316,82 EUR je bil zavrnjen, ker ni bil zadostno konkretiziran oziroma opredeljen in ker toženka ni pravočasno grajala napak ter omogočila tožeči stranki, da jih odpravi.3 Ker pravna podlaga vtoževanega zahtevka ni gradbena pogodba, ni relevantno, ali je tožnica pravočasno grajala napake (določila OZ o odgovornosti za napake; členi 633 do 640, v zvezi s 660. členom). Trditveno breme, da ji s strani tožeče stranke opravljena dela ne prinašajo koristi, je na toženki, zadostuje pa, da navede od katerih opravljenih del zaradi napak nima koristi in ni treba, da ugovor natančno zneskovno opredeli, kot mora pobotni ugovor. Med pobotnim ugovorom, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno in ugovorom toženke, da vsa opravljena dela za njo niso koristna, torej ni identitete. Objektivne meje pravnomočnosti odločitve glede pobotnega ugovora se zato ne raztezajo na toženkin ugovor za znižanje plačila iz naslova neupravičene obogatitve.

9. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je zaradi ugotavljanja višine obogatitve toženke izvedencu naložilo, da naj ugotovi, koliko se je zaradi s strani tožeče stranke opravljene gradnje zvišala vrednost toženkine nepremičnine. Ni pa pravilno stališče, da izvedenec ne sme upoštevati dokumentacije, ki jo je na njegov poziv v spis vložila tožeča stranka. Utemeljeno opozarja pritožba tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje s kršilo določbe 252. člena ZPP in je kršitev vplivala na pravilnost izpodbijane sodbe (kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP). Izvedenec, ki je strokovni pomočnik sodišča, ima razjasnjevalno dolžnost, ki je primerljiva z materialnim procesnim vodstvom sodišča. Če meni, da je treba za izdelavo mnenja ugotoviti določene okoliščine, mora dati ustrezno pobudo. V obravnavanem primeru jo je izvedenec dal in sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je stranki pozvalo, naj predložita dokumentacijo. Ker je tožeča stranka odreagirala na poziv sodišča z vložitvijo dokazov v spis, ni bila prekludirana.4

10. Utemeljeno pritožba graja tudi stališče izpodbijane sodbe v zavezi s predložitvijo gradbenega dovoljenja. V tem delu je sodišče prve stopnje zmotno porazdelilo dokazno breme. Tožeča stranka je trdila in dokazala, katera dela je opravila na nepremičnini tožene stranke in kakšna je vrednost teh del. Na toženi stranki pa je trditveno in dokazno breme, da se zaradi napak v gradnji vrednost njene nepremičnine ni povečala toliko, kot zatrjuje in dokazuje tožeča stranka. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da ker tožeča stranka zaradi pomanjkanja dokumentacije, ki bi izvedencu omogočila, da ugotovi zmanjšanje vrednosti opravljenih del, ni uspela dokazati, za koliko je vrednost nepremičnine tožene stranke povečana, zato je treba tožbeni zahtevek zavrniti, je materialnopravno zmoten. Ker je trditveno breme glede napak v gradnji na toženi stranki, gre lahko pomanjkanje trditev in dokazov le njej v breme. Razen tega mora sodišče v okviru materialno procesnega vodstva po 285. členu ZPP stranki opozoriti, da listinskega dokaza, na katerega se sklicujeta, ni v spisu. Prav ima tožeča stranka tudi, da stranki ni treba opredeliti načina oziroma metode dela izvedenca, saj je to v izvedenčevi pristojnosti.

11. Ker je sodišče prve stopnje deloma zmotno uporabilo materialno pravo in zaradi v predhodni obrazložitvi ugotovljenih kršitev določb postopka, je treba pritožbi tožeče stranke ugoditi in razveljaviti izpodbijano sodbo ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (354. in 355. člen ZPP). Zaradi zagotovitve ustavnih pravic strank do izjave (22. člen Ustave RS) in do pritožbe (25. člen Ustave RS), pa tudi zaradi načela ekonomičnosti in pospešitve postopka (11. člen ZPP5), se višje sodišče ni odločilo za razpis obravnave, pač pa vrača zadevo v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. V ponovljenem sojenju lahko pravdni stranki glede na materialno procesno vodstvo, dano v tem sklepu, dopolnita trditve in predložita dokaze. Ponovno bo treba angažirati izvedenca, da bo, ob upoštevanju vse dokumentacije v spisu in morebitne dodatne dokumentacije, če jo bo izvedenec potreboval in bo v okviru razjasnjevalne dolžnosti (drugi odstavek 252. člena ZPP) na to opozoril, oziroma če bo treba tudi ob izvedbi dodatnih dokazov, ugotovil vrednost opravljenih del, ki nimajo napak.

12. Ker je razveljavilo odločitev o glavni stvari, je razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka, saj je ta odvisna od končnega uspeha strank v postopku (154. člen ZPP). Že zato je moralo ugoditi tudi pritožbi tožene stranke, brez da bi se sploh spuščalo v njeno utemeljenost. Pripominja pa, da med stroške postopka sodijo vsi izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka (prvi odstavek 151. člena ZPP), morajo pa biti, da jih sodišče lahko prizna, priglašeni skladno s 163. členom ZPP.

13. V zvezi s predlogom tožeče stranke za izdajo dopolnilne sodbe pa višje sodišče pojasnjuje, da je v pripravljalni vlogi z dne 17. 2. 2014 postavljen podredni tožbeni zahtevek vsebinsko povsem enak primarnemu tožbenemu zahtevku.

1 Gl. komentar dr. N. Plavšak k 639. členu v: Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 872 do 874. 2 Prim. komentar dr. D. Wedam Lukič k 319. členu v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, zlasti na straneh 165 in 166. 3 Prim. točko 18. v prvi prvostopenjski sodbi - sodba I P 135/2011 z dne 5. 11. 2014. 4 Gl. komentar J. Zobca k 252. členu v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, druga knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, predvsem stran 495 do 496. 5 Neekonomično in za stranke dražje bi bilo izvajanje dokazov pred senatom treh sodnikov v strankam bolj oddaljeni Ljubljani.