Jedro

Glede na okoliščine konkretnega primera utemeljenosti tožnikovega zahtevka do stanovanja in garaže niti ni bilo potrebno presojati po določbah 32. čl. Zakona o dedovanju, ampak so podlaga zanjo v času gradnje veljavna pravna pravila civilnega prava, ki se nanašajo na pridobivanje lastninske pravice z gradnjo. Kolikor se tožnikov zahtevek nanaša na izločitev solastninskega deleža na hlevu, pa nudijo dosedanje dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje dovolj podlage za zaključek, da delež 1/4, ki je bil izločen iz zapuščine, ne presega tožnikovega prispevka k povečanju zapustnikovega premoženja, čeprav ni bil izvršen podrobnejši vrednostni izračun.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ne spada v zapuščino dne 1.8.1985 umrlega A zgornje stanovanje v hiši, obstoječe iz dveh sob, kuhinje in sanitarij in garaža v pritličju ter 1/4 hleva. Višji tožnikov delež glede hleva je zavrnilo. Pritožbo tožene stranke proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med razlogi izpodbijane sodbe o vsebini zapisnikov in o izpovedbah v postopku in med samimi zapisniki. Tožnik ni dokazal, da je z lastnimi sredstvi napravil sporno stanovanje in isto velja tudi za adaptacijo hleva. Sodišče bi moralo tožnikov prispevek ugotoviti konkretno na podlagi izračuna izvedenca kmetijske stroke. Sodba je oprta na 32. čl. Zakona o dedovanju, čeprav tožnik ni živel skupaj z zapustnikom in ni bil ugotovljen del, ki ustreza njegovemu prispevku.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki je vložila odgovor. V njem izpodbija revizijske navedbe tožene stranke in predlaga zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. tč. 2.odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Tožena stranka v reviziji ni točno opredelila, katero bistveno kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja kot revizijski razlog. Navedbe o nasprotju med razlogi izpodbijane sodbe ter zapisniki v spisu kažejo na uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13.tč. 2.odst. 354.čl. ZPP. Zatrjevana nasprotja pa bi morala tožena stranka navesti konkretno, da bi lahko revizijsko sodišče presodilo utemeljenost ugovorov. Tega tožena stranka ni storila, revizijsko sodišče pa tudi iz vsebine revizije tega ni moglo ugotoviti. Revizijske navedbe kažejo na to, da ugovarja tožena stranka predvsem dejanskim ugotovitvam sodišč prve in druge stopnje. Teh navedb pri odločanju o reviziji ni bilo mogoče upoštevati, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3.odst. 385.čl. ZPP).

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da se je tožnik v letu 1968 z ženo in dvema majhnima otrokoma na očetovo prošnjo vrnil na domače posestvo. Takrat je začel adaptirati stanovanjsko hišo in do leta 1972 zgradil dvosobno stanovanje v prvem nadstropju hiše, v pritličju pa uredil garažo s kurilnico. Na hiši so bila izvršena tudi druga obsežnejša dela kot na primer nove stopnice ter obnova fasade, vodovodne in električne napeljave. Tožnik (po poklicu veterinar) je bil nosilec in organizator razvoja kmetije. Z rejo bistveno večjega števila živine in organizacijo sodobne proizvodnje mleka je kmetija ustvarjala velik dohodek. Po požaru je bil hlev obnovljen in povečan. Dohodki posestva so omogočali gradnjo in nabavo strojev ter odplačevanje najetih posojil. Ob upoštevanju vseh ugotovljenih okoliščin, v katerih je potekala izgradnja zgornjega stanovanja v hiši in garaže, je pravilna odločitev sodišč, da navedene nepremičnine ne spadajo v zapuščino. Stvarnopravni upravičenec do stanovanja in garaže je tožnik, ki je s soglasjem lastnika hiše gradnjo izvršil in imel po lastnih navedbah (katerim tožena stranka ni ugovarjala) stanovanje tudi ves čas v posesti. Glede na okoliščine konkretnega primera utemeljenosti tožnikovega zahtevka do stanovanja in garaže niti ni bilo potrebno presojati po določbah 32.čl. Zakona o dedovanju, ampak so podlaga zanjo v času gradnje veljavna pravna pravila civilnega prava, ki se nanašajo na pridobivanje lastninske pravice z gradnjo. Kolikor se tožnikov zahtevek nanaša na izločitev solastninskega deleža na hlevu, pa nudijo dosedanje dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje dovolj podlage za zaključek, da delež 1/4, ki je bil izločen iz zapuščine, ne presega tožnikovega prispevka k povečanju zapustnikovega premoženja, čeprav ni bil izvršen podrobnejši vrednostni izračun. Kot je pravilno poudarilo že sodišče druge stopnje, glede na ugotovljene okoliščine skupnega pridobivanja premoženja in tožnikovega deleža pri tem, za uveljavljanje zahtevka po 32.čl. Zakona o dedovanju ni bistveno, da tožnik z zapustnikom ni živel v skupnem gospodinjstvu. Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava tako ni podan.

Izvseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).