Jedro

Tudi imetnik dovoljenja za uvoz zaradi proizvodnje za izvoz po sistemu odloga plačila carine je carinski dolžnik, če se je zavezal izvoziti blago v obliki pridobljenih proizvodov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo po opravljeni glavni obravnavi na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 3.2.2003 s katero je bila zavrnjena njena pritožba proti odločbi Carinskega urada Murska Sobota z dne 12.3.2002 (1. točka izreka) ter ni bilo ugodeno njeni zahtevi za povrnitev stroškov postopka (2. točka izreka). Z omenjeno odločbo prve stopnje je bila tožnica kot imetnica dovoljenja z dne 16.7.1998 za blago uvoženo po ECL št... z dne 16.7.1998 Izpostave Murska Sobota zavezana k naknadnemu plačilu zneska 336.801,00 SIT (od tega carine 72.211,00 SIT, kmetijskih dajatev 204.204,00 SIT ter kompenzacijskih obresti 60.386,00 SIT.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. Za odločitev o carinskem dolžniku je pravno pomembno, na katero osebo so prenesene obveznosti v zvezi s carinskim postopkom. Tožnica je v obravnavanem primeru imetnica dovoljenja za uvoz zaradi proizvodnje za izvoz po sistemu odloga plačila carine (2. točka 89. člena Carinskega zakona, v nadaljevanju CZ) ter je zaradi neizvoza blaga v obliki pridobljenih proizvodov carinski dolžnik v smislu 3. odstavka 146. člena omenjenega zakona. Zaradi kršitve prevzetih obveznosti (točka a 1. odstavka 146. člena CZ) je pravilna pravna podlaga za naknadni obračun carinskega dolga, točka a 1. odstavka 154. člena omenjenega zakona. Izrek odločbe prve stopnje v skladu z 213. členom ZUP vsebuje navedbo carinskega dolžnika, višino obveznosti ter rok plačila; za navajanje posebnega ugotovitvenega dela s povzetimi dejanskimi ugotovitvami pa v omenjeni določbi ZUP in ob upoštevanju 214. člena istega zakona ni podlage. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi pojasnila način preračuna porabljenega mesa v izvoženih proizvodih ter navedla dokaze, na katerih temeljijo njeni zaključki. Tožbeni ugovor, da ni ugotovljeno pravilno dejansko stanje je pavšalen, pri tem pa tožnica ne osporava, da ugotovitve tožene stranke temeljijo na podlagi listin, ki jih je sama predložila ter podatka o kalu v proizvodnem procesu. Brezpredmeten naj bi bil ugovor glede Kriterijev in normativov za določitev izvoznih količin pridobljenih proizvodov Poslovnega združenja prehrane, odbora za živino, meso in izdelke pri Gospodarski zbornici, saj na teh metodah oziroma kriterijih izpodbijana odločba ne temelji. Tožnici je bilo omogočeno sodelovanje v postopku ter dokazovanje, da v celoti izpolni svojo obveznost, zato so neutemeljeni ugovori glede kršitve pravil postopka. Ugovore v pripravljalni vlogi z dne 24.2.2005 pa je sodišče zavrnilo kot nedovoljene tožbene novote (14. člen ZUS).

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da naj bi ji bila kršena pravica do argumentirane odločbe, saj v izpodbijanem upravnem aktu ni navedeno ne dejansko stanje in ne dokazi, na katerih temelji (odločba se sklicuje na zapisnik o inšpekcijskem pregledu Sektorja za preiskovalne zadeve). O metodah in kriterijih za določitev uvoznih količin, pridobljenih proizvodih Poslovnega združenja prehrane, odbora za živino, meso in izdelke, se pred izdajo odločbe ni mogla izreči, saj ji niso bili vročeni. V postopku predlagani dokazi (zaslišanje prič ter izvedenca) niso bili izvedeni, čeprav naj bi dokazovali izpolnitev prevzete obveznosti. Izrek odločbe prve stopnje ne vsebuje konkretnega dejanskega stanja, ki bi ustrezal zakonskem stanu 146. člena CZ, s katerim je opredeljen inštitut carinskega dolžnika. Odločba prve stopnje ni obrazložena glede bistvenih okoliščin (npr. vloge špediterja v carinskem postopku; razlike med pristojnostjo inšpektorja ter organa, ki je izdal odločbo itd.). Krajevna pristojnost naj bi bila nezakonito prenesena z inšpektorja na Carinski urad Murska Sobota (kršitev 22. člena ZUP). Tožena stranka naj bi tudi nedopustno razlagala določbo 154. člena CZ. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče po opravljeni glavni obravnavi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno dokončanje postopka uvoza blaga za proizvodnjo za izvoz v smislu 2. točke 89. člena CZ ter posledično naknaden obračun carinskega dolga v smislu točke a 1. odstavka 154. člena CZ.

Ni sporno, da je zahtevo za odobritev uvoza blaga zaradi proizvodnje za izvoz po sistemu odloga carine (2. točka 89. člena CZ) vložila tožnica ter da je prav ona imetnica dovoljenja za uvoz po sistemu odloga carine. Z omenjenim dovoljenjem se je zavezala, da bo uvoženo blago ponovno izvozila v obliki pridobljenih proizvodov. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je prav tožnica carinski dolžnik v smislu določbe 3. odstavka 146. člena CZ, po kateri je carinski dolžnik (med drugim ) oseba, ki bi glede na okoliščine posameznega primera morala izpolniti predpisane obveznosti, ki izhajajo iz carinskega postopka, ki je bil odobren za sporno blago. Ker je za odločitev v zadevi bistvena ugotovitev, na katero osebo so bile prenesene obveznosti oziroma njihova izpolnitev v zvezi z obravnavanim carinskim postopkom, tožeča stranka neutemeljeno ugovarja, da je tožena stranka glede termina "imetnik dovoljenja" retroaktivno uporabila določbe CZ-B (Uradni list RS, št. 32/99) oziroma, da se ni opredelila do vloge deklaranta v postopku. Nesporno je glede na izpolnjeno ECL in določbe 3. odstavka 47. člena CZ deklarant B.B. vlagal ECL v imenu tožeče stranke, ki je bila imetnik dovoljenja. Ker pa je bila izpolnitev obveznosti na strani tožnice kot imetnice dovoljenja je ona carinski dolžnik. Zato pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na neobrazloženo vlogo deklaranta v postopku ne morejo biti relevantni.

Pravilno je tudi nadaljnje stališče sodišča prve stopnje, da je pravna podlaga za naknaden obračun carinskega dolga v obravnavani zadevi določba točke a 1. odstavka 154. člena CZ, po kateri izda carinski organ odločbo (po uradni dolžnosti oziroma tudi na zahtevo dolžnika), s katero naloži dolžniku poravnavo carinskega dolga, ki je nastal zaradi nezakonitega ravnanja s carinskim blagom. Ravnanje tožeče stranke predstavlja tudi po presoji pritožbenega sodišča kršitev prevzetih obveznosti v smislu točke a 1. odstavka 146. člena CZ, ki določa, da nastane carinski dolg pri uvozu blaga, če niso izpolnjene dolžnosti iz carinskega postopka, ki je bil odobren za to blago. Neizpolnitev obveznosti namreč pomeni, da je bil del blaga sproščen v prost promet brez carinskega reguliranja, to pa je podlaga za uporabo določbe točke a 154. člena CZ, ki obravnava nezakonito ravnanje s carinskim blagom. Ker gre v obravnavni zadevi za takšen primer, za odločitev ni relevantno niti pravno naziranje tožene stranke v zvezi s točko b in c 154. člena CZ niti njeno razumevanje drugih oblik nezakonitih ravnanj s carinskim blagom.

Carinski dolg je v obravnavanem primeru nastal v skladu z določbo 2. odstavka 146. člena CZ v trenutku, ko bi morala biti izpolnjena obveznost, zaradi neizpolnitve katere je nastal carinski dolg. Zato so bile tožnici utemeljeno in v skladu z določbo 3. odstavka 97. člena CZ obračunane kompenzacijske obresti, saj bi sicer v času odloga plačila neupravičeno razpolagala z denarnim zneskom v višini neplačanih uvoznih dajatev (glej tudi sklepa Ustavnega sodišča RS, št. U-I-359/04 z dne 28.9.2006 in št. 353/04 z dne 31.5.2006). Po določbi 2. člena Zakona o carinski službi (Uradni list RS, št. 56/99 v nadaljevanju ZCS) opravlja naloge carinske službe Carinska uprava Republike Slovenije kot organ v sestavi ministrstva, pristojnega za finance, ki jo sestavljajo carinski organi, določeni v 4. členu omenjenega zakona. Carinski uradi odločajo v upravnih zadevah iz pristojnosti službe v upravnem postopku na prvi stopnji, če ni z zakonom pristojnost odločanja v upravnem postopku prenesena na Generalni carinski urad (12. točka 12. člena ZCS). Glede na navedeno zakonsko določbo ni mogoče govoriti o enotnosti carinske službe, na katero se sklicuje tožnica, ko navaja prakso Upravnega sodišča Republike Slovenije, saj navedeno določilo ZCS določa stvarno pristojen organ, to pa je, tudi po presoji pritožbenega sodišča, v obravnavani zadevi Carinski urad MS, kjer se je obravnavani carinski postopek začel. Krajevno pristojnost carinskih uradov sicer določa Uredba o določitvi carinskih uradov v Republiki Sloveniji, njihovem sedežu in krajevni pristojnosti (Uradni list RS, št. 111/2000) izdana na podlagi 5. člena ZCS, ki za območje Upravnih enot Gornja Radgona, Lendava, Ljutomer, Murska Sobota in Ormož ter območje Izpostave Trate določa kot krajevno pristojen Carinski urad Murska Sobota s sedežem v Murski Soboti. Sicer pa se je obravnavani carinski postopek na območju navedenega carinskega urada tudi začel oziroma so na območju njegove krajevne pristojnosti nastale okoliščine, zaradi katerih je nastal in se naknadno obračunava carinski dolg.

Odločba prve stopnje je bila izdana na podlagi podatkov, pridobljenih v postopku naknadnega preverjanja carinske deklaracije (62. člen CZ) za izvedbo katerega pa je pristojen Generalni carinski urad po določbi 10. točke 10. člena ZCS. V obravnavanem primeru je v skladu s pooblastili v omenjeni zakonski določbi Sektor za preiskovalne zadeve Generalnega carinskega urada opravil inšpekcijski pregled kot samostojni ukrep, ki se je končal z izdajo ustreznega zapisnika (zapisnik z dne 16.6.2000 in z dne 9.8.2000 ter dopolnilnega zapisnika z dne 5.9.2000) ter predloga za naknadni obračun carinskega dolga. Ker v obravnavani zadevi ne gre za primer, ko bi bila z zakonom pristojnost odločanja v upravnem postopku prenesena na Generalni carinski urad, ki je opravil inšpekcijski pregled, so pritožbeni ugovori o stvarni ter krajevni nepristojnosti Carinskega urada Murska Sobota ter o kršitvi pravil o ustalitvi pristojnosti (22. člen ZUP), neutemeljeni.

Odločba o naknadnem obračunu carinskega dolga je bila izdana na podlagi podatkov, pridobljenih v postopku naknadnega preverjanja carinske deklaracije (62. člen CZ). Z ugotovitvami Sektorja za preiskovalne zadeve Generalnega carinskega urada je bila tožnica seznanjena. Ker organ prve stopnje ni opravil ponovnega ugotovitvenega postopka niti ni spreminjal že ugotovljenega dejanskega stanja in tudi ni izvajal nobenih novih dokazov, je neutemeljen tudi ugovor, da tožnici pred izdajo odločbe ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Sicer pa je sodišče prve stopnje opravilo glavno obravnavo, na kateri je tožnica sodelovala in imela možnost, da postavlja vprašanja, predlaga dokaze ter se izreče o pravnorelevantnih dejstvih in okoliščinah.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožničine tožbene ugovore glede izreka odločbe prve stopnje. Po določbi 213. člena ZUP mora biti izrek odločbe kratek in določen. V izreku se odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča ima izrek odločbe prve stopnje vse navedene elemente, saj so določeni carinski zavezanec, višina obveznosti ter rok plačila, prav tako je izrek dovolj določen. Zmotno pa tožeča stranka meni, da bi moral izrek vsebovati tudi posebni ugotovitveni del, v katerem bi bile povzete bistvene dejanske ugotovitve. Ugotovitev dejanskega stanja ni stvar izreka odločbe, saj se v skladu z 214. členom ZUP ugotovljeno dejansko stanje in dokazi, na katerega je le - to oprto navedejo v obrazložitvi odločbe.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, ki po opravljeni glavni obravnavi ugotavlja, da nima pomislekov glede ugotovljenega dejanskega stanja. Tožena stranka je namreč glede na podatke upravnih spisov podrobno pojasnila način preračuna porabljenega mesa v izvoženih proizvodih za vsako vrsto izdelkov posebej, prav tako je natančno navedla, na katerih dokazih temeljijo dokazni zaključki. Tožeča stranka niti v upravnem carinskem postopku, niti na glavni obravnavi v upravnem sporu ni predložila dokazov o tem, da bi svojo izvozno obveznost dejansko vrednostno realizirala. Pavšalno je le ugovarjala, da naj ne bi bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno, pri tem pa ni osporavala, da ugotovitve tožene stranke temeljijo na listinah, ki jih je sama predložila ter podatkih o kalu v proizvodnem procesu. V zvezi s tem je tudi po presoji pritožbenega sodišča brezpredmeten ugovor glede normativov in kriterijev Poslovnega združenja za prehrano, saj tožena stranka na navedene normative oziroma kriterije ni oprla svoje odločbe. Zato je bila tudi izvedba predlaganih dokazov utemeljeno zavrnjena. Iz navedenega razloga pritožbeno sodišče tudi ni opravilo zahtevane glavne obravnave (77. v zvezi z 76. členom ZUS).

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba obrazložena oziroma je sodišče prve stopnje odgovorilo na vse pomembne tožbene navedbe. Do pavšalnih navedb o domnevnih kršitvah pravic Ustave RS pa se pritožbeno sodišče niti ne more opredeliti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.