Jedro

Če je bil prosilec za državljanstvo Republike Slovenije obsojen za kaznivo dejanje pred dvajsetimi leti in to na kazen 3 leta zapora, ki se po veljavni kazenski zakonodaji lahko na predlog zbrišejo iz kazenske evidence, ne morejo biti podlaga za zaključek, da je zaradi kontinuiranih kršitev javnega reda podan razlog iz 8. točke 1. odstavka 10. člena - nevarnost za javni red.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 11.11.1992 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da se ne ugodi tožnikovi prošnji za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik zaprosil za državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik sicer izpolnjuje pogoje za pridobitev državljanstva po 1. odstavku 40. člena navedenega zakona, da pa so podani razlogi iz 3. odstavka 40. člena tega zakona za izdajo negativne odločbe. Tožnik je bil namreč s sodbo občinskega sodišča z dne 15.3.1972 obsojen zaradi kaznivega dejanja ogrožanje z nevarnim orodjem pri pretepu in prepiru na kazen štiri mesece zapora, nadalje s sodbo Vrhovnega sodišča SR Slovenije z dne 1.8.1973 zaradi kaznivega dejanja tatvine in s sodbo okrožnega sodišča z dne 10.4.1973 zaradi kaznivega dejanja tatvine, velike tatvine in zatajitve, za kar mu je bila s sodbo okrožnega sodišča z dne 5.12.1973 izrečena enotna kazen tri leta zapora. Nadalje tožena stranka navaja štiri odločbe sodnika za prekrške, s katerimi je bil tožnik kaznovan zaradi kršive cestno prometnih predpisov. Na podlagi navedenih kaznivih dejanj in prekrškov tožena stranka ugotavlja, da je tožnik kontinuirano kršil javni red, zaradi česar obstoji razlog iz 8. točke 10. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije.

Zoper to odločbo je tožnik sprožil upravni spor. Meni, da je odločba tožene stranke nezakonita, ker je izdana na podlagi določb 2. in 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ki jih tožena stranka ne bi smela uporabiti retroaktivno. Tožnik je namreč vložil prošnjo za pridobitev slovenskega državljanstva dne 29.10.1991, navedeni določbi pa sta začeli veljati 14.12.1991. Nadalje tožnik meni, da kazniva dejanja, ki jih je storil pred 19 leti, ne morejo biti razlog za zavrnitev njegove vloge za pridobitev slovenskega državljanstva, kot tudi ne prekrški, ki so vsi v zvezi z vožnjo motornega vozila. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača tožnikov ugovor, da je bil zakon retroaktivno uporabljen. Navaja, da je izpodbijano odločbo izdala na podlagi določbe 3. odstavka 40. člena zakona o dopolnitvi zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ki je začela veljati 14.12.1991. Ker je torej ta določba ob izdaji izpodbijane odločbe že veljala, ne gre za retroaktivno uporabo zakona. V zvezi s tožnikovo navedbo, da že 19 let živi neoporečno, navaja, da je bil tožnik zadnjič obsojen leta 1982, kar je razvidno iz kazenske evidence OSUP ... Tožnik pa je tudi kontinuirano v postopkih pri sodniku za prekrške zaradi kršitve cestno prometnih predpisov. Kontinuirano nespoštovnaje predpisov pomeni nevarnost za javni red v najširšem pomenu. Zato predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Tožena stranka je zavrnila tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91, 30/91-I in 38/92). Navedena določba daje upravnemu organu pravico, da odloči po prostem preudarku in zavrne vlogo za pridobitev slovenskega državljanstva tudi osebi, ki sicer izpolnjuje vse pogoje za pridobitev državljanstva iz 1. odstavka 40. člena navedenega zakona, če so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona. Tožena stranka, ko ugotavlja, da je v obravnavanem primeru podan razlog iz 8. točke 1. odstavka 10. člena zakona, navaja, da je tožnik kontinuirano kršil javni red, pri čemer se sklicuje na kazniva dejanja, za katera je bil tožnik obsojen leta 1973 na enotno kazen tri leta zapora in na štiri prekrške, za katere je bil tožnik kaznovan v obdobju od leta 1988 do leta 1990 zaradi kršitve cestno prometnih predpisov. Kazniva dejanja, za katera je bil tožnik obsojen pred skoraj dvajsetimi leti, pri čemer se obsodba na kazen zapora do treh let po veljavni kazenski zakonodaji lahko na tožnikov predlog izbriše iz kazenske evidence, po presoji sodišča ne morejo biti podlaga za zaključek, da je pri tožniku zaradi kontinuiranih kršitev javnega reda podan razlog iz 8. točke 1. odstavka 10. člena zakona. Zato bo morala tožena stranka ponovno oceniti, ali bi tožnikov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red in v primeru uporabe določbe 3. odstavka 40. člena zakona navesti razloge za svojo odločitev.

V zvezi s tožnikovim ugovorom, da je bil zakon o dopolnitvi zakona o državljanstvu uporabljen retroaktivno, sodišče tožniku pojasnjuje, da je navedeni predpis začel veljati 14.12.1991 in je torej ob izdaji odločbe že veljal. Ker zakon o državljanstvu Republike Slovenije v 15. členu izrecno določa, da postane prosilec za državljanstvo po 40. členu zakona državljan šele z dnem, ko mu je vročena odločba o pridobitvi državljanstva, izpodbijana odločba pa je bila izdana po uveljavitvi zakona o dopolnitvi zakona o državljanstvu, ne gre za retroaktivno uporabo zakona.

Ker glede na navedeno, v podatkih spisa ni zadostne podlage za sklep, da je tožena stranka v obravnavanem primeru odločila v mejah in v skladu z namenom pooblastila, ki ji ga daje določba 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, je sodišče moralo tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).