Jedro

Če delavec vztraja pri reintegracijskem zahtevku, ima pravico do ponovne zaposlitve pri prejšnjem delodajalcu, čeprav se je v vmesnem času, to je v času trajanja sodnega spora, zaposlil drugje. Delavcu za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu ni mogoče priznati obstoja delovnega razmerja pri delodajalcu, pri katerem mu je delovno razmerje nezakonito prenehalo, saj delavec ne more biti v delovnem razmerju pri dveh delodajalcih hkrati.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (2. točka izreka), delno spremeni tako, da se glasi: " 2. Ugotovi se, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ampak še traja, razen za čas zaposlitve tožnika pri drugem delodajalcu od 1.4.1998 do prenehanja delovnega razmerja pri drugem delodajalcu. Zahtevek za priznanje obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki od 1.4.1998 do prenehanja delovnega razmerja pri drugem delodajalcu se zavrne." V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Tožeča stranka sama trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep disciplinske komisije z dne 9.10.1997 ter sklep komisije za pritožbe z dne 26.11.1997 (1. točka izreka). Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri tožencu ni prenehalo in še traja (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati nadomestilo plače za januar 1998, februar 1998 ter marec 1998 v zneskih, navedenih v izreku sodbe, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov do plačila, ter poravnati prispevke in davke od nadomestil plače (3. točka izreka) ter stroške postopka v znesku 107.840,00 SIT, od zneska 104.195,00 SIT pa še zakonite zamudne obresti od dneva izdaje sodne odločbe do plačila (4. točka izreka). Tožena stranka sama trpi svoje stroške postopka (5. točka izreka). Zoper 2. točko izreka navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni in tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo, ampak še traja, zavrne. Navaja, da je tožnik sam povedal, da je s 1.4.1998 sklenil delovno razmerje pri drugem delodajalcu, zato nima pravnega interesa za ugotovitveni zahtevek, saj po 1.4.1998 ne more biti v delovnem razmerju pri dveh delodajalcih. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je tožnik moral poskrbeti za svojo eksistenco in je po nekaj mesecih dobil novo zaposlitev. Ravnal je tako, da toženi stranki ne bi po nepotrebnem povzročal stroškov, vendar je ves čas vztrajal, da mu je delovno razmerje prenehalo nezakonito in da se želi vrniti v organizacijo, v kateri je delal dolga leta. Zatrjevanje, da je tožniku prenehalo delovno razmerje s sklenitvijo drugega delovnega razmerja, ne more biti pravno upoštevno. Ob pravnomočnosti sodbe bo tožnik poskrbel, da bo ostal le v enem delovnem razmerju in to pri toženi stranki. Tožeča stranka predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe v izpodbijanem delu. Pritožba je delno utemeljena. Pritožba utemeljeno opozarja, da delavec ne more biti hkrati v delovnem razmerju pri dveh delodajalcih, vendar pa okoliščina, da se je tožnik dne 1.4.1998, to je v času trajanja sodnega postopka, zaposlil drugje, ne pomeni, da nima več pravnega interesa za ugotovitev, da njegovo delovno razmerje pri toženi stranki še traja, oz. da zaradi zaposlitve pri drugem delodajalcu ne more več uveljavljati reintegracijskega zahtevka zoper toženo stranko, pri kateri mu je delovno razmerje nezakonito prenehalo zaradi disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Delavec tudi v takem primeru lahko vztraja pri zahtevku za vrnitev na delo, tako kot je to storil tožnik v obravnavanem individualnem delovnem sporu (s tem ko je uveljavljal zahtevek za ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki še traja). Kadar delavcu delovno razmerje nezakonito preneha, je potrebno vzpostaviti stanje, kakršno bi bilo, če ne bi bilo nezakonitega ravnanja delodajalca. Če delavec vztraja pri reintegracijskemu zahtevku, ima pravico do ponovne zaposlitve pri prejšnjem delodajalcu, čeprav se je v vmesnem času, to je v času trajanja sodnega spora, zaposlil drugje. Seveda pa delavcu za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu ni mogoče priznati obstoja delovnega razmerja pri delodajalcu, pri katerem mu je delovno razmerje nezakonito prenehalo, saj delavec ne more biti v delovnem razmerju pri dveh delodajalcih hkrati. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje razveljavilo sklepe disciplinskih organov tožene stranka z dne 9.10.1997, 26.11.1997 ter 12.1.1998 o izreku disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, v posledici takšne odločitve pa je povsem pravilno ugotovilo, da tožniku na podlagi navedenih sklepov ni (zakonito) prenehalo delovno razmerje ter ugodilo reparacijskemu zahtevku za plačilo nadomestila plače za obdobje od januarja do marca 1998, vključno s priznanjem delovne dobe oz. plačilom prispevkov iz delovnega razmerja. Zmotno pa je ravnalo, ko je kljub tožnikovi navedbi, da se je 1.4.1998 zaposlil pri drugem delodajalcu za nedoločen čas, ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki še traja, ker to pomeni, da traja ves čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje, ne glede na vmesno zaposlitev pri drugem delodajalcu. Pritožba pravilno opozarja, da delavec ne more biti hkrati v delovnem razmerju za polni delovni čas pri dveh delodajalcih. Zato bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati dejstvo, da se je tožnik 1.4.1998, tj. v času trajanja sodnega postopka, zaposlil drugje. Ker tega dejstva ni upoštevalo, je v 2. točki izreka sprejelo materialnopravno zmotno odločitev. Ker je pritožba delno utemeljena, je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožene stranke tako, da je v skladu z določbo 4. točka 373. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. SFRJ št. 4/77, 27/90) delno spremenilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (2. točko izreka). Odločilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki še traja, razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu od 1.4.1998 dalje do prenehanja delovnega razmerja pri drugem delodajalcu (oz. do ponovnega nastopa dela pri toženi stranki). Zahtevek za priznanje obstoja delovnega razmerja za čas trajanja zaposlitve pri drugem delodajalcu pa je zavrnilo. V ostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe v nespremenjenem delu. Odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k rešitvi pritožbe, zato pritožbeno sodišče meni, da ti stroški niso bili potrebni in jih tožnik nosi sam. Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/I/94).