Jedro

Tožeča stranka je sama navedla, da se strinja, da za samo prodajo športne opreme uvedba biometrijskih ukrepov ni nujno potrebna, temveč kot razlog za uvajanje teh ukrepov navaja zahtevo krovne družbe iz tujine. To pa po mnenju sodišča ne more biti pravno relevantno dejstvo, ki bi lahko vplivalo na drugačno odločitev v novem postopku. Zahteva krovne družbe še ne pomeni, da opravljanja dejavnosti tožeče stranke ni mogoče izvajati na drugačen način, kot da se zaposleni registrirajo s prstnimi odtisi. Pri presoji, kaj je nujno potrebno za opravljanje dejavnosti, za varnost ljudi ali premoženja ali za varovanje tajnih podatkov ali poslovne skrivnosti, je pravno relevantno dejstvo lahko samo to, ali so biometrijski ukrepi edini način, da se neka dejavnost sploh lahko opravlja oziroma ali je to neogibno potrebno za varnost ljudi ali premoženja ali za varovanje tajnih podatkov ali poslovne skrivnosti. Ta presoja pa je bila že opravljena v prvem postopku, ko je tožena stranka po vsebini zavrnila zahtevo tožeče stranke. Za izvajanje biometrijskih ukrepov.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla zahtevo tožeče stranke za izvajanje biometrijskih ukrepov. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožeča stranka pri toženi stranki vložila zahtevo za izvajanje biometrijskih ukrepov. Navedla je, da želi biometrijske ukrepe izvajati z namenom opravljanja dejavnosti, varnosti ljudi in varnosti premoženja. Biometrijske ukrepe želi izvajati nad zaposlenimi za registracijo delovnega časa in za zaščito gotovinskega poslovanja blagajn na tako imenovani blagajni št. 1. Nadalje tožeča stranka navaja, da je del skupine s sedežem v Veliki Britaniji, v okviru katere se izvaja enoten način poslovanja vseh poslovalnic, ki naj bi obsegal tudi enoten način upravljanja in izvajanja poslovnih procesov. V okviru racionalizacije poslovanja naj bi bila na nivoju krovne družbe sprejeta odločitev, da se registracija delovnega časa zaposlenih izvaja z uporabo biometrijskih ukrepov, ki naj bi se izvajali na podlagi njihovega prstnega odtisa. Navedene biometrijske ukrepe želi tožeča stranka za registracijo delovnega časa izvajati nad vsemi redno zaposlenimi, čitalci prstnih odtisov pa naj bi bili nameščeni v vseh petnajstih trgovinah, v centralnem skladišču ter v upravi družbe. Tožena stranka v nadaljevanju navaja, da je tožeči stranki dne 10. 11. 2011 že izdala odločbo, s katero je zavrnilo njeno zahtevo za uvedbo biometrijskih ukrepov za registracijo delovnega časa zaposlenih in za dostopanje pooblaščenih oseb do blagajne št. 1. Tožeča stranka zoper to odločbo ni sprožila upravnega spora. Tožena stranka je proučila prejšnjo odločbo in ugotovila, da je dejansko stanje, na katerega tožeča stranka opira svoj zahtevek, glede na dejansko stanje, na podlagi katerega ji je že bila izdana zavrnilna odločba, nespremenjeno. Prav tako je tožena stranka ugotovila, da se ni spremenila pravna podlaga, na katero tožeča stranka opira svoj zahtevek. Iz prejšnje odločbe izhaja, da je tožena stranka v tistem postopku ugotavljala, ali je izvajanje biometrijskih ukrepov za registracijo delovnega časa zaposlenih in za dostopanje do blagajn št. 1 nujno potrebno za opravljanje dejavnosti, za varnost ljudi in varnost premoženja. Tožena stranka ugotavlja, da tožeča stranka v predmetnem postopku navaja enaka dejstva, tako glede izvajanja biometrijskih ukrepov za registracijo delovnega časa kot glede izvajanja teh ukrepov za nadzor dostopa do blagajn št. 1. Prav tako navaja enake argumente, zaradi katerih naj bi bilo izvajanje biometrijskih ukrepov nujno potrebno. V obeh primerih gre za enako dejansko stanje, saj tožeča stranka v vlogi ni navedla nobenega novega dejstva, ki bi lahko vplivalo na drugačno ugotovitev dejanskega stanja v tem postopku. Pri svoji odločitvi se tožena stranka sklicuje na 4. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), ki določa, da organ s sklepom zavrže zahtevo, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. V prejšnji zavrnilni odločbi je tožena stranka ugotovila, da za registracijo delovnega časa zaposlenih in dostop do blagajn št. 1 ni nujno potrebno za opravljanje dejavnosti ter za varnost ljudi in premoženja izvajanje biometrijskih ukrepov. Na podlagi preučitve te odločbe ter vloge tožeče stranke je tožena stranka ugotovila, da se dejansko stanje in pravna podlaga, na katero tožeča stranka v tem postopku opira svoj zahtevek za izvajanje biometrijskih ukrepov, v razmerju do dejanskega stanja v prvem zahtevku in do takratne pravne podlage nista v ničemer spremenila.

2. Tožeča stranka v tožbi priznava, da je pravna podlaga v obeh zahtevkih enaka. Vendar pa so dejanske okoliščine, ki zahtevajo uvedbo biometrijskih ukrepov v prvem in drugem primeru bistveno različne. Tožeča stranka je svojo prvo vlogo vložila v času, ko v okviru skupine A. še ni veljal enoten sistem registracije delovnega časa oziroma se je ta sistem na nivoju skupine šele preizkušal in postopoma uvajal. V času vložitve druge zahteve pa so dejanske okoliščine bistveno drugačne. Tožeča stranka brez uvedbe registracije delovnega časa s prstnim odtisom v skupini A. sploh ne more sodelovati. Na nivoju krovne družbe je bila namreč konec leta 2011 sprejeta odločitev, da se z začetkom leta 2012 registracija delovnega časa centralizira na nivoju krovne družbe, ki nato podatke, potrebne za obračun plače, vrne v posamezne odvisne družbe. Biometrijska ukrepa registracije delovnega časa in zaščite gotovinskega poslovanja blagajn s prstnim odtisom sta bila uvedena v vseh poslovalnicah skupine A. razen v Sloveniji, kjer tožeča stranka še ni uspela pridobiti pozitivne odločbe tožene stranke. Iz navedenega razloga je tožeča stranka izključena iz sistema skupine A., zahteva krovne družbe je celo po zapiranju, saj enot v Republiki Sloveniji krovna družba ne more vključiti v enoten sistem delovanja in poslovanja skupine. Zaradi navedenega je na nivoju krovne družbe sprejet tudi neformalni sklep, da se vlaganje v Republiki Sloveniji v celoti ustavi in so zamrznjena vsa dodatna nagrajevanja zaposlenih. Gre torej za popolnoma drugačno dejansko stanje, kar pomeni, da niso izpolnjeni pogoji iz 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Za uvedbo biometrijskih ukrepov so zainteresirani vsi zaposleni pri tožeči stranki in so izjavo o tem vsi že podpisali. Tožeča stranka predlaga naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je edina sprememba dejanskih okoliščin, na katero se sklicuje nasprotna stranka, v tem, da v času, ko je tožeča stranka vložila prvo vlogo, v okviru skupine A. še ni veljal enoten sistem registracije delovnega časa, ampak naj bi se tak sistem takrat šele preizkušal. Tožeča stranka naj brez uvedbe registracije delovnega časa sploh ne bi mogla več sodelovati. Tožena stranka v zvezi z navedenim opozarja na 80. člen Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju: ZVOP-1), ki taksativno določa namene, za dosego katerih je izvajanje biometrijskih ukrepov lahko dopustno oziroma taksativno našteva pravne dobrine, ki so bile po oceni zakonodajalca tako pomembne, da je za njihovo zavarovanje dopustno tudi izvajanje biometrijskih ukrepov. Izvajanje biometrijskih ukrepov je dopustno samo v primeru, če so taki ukrepi nujno potrebni za opravljanje dejavnosti, za varnost ljudi ali premoženja ali zavarovanje tajnih podatkov ali poslovne skrivnosti. Tožeča stranka želi biometrijske ukrepe izvajati, ker naj bi bili nujni za opravljanje dejavnosti in za varnost ljudi in premoženja. Dejstvo, da je sedaj vpeljan enoten in centraliziran sistem izvajanja biometrijskih ukrepov, v ničemer ne spreminja dejanskega stanja, na podlagi katerega je bila sprejeta odločitev tožene stranke v prvotnem postopku. Tožena stranka mora v postopku odločanja o skladnosti nameravane uvedbe biometrijskih ukrepov ugotoviti, ali je ta uvedba nujno potrebna za varovanje vsaj ene od pravno varovanih dobrin, ki jih našteva 80. člen ZVOP-1, pri čemer mora ugotavljati, ali varovanje katere od teh dobrin glede na okoliščine primera odtehta poseg v informacijsko zasebnost zaposlenega. Tožena stranka opozarja na napačno razumevanje pogoja nujne potrebnosti teh ukrepov za opravljanje dejavnosti upravljavca. Ta pogoj pomeni, da je izvajanje biometrijskih ukrepov dopustno, če vlagatelj lahko izkaže, da svoje dejavnosti ne bi mogel opravljati drugače kot z izvajanjem biometrijskih ukrepov oziroma bi bilo opravljanje te dejavnosti brez teh ukrepov oteženo do te mere, da opravljanje dejavnosti odtehta tudi poseg, ki ga predstavlja izvajanje biometrijskih ukrepov. V obravnavanem primeru gre za dejavnost prodaje športnih izdelkov različnih blagovnih znamk, torej za dejavnost, pri kateri ni izkazana nobena specifičnost, na podlagi katere bi tožena stranka lahko zaključila, da tožeča stranka take dejavnosti brez izvajanja biometrijskih ukrepov ne bi mogla opravljati oziroma bi bilo njeno opravljanje brez teh ukrepov znatno oteženo. Maloprodaja športnih oblačil ni dejavnost, katere izvajanje bi neobhodno zahtevalo registracijo delovnega časa zaposlenih prav z njihovimi biometrijskimi značilnostmi, saj lahko vlagatelj registracijo delovnega časa izvaja na številne druge načine, ki predstavljajo manjši poseg v informacijsko zasebnost zaposlenih. Na spremembo dejanskega stanja lahko vpliva zgolj sprememba pravno relevantnih dejstev, ne pa sprememba vsakega dejstva ali okoliščine, ki se je po izdaji odločbe pri tožeči stranki spremenilo. Tožena stranka meni, da tožeča stranka ni navedla spremembe nobenega pravno relevantnega dejstva, ki bi lahko vplivala na spremembo dejanskega stanja. Sprejetje argumentacije, da je izvajanje biometrijskih ukrepov nujno potrebno za opravljanje dejavnosti, ker gre za zahtevo matičnega podjetja, bi pomenilo, da nujnost uvedbe biometrijskih ukrepov ne bi bila več odvisna od objektivnih okoliščin in meril, ki jih določa 80. člen ZVOP-1, ampak zgolj od volje vsakega upravljavca, saj bi vsak delodajalec lahko v svojem internem aktu sprejel odločitev, da je izvajanje najrazličnejših biometrijskih ukrepov nad zaposlenimi pri njem obvezno in se potem v vlogi za izdajo odločbe Informacijskega pooblaščenca skliceval na dejstvo, da njegova notranja pravila zahtevajo obvezno izvajanje teh ukrepov. Taka argumentacija je nedopustna in mora vsak delodajalec pri izbiri ukrepov spoštovati določbe ZVOP-1 ter izbirati med tistimi načini registracije delovnega časa, ki so v skladu s tem zakonom. Tudi glede izvajanja biometrijskih ukrepov za zavarovanje gotovinskega poslovanja blagajn je tožena stranka navajala zgolj to, da je tudi tu prišlo do uvedbe obveznega enotnega sistema izvajanja biometrijskih ukrepov na ravni matičnega podjetja, zato vse povedano velja tudi za dejansko stanje, ki se nanaša na izvajanje biometrijskih ukrepov v te namene. Tožena stranka predlaga naj sodišče tožbo zavrne.

4. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 18. 12. 2012 navaja, da zgolj formalna pravnomočnost odločbe ni ovira, da se o istem zahtevku ne bi ponovno odločalo. Relevantno dejansko stanje se je na strani tožeče stranke bistveno spremenilo. Tožeča stranka je sicer samostojna pravna oseba, ki posluje na slovenskem trgu, glede pravil poslovanja pa je v celoti zavezana odločitvam, ki jih sprejme krovno podjetje v Veliki Britaniji. Glede same narave dejavnosti gre res le za prodajo športne opreme, vendar pa je tudi taka prodaja podvržena tržnim zakonitostim in se dejavnost odvija na globalnem trgu, kjer vsaka podrobnost lahko predstavlja tržno prednost in osnovo za preživetje posameznega pravnega subjekta. Od odločitve tožene stranke je odvisen obstoj delovnih mest 172 zaposlenih pri tožeči stranki. Razen tega uvedba biometrijskih ukrepov pomeni manjši poseg v zasebno sfero posameznika kot pa videosnemanje, spletno nakupovanje in podobno. Daleč večji poseg v zasebno sfero je uporaba EMŠO številke. Pri biometričnih ukrepih ne gre za odločitev tožeče stranke kot delodajalca, ampak za zahtevo krovne družbe, na katero tožeča stranka nima nobenega vpliva. Tožeča stranka se strinja, da za samo prodajo športne opreme uvedba biometrijskih ukrepov ni nujno potrebna, s stališča tožeče stranke pa je od uvedbe teh ukrepov odvisen njen nadaljnji obstoj kot pravne osebe, kar pomeni, da je od tega odvisen tudi obstoj 172 delovnih mest. Navedeno pomeni, da je uvedba biometrijskih ukrepov z vidika izvajanja poslovanja tožeče stranke in nadaljnjega obstoja nujna. Pri odločitvi o tem, ali je uvedba biometrijskih ukrepov nujna za opravljanje dejavnosti, pa po prepričanju tožeče stranke ni mogoče izhajati iz narave dejavnosti kot take, ampak iz konkretnega položaja posameznega subjekta. Tožena stranka pa nujnost uvedbe biometrijskih ukrepov povezuje s samo naravo dejavnosti kot take, namesto da bi v skladu z namenom zakona izhajala iz konkretnega položaja posamezne stranke.

5. Tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 8. 1. 2013 navaja, da ni nikoli trdila, da se v času od izdaje zavrnilne odločbe do izdaje izpodbijanega sklepa ni spremenilo nobeno dejstvo, ampak zgolj to, da se niso spremenila tista pravno relevantna dejstva, ki bi bila pomembna oziroma upoštevna za ugotavljanje dejanskega stanja in posledično za odločitev v predmetni zadevi. Tožena stranka sicer razume neugoden položaj tožeče stranke, ki jo krovno podjetje sili v izvajanje določenih ukrepov, ki v naši državi niso dovoljeni, tega dejstva pa ni mogoče upoštevati kot relevantnega pri presoji skladnosti izvajanja biometrijskih ukrepov z določbami ZVOP-1. Tožena stranka bi ravnala v nasprotju z načelom zakonitosti, če bi dovolila obdelavo osebnih podatkov mimo pogojev, ki jih za njihovo zakonito obdelavo predpisuje 80. člen ZVOP-1. Temu, da za izvajanje biometrijskih ukrepov niso izpolnjeni pogoji iz navedenega člena, pritrjuje celo tožeča stranka, saj je zapisala, da se strinja, da za samo prodajo športne opreme uvedba biometrijskih ukrepov ni nujno potrebna. Argumentacija, da je izvajanje biometrijskih ukrepov nujno potrebno, ker to zahteva krovno podjetje, pa ni ustrezna. Krovna družba je pri postavljanju svojih zahtev dolžna upoštevati tudi zakonodajo Republike Slovenije in svoje zahteve prilagoditi tej zakonodaji. Spoštovanje nacionalne zakonodaje države, v kateri nek subjekt posluje, je eno od temeljnih pravil globalnega trga. Razumevanje ZVOP-1, kot ga želi prikazati tožeča stranka, bi vodilo tudi v neenako obravnavo, saj bi bilo ob enakem dejanskem stanju za samo odločitev odločilno dejstvo, ali je subjekt hčerinsko podjetje nekega krovnega podjetja, ki izvajanje teh ukrepov od njega zahteva kot obveznost. Obstaja vrsta alternativnih rešitev in načinov za registracijo delovnega časa in zaščito gotovinskega poslovanja blagajn.

6. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 28. 1. 2013 navaja, da se je tožena stranka sedaj spustila v obravnavanje vloge tožeče stranke po sami vsebini. Zakonodajalec toženi stranki ni dal pooblastila, da uporabo biometrijskih ukrepov preprečuje za vsako ceno, temveč ji je dal pooblastilo, da uporabe biometrijskih ukrepov ne dovoli, če za njihovo uporabo ne obstajajo utemeljeni razlogi. Namen je, da se prepreči nesorazmeren poseg v posameznikove osebne podatke. Biometrijski ukrepi s prstnim odtisom se danes že zelo široko uporabljajo. Taka registracija delovnega časa je preprosta, varna, vezana samo in izključno na dotičnega posameznika. Naloga tožene stranke je, da presodi, ali v posameznem konkretnem primeru uporaba biometrijskega ukrepa pomeni nesorazmeren poseg v osebno sfero posameznika. Treba je tehtati med interesom gospodarskega subjekta na eni strani in varstvom posameznika pred pretiranim posegom v njegovo zasebno sfero. Uvedba biometrijskih ukrepov pri tožeči stranki je zaposlenim samo v korist. 7. Tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 14. 2. 2013 navaja, da se je v obravnavanje vloge tožeče stranke po sami vsebini spustila zgolj in kolikor je bilo to nujno potrebno za dokazovanje njenih trditev, da se dejansko stanje ni spremenilo. Da bi to dokazala, je morala pojasniti tiste elemente dejanskega stanja, ki predstavljajo pravno relevantna dejstva in na katerih je temeljila pravnomočna odločba.

K točki 1 izreka:

8. Tožba ni utemeljena.

9. ZUP v 4. točki prvega odstavka 129. člena med drugim določa, da organ s sklepom zavrže zahtevo, če je bila že izdana o isti upravni zadevi zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je bila v obravnavani zadevi enkrat že izdana zavrnilna odločba, prav tako ni sporno, da se pravna podlaga, na katero se opira novi zahtevek, ni spremenila, pač pa je sporno, ali se je od zavrnilne odločbe naprej dejansko stanje spremenilo. Sodišče meni, da se dejansko stanje ni spremenilo in to iz enakih razlogov, kot jih navaja tožena stranka v izpodbijanem sklepu. Pri tem sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke.

10. Tožeča stranka navaja, da je ob izdaji prve odločbe bila registracija delovnega časa z biometrijskimi ukrepi šele v fazi preizkušanja, sedaj pa je bila na nivoju krovne družbe sprejeta odločitev, da se registracija delovnega časa centralizira in je tako tožeča stranka prisiljena uvesti biometrijske ukrepe, ker to od nje zahteva krovna družba. Vendar pa tudi po mnenju sodišča to dejstvo, da sedaj krovna družba zahteva od tožeče stranke, da mora uvesti biometrijske ukrepe, ni pravno relevantno dejstvo, zaradi katerega bi bilo mogoče govoriti o drugačnem dejanskem stanju. Potrebno je namreč izhajati iz določila prvega odstavka 80. člena ZVOP-1, kjer je določeno, da lahko zasebni sektor izvaja biometrijske ukrepe le, če so nujno potrebni za opravljanje dejavnosti, za varnost ljudi ali premoženja ali za varovanje tajnih podatkov ali poslovne skrivnosti. Tožeča stranka pa je celo sama navedla, da se strinja, da za samo prodajo športne opreme uvedba biometrijskih ukrepov ni nujno potrebna, temveč kot razlog za uvajanje teh ukrepov navaja zahtevo krovne družbe iz tujine. To pa tudi po mnenju sodišča ne more biti pravno relevantno dejstvo, ki bi lahko vplivalo na drugačno odločitev v novem postopku. Zahteva krovne družbe še ne pomeni, da opravljanja dejavnosti tožeče stranke ni mogoče izvajati na drugačen način, kot da se zaposleni registrirajo s prstnimi odtisi. Pri presoji, kaj je nujno potrebno za opravljanje dejavnosti, za varnost ljudi ali premoženja ali za varovanje tajnih podatkov ali poslovne skrivnosti, je pravno relevantno dejstvo lahko samo to, ali so biometrijski ukrepi edini način, da se neka dejavnost sploh lahko opravlja oziroma ali je to neogibno potrebno za varnost ljudi ali premoženja ali za varovanje tajnih podatkov ali poslovne skrivnosti. Ta presoja pa je bila že opravljena v prvem postopku, ko je tožena stranka po vsebini zavrnila zahtevo tožeče stranke. Zahteva krovne družbe po biometrijskih ukrepih pa ne more vplivati na dejavnost prodaje v smislu 1. odstavka 80. člena ZVOP-1. Iz navedenih razlogov sodišče meni, da se dejansko stanje ni bistveno spremenilo, saj pri navajanju novih dejstev ne gre za pravno relevantna dejstva, torej za taka, ki v smislu 80. člena ZVOP-1 vplivajo oziroma bi vplivala na drugačno odločitev. Do tožbenih navedb, ali uporaba EMŠO oziroma drugih podobnih ukrepov predstavlja večji poseg kot izvajanje biometričnih ukrepov, pa se sodišče v tem postopku ne more opredeljevati, saj je bilo po vsebini že pravnomočno odločeno o tem, ali je izvajanje biometrijskih ukrepov v konkretnem primeru res nujno potrebno. V tem postopku je bistveno le to, ali gre pri navajanju novih dejstev za pravno relevnatna dejstva, ki vplivajo na drugačno dejansko stanje. Sodišče se ne more strinjati s tožbeno navedbo, da se ne sme izhajati iz tega, ali je uvedba biometrijskih ukrepov nujna za opravljanje dejavnosti kot take, temveč da je treba izhajati iz konkretnega položaja posameznega subjekta. Če bi bil pri tej presoji odločilen položaj posameznega subjekta in ne narava dejavnosti kot take, bi prišlo do neenakega obravnavanja posameznih subjektov, ki bi zaprosili za dovoljenje za uporabo biometrijskih ukrepov. V skladu z načelom enakosti pred zakonom iz 1. odstavka 14. člena Ustave pa je potrebno vse subjekte obravnavati na enak način, torej je potrebno presojati, ali so biometrijski ukrepi pomembni za naravo dejavnosti kot take. S tem v zvezi se sodišče strinja s stališčem tožene stranke, da bi tako razumevanje vodilo v neenako obravnavo, saj bi bilo ob enakem dejanskem stanju za samo odločitev odločilno dejstvo, ali je subjekt hčerinsko podjetje nekega krovnega podjetja, ki izvajanje teh ukrepov od njega zahteva kot obveznost. 11. Iz vseh zgoraj navedenih razlogov je odločitev tožene stranke pravilna, tožba pa neutemeljena, zato jo je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K točki 2 izreka:

12. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, zato sodišče ni ugodilo zahtevi za povrnitev stroškov postopka.