Jedro

Pri presoji pravične denarne odškodnine mora sodišče upoštevati pri katerih pomembnih življenjskih aktivnostih je oškodovanec prikrajšan oz. prizadet.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Oba pritožnika sama nosita svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po tistem, ko je z vmesno sodbo ugotovilo, da obstaja odgovornost tožene stranke, odločilo o tožbenem zahtevku tožeče stranke še po njegovi višini. Tožnik se je poškodoval v prometni nesreči dne 28. 4. 2003 in je zadobil poškodbe v obliki zloma piramidne leve kosti s poškodbo 7. do 11. možganskega živca, zdrobljen sklepni zlom zgornjega dela desne goleni in rano na desnem tenarju. Sodišče prve stopnje je prisodilo tožniku za fizične bolečine in neugodnosti zdravljenja 12.000,00 EUR, za strah 3.000,00 EUR, za psihične bolečine zaradi skaženosti 1.690,00 EUR in za psihične bolečine za zmanjšanje življenjske aktivnosti 2.000,00 EUR. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je, da je tožena dolžna plačati še znesek 6.944,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 12. 2004 dalje do plačila in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6,000.000,00 SIT za čas od 9. 12. 2004 do 4. 1. 2005 dalje, kajti tožena stranka je tožeči med pravdo plačala revaloriziran znesek 29.669,50 EUR. Nato je odločilo še o pravdnih stroških nastalih na prvi stopnji in je ugotovilo, da je tožena dolžna tožeči povrniti njene pravdne stroške v znesku 5.921,00 EUR v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje. O plačilu sodnih stroškov je odločilo na podlagi uspeha v pravdi in sicer je ugotovilo, da je tožeča stranka po temelju uspela 100 %, po višini pa 60 %, in tako povprečni uspeh znaša 80 % in je dolžna plačati tožena sorazmerni del stroškov tožeče stranke sicer v višini 6.033,00 EUR.

Zoper zavrnilni del se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu. Pritožbo podaja zoper zavrnilni del, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek iz naslova nepremoženjske škode v skupnem znesku 21.452,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pritožuje se tudi zoper izrek o stroških vsebovan v izpodbijani sodbi. Uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik se pritožuje zoper višino prisojene odškodnine, saj je po mnenju pritožbe ta glede na intenzivnost same nezgode in na posledice, ki jih je tožnik utrpel glede na sodno prakso, absolutno prenizka. Sodišče prve stopnje je prisodilo tožniku odškodnino za nepremoženjsko škodo zgolj v višini 6.944,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 12. 2004 dalje do plačila, medtem ko je v preostanku za 21.452,00 EUR, tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Odškodnina pa je prenizka in ne ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine za utrpele telesne poškodbe. V pritožbi navaja, da je tožnik utrpel v poškodbi dne 28. 4. 2003 zlom piramidne leve kosti s poškodbo 7. in 11. možganskega živca (zlom lobanjskega dna), zdrobljen sklepni zlom zgornjega dela desne goleni in rano na desnem tenarju. Tožniku so ostale tudi trajne in hude posledice, česar sodišče prve stopnje ni dovolj v veliki meri upoštevalo pri prisojanju odškodnine. Po poškodbi glave je namreč tožniku zvonilo v levem ušesu, imel je hude glavobole, izgubil je sluh levo, mimika leve strani obraza je bila okvarjena, tako da ni mogel nagubati čela in ima še vedno težave s koordinacijo levih udov, prav tako pa ga tudi zanaša pri hoji. Ostale so mu torej trajne posledice in sicer gluhost levo in slabša vzdražnost levega labirinta, prav tako pa je tudi zdrobljen sklepni zlom zgornjega lega desne goleni, ki se je zacelil z deformacijo, zaradi česar je zmanjšana njegova gibljivost, skupno od 30 do 120 stopinj. Zaradi utrpelih poškodbe je tožnik prestajal zelo hude bolečine v trajanju 2 dni po poškodbi in 2 dni po operaciji, hude bolečine v trajanju skupaj 5 dni, bolečine srednje hude intenzitete 30 dni in bolečine lahke intenzitete 40 dni. Tožnik je trpel občasne lahke bolečine glave še 2 leti po dogodku, 14 mesecev po dogodku pa je utrpel lažje bolečine v poškodovani nogi. Tako že objektivna ocena in trajanje prestanih telesnih bolečin v celoti utemeljujeta tožnikov zahtevek iz tega naslova. Ob ugotovitvah angažiranih izvedencev in izvedenke pa bi sodišče prve stopnje moralo ustrezneje vrednotiti tudi prepričljivo tožnikovo izpovedbo in sicer, da ima desno nogo deformirano, prav tako pa ima tudi težave pri sami hoji, saj ga zanaša, da še tudi sedaj težko požira hrano, prav tako pa tudi, da na levo uho nič ne sliši. Težave pa se mu pojavljajo tudi pri pomnenju in koordinaciji. Sodišče prve stopnje tudi ni ustrezno dokazno vrednotilo številnih neugodnosti, ki jih je tožnik po mnenju izvedencev prestal zaradi predmetne poškodbe, prav tako pa tudi ni dovolj upoštevalo prepričljive tožnikove izpovedbe, ko je izpovedal, da tri tedne v bolnišnici ni mogel ne jesti, ne govoriti, zelo težko pa je tudi dihal in da še sedaj težko požira. Prav tako pa zaradi poškodbe obraznega živca na levi strani, niti ne čuti, ali ima usta zaprta ali odprta. Sodišče prve stopnje tožniku iz naslova prestanih in bodočih duševnih bolečin in neugodnosti prisodilo odškodnino v višini 12.000,00 EUR, kar pa je prenizko. Kolikor bi sodišče prve stopnje upoštevalo vsa ugotovljena dejstva ter ustrezno vrednotilo intenziteto in trajanje telesnih bolečin, ki jih je tožnik že prestal, neugodnosti, ki jih je moral prestati v času zdravljenja, ki je bilo dolgotrajno, kot tudi bodoče bolečinsko obdobje, ki bo pri tožniku glede na njegovo starost ob škodnem dogodku še dolgotrajno, bi moralo ob pravilni uporabi materialnega prava, tožniku pravično denarno odškodnino prisoditi v celotnem zahtevanem znesku 18.778,16 EUR. Tudi odškodnina iz naslova pretrpljenega strahu je prisojena v prenizkem znesku, saj je sodišče prisodilo tožniku zgolj 3.000,00 EUR iz tega naslova. Sodišče je pravilno ugotovilo, da sta bila pri tožniku prisotna tako intenzivni primarni primarni kot tudi sekundarni strah. Sodišče je pa premalo sledilo ugotovitvam vseh izvedencev, ki so ugotovili, da je tožnik utrpel hud primarni strah, ki je porušil njegovo ravnotežje, kasneje v teku zdravljenja pa ga je bilo upravičeno strah za sam izid zdravljenja. Ta strah je trajal do zaključka zdravljenja. Zaradi tega je tožnik upravičen tudi do celotne odškodnine iz naslova utrpelega strahu. Prav tako je v prenizkem znesku prisojena odškodnina iz naslova doslej prestanih in bodočih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki jo je sodišče prisodilo zgolj v znesku 20.000,00 EUR. Pri tožniku je namreč zmanjšana gibljivost kolena kar za 25 %, deformacija golenice in njeno prikrajšanje za 1 cm, kar povzroča pri tožniku šepavost, tožnik je popolnoma gluh na levo uho, negibna je njegova leva glasilka, zastaja mu levi ustni kot, nesiguren je pri hoji, ima pa tudi manjšo moč leve trapezoidne mišice. Prav tako je prisoten upad njegovih psihičnih sposobnosti, kar sodišče očitno ni upoštevalo pri odmeri odškodnine. Prav tako pa je poškodba pri tožniku pustila tudi trajne spremembe kognitivnega funkcioniranja, saj so prizadete njegove komponente mnestičnega sistema, pozornosti in izvršitvenega sistema. Njegove življenjske aktivnosti so bistveno zmanjšane. Zaradi posledic poškodbe tudi šepa. Zato bi sodišče moralo iz tega naslova prisoditi celotno odškodnino v višini 29.210,48 EUR ob neupoštevanju že nakazanega dela. Iz sodb VS RS II Ips 619/2005 in II Ips 794/2006 izhaja, da je v podobnih primerih bila prisojena višja pravična denarna odškodnina. Tožniku bi morala biti prisojena v višini 55 povprečnih plač. Pritožuje se tudi zoper izrek o stroških, saj bi moralo sodišče prve stopnje prisoditi tožniku vse njegove pravdne stranke nastale na prvi stopnji.

Pritožbo podaja tudi tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz člena 338 ZPP. Po mnenju je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je razsodilo, da je tožena stranka prišla v zamudo 9. 12. 2004. Zakaj je tožena prišla v zamudo tedaj, sodišče prve stopnje ne obrazloži. Tožena stranka je že v odgovoru natančno pojasnila, da je o svojem stališču glede višine denarne odškodnine obvestila tako tožnika kot njegovega pooblaščenca, z dopisom z dne 30. 12. 2004. Zato o zamudi z dne 9. 12. 2004 nikakor ne gre govoriti. Tožena stranka ne more priti v zamudo preden je zoper njo bil postavljen utemeljen zahtevek za plačilo odškodnine. Tožena stranka je s strani tožnikovih pooblaščencev prejela zahtevek za plačilo odškodnine 2. 12. 2004, ko je zdravljenje tožnika, kakor to izhaja iz medicinske dokumentacije ter medicinskih izvedenskih mnenj očitno še trajalo. Tožnik se ni zglasil pri zavarovalnici, da bi le-ta, na podlagi osebnega zdravniškega pregleda ugotovilo obseg poškodbe in njihove posledice. Zato je tožena stranka prišla v zamudo svoje obveznosti šteto šele od dneva prejema zadnjega medicinskega mnenja, s katerim je bil ugotovljen dejanski obstoj in obseg poškodbe. Mnenje je tožena stranka prejela 9. 3. 2011. Sodišče prve stopnje je tudi napačno izračunalo uspeh v pravdi. Uspeh bi moralo izračunavati na podlagi člena 154 ZPP in bi moralo ugotoviti, da je tožnikov uspeh v pravdi bil 68,61 % v prvem obdobju in v drugem obdobju 24,45 %. Pravilno bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da tečejo zamudne obresti po preteku 15-dnevnega roka šteto od dneva prejema sodne odločbe in sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Tožnik podaja pritožbo le iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožbi sta bili vročeni nasprotni stranki, ki nanjo nista odgovorili.

Pritožbi nista utemeljeni Tako glede na dejstvo, da se dejansko stanje obsega in posledic poškodb v zvezi z nastalo prometno nezgodo ne izpodbija in je to kot dejansko stanje v tej zvezi v celoti pravilno ugotovljeno s strani sodišča prve stopnje, ostane še sodišču druge stopnje materialnopravni preizkus ali je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe člena 179 in 182 OZ in je prisodilo pravično denarno odškodnino tako iz posameznih postavk kakor tudi odškodnino v skupnem znesku. Glede prisojene odškodnine iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem, tožeča stranka v pritožbi zgolj ponavlja ugotovitev sodišča prve stopnje o trajanju in stopnji bolečin v posledici škodnega dogodka tako prestanih kakor tudi bodočih in zgolj poudarja nekatere neugodnosti med zdravljenjem. Tožnik je v nezgodi zadobil zlom piramide leve kosti s poškodbo 7. do 11. možganskega živca (zlom lobanjskega dna), zdrobljeni sklepni zlom zgornjega dela desne goleni in rano na desnem tenarju. Tožnik je v posledici poškodbe utrpel cel spekter telesnih bolečin od zelo hudih pa do občasnih lahkih ter tudi bodoče telesne bolečine. Zdravljenje pri tožniku je trajalo do 20. 7. 2004, medtem ko je najdaljše trajajoče obdobje občasnih lahkih bolečin zaradi poškodbe glave trajal dve leti po nezgodi. Prav tako tožeča stranka zgolj ponavlja dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in v pritožbi ne pove zakaj bi morala biti odškodnina višja še za nadaljnjih zahtevanih 6.778,16 EUR. To iz pritožbe niti ni razvidno. Res je, da je imel tožnik tudi določene neugodnosti med zdravljenjem, ki so se izkazovale zaradi operacije noge in zaradi poškodbe na glavi, katere je v celoti pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi mnenj treh izvedencev, vendar pa glede na pritožbena navajanja in ob pravilni uporabi materialnega prava sodišče druge stopnje zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo pravni standard pravične denarne odškodnine iz naslova fizičnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem, ko je tožniku prisodilo odškodnino v znesku 12.000,00 EUR. Takšna odškodnina ustreza individualnim občutkom tožnika, katere je le-ta tudi navajal tekom svojega zaslišanja in ni na zaslišanju posebej poudarjal hudih bolečin in pa določene neugodnosti med zdravljenjem. Odškodnina je primerljiva tudi v primerjavi z odškodninami prisojenimi za podobne primere, zato sodišče druge stopnje ne posega v s strani sodišča prve stopnje odmerjeno odškodnino (primerjaj sodbo VS RS II Ips 1092/2008 in II Ips 133/2006, kjer je v podobnih primerih bila odškodnina prisojena iz tega naslova v primerljivih ali celo nekoliko nižjih zneskih, pa je šlo v obeh primerih za mlajšo osebo kot je to v primeru tožnika). Tako je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo dejstvo, da je tožnik trpel telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem in da se bodo v določeni meri pojavljala tudi v bodoče. S tem je pravilno uporabilo materialno pravo in sicer določbe člena 179 in 182 OZ.

Po zaključku sodišča druge stopnje je pravična tudi odškodnina prisojena iz naslova strahu. Le-ta po višini celo nekoliko odstopa od odškodnin prisojenih za podobne primere iz tega naslova. Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo dejstvo, da je tožnik trpel intenziven primarni strah, sekundarni strah pa je trpel do končanega zdravljenja, to je do 20. 7. 2004, torej lahko govorimo o dalj časa trajajočem sekundarnem strahu. Tožeča stranka v pritožbi zgolj zahteva drugačno uporabo materialnega prava v smislu prisoje višje pravične denarne odškodnine iz tega naslova. V pritožbi pa ne pove zakaj bi le-ta bila višja in česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da bi odškodnina iz tega naslova lahko bila prisojena še v nadaljnjem znesku 755,63 EUR.

Zoper prisojeno odškodnino iz naslova psihičnih bolečin za skaženost tožeča stranka ne podaja pritožbe.

Pritožbo podaja tožnik tudi zoper zavrnjeni del prisojene pravične denarne odškodnine iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče prve stopnje je tu prisodilo po zaključku sodišča druge stopnje pravično denarno odškodnino v znesku 20.000,00 EUR. Tudi v tej zvezi tožnik ne pove zakaj bi morala biti pravična denarna odškodnina iz tega naslova višja kakor jo je prisodilo sodišče prve stopnje. V pritožbi ponavlja le tiste ugotovitve zmanjšanja življenjskih aktivnosti kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in torej v tej zvezi ne podaja nekih utemeljenih pritožbenih navedb. Dejstvo, da je tožnik utrpel zmanjšanje življenjskih aktivnosti tako na področju noge, kakor tudi na psihičnem področju, je sodišče prve stopnje ugotovilo in tudi pravilno finančno ovrednotilo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ima tožnik zmanjšanje življenjske aktivnosti zaradi omejene gibljivosti kolena in zaradi tega ne more več plavati, hoditi v hribe in da zaradi tega šepa, ter da ima še določene omejene funkcije, kot jih ugotavlja sodišče prve stopnje v svoji sodbi in jih v celoti povzema tudi sodišča druge stopnje. Vendar pa po zaključku sodišča druge stopnje ne gre za takšne vsakodnevne omejitve, saj tožnik vsakodnevno ne izvaja takšnih aktivnosti, v katerih je omejen in na katere je tudi sam opozoril, ko je bil zaslišan kot tožeča stranka. Tožnik zaslišan kot stranka ni povedal, pri katerih aktivnosti je v posledici poškodbe 7. in 11. možganskega živca omejen in zaradi katerih duševno hudo trpi. Zaslišan kot stranka je v tej zvezi izpovedal, da ima težave s požiranjem, da mora ob hrani vedno tudi piti, ima težave pri hranjenju, zaradi poškodb obraznega živca in da ne poje več pri pevskem zboru kot zborovski pevec, ima slabši sluh, ima težave tudi s spominom, vendar pa tožnik zgolj to, da je navedel, da ga vse to omejuje pri vsakdanjem življenju in ga to moti, ni natančno obrazložil, pri katerih aktivnostih je razen tistih, katere je navedel je še dodatno omejen, da bi lahko sodišče prisodilo višjo pravično denarno odškodnino kot jo je prisodilo glede na omejitve, katere je tožnik dejansko dokazoval in tudi dokazal. Ker tako ne gre za bistveno prikrajšanje pri vsakodnevnih opravilih in pri drugih dejavnostih, tako sodišče druge stopnje ne more zvišati že prisojene odškodnine iz tega naslova, kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje. Odškodnina iz tega naslova je tako pravična in je tudi primerljiva z zgoraj omenjenimi že prisojenimi primeri. Višja pravična denarna odškodnina bi odstopala od načela objektivizacije prisojene odškodnine iz tega naslova.

Tako je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo pri prisoji pravične denarne odškodnine in je zato sodišče druge stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava pritožbo tožeče stranke kot neutemeljene zavrnilo ob uporabi določbe člena 353 ZPP. Posledično pa je pravilna tudi višina izreka o prisojenih pravdnih stroških s strani sodišča prve stopnje.

Neutemeljena je tudi pritožba tožene stranke. Tožena stranka izpodbija tek zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine, katero je sodišče prve stopnje prisodilo od 9. 12. 2004 dalje. Pri tem je potrebno odgovoriti na pritožbene navedbe, da se je zdravljenje pri tožniku zaključilo kot to izhaja iz zdravniške dokumentacije in iz mnenj izvedencev 20. 7. 2004, torej že pred vložitvijo tožbe. Tožnik je tožbo vložil dne 9. 12. 2004 in od tega dne dalje je tožena stranka prišla v plačilno zamudo, kar je v skladu z določbo člena 299 OZ. V zvezi z odločitvijo o teku zamudnih obresti je tako sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, saj gre v konkretnem primeru za direktno tožbo, saj je zavarovanec tožene stranke imel zavarovano svojo odgovornost skladno z Zakonom o obveznem zavarovanju v prometu. Obseg škode je torej bil dokončen že pred vložitvijo tožbe, sodišče prve stopnje je tekom izvajanja dokazov le še ugotavljalo elemente za prisojo pravične denarne odškodnine po višini, torej za uporabo materialnega prava.

Neutemeljena je tudi pritožba glede odločitve o načinu izračunavanja uspeha v pravdi na prvi stopnji in s tem uporabe člena 154 ZPP. Sodišče prve stopnje je vezano v tej zvezi pri odločitvi o pravdnih stroških na določbe člena 154 ZPP. Sodišče prve stopnje je uporabilo drugi odstavek 154. člena ZPP, po katerem mora stranka, ki deloma zmaga v pravdi povrniti nasprotni stranki ustrezen del stroškov, ki ustreza njenemu uspehu v pravdi. Ker pa je skoraj polovico pravde v konkretnem primeru potekala glede temelja obstoja odškodninske odgovornosti tožene stranke in je v tej zvezi bila sprejeta vmesna sodba in je naslednji del pravde potekal le še glede višine, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ko je v tem primeru izračunavalo povprečni uspeh v pravdi in je ugotovilo, da je tožnik po temelju uspel s 100 %, po višini pa s 60 %, in da je njegov povprečni uspeh v pravdi 80 %. Za izračunavanje uspeha po posameznih fazah glede na višino terjatve, pa v določbi člena 154 ZPP ni pravne podlage. Zato je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP tudi pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v tej zvezi izpodbijanih delih.

Ker tožeča stranka in tožena stranka s svojima pritožbama nista uspeli, vsaka nosi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).