Jedro

V obravnavanem primeru ni sporno, da se je tožnik poškodoval 13. 7. 2008 na košarkaškem igrišču pri UKC..., da zavarovanec toženke za izvajanje športnih dejavnosti kot dela rehabilitacije nudi uporabo obravnavanega košarkarskega igrišča. Na njem je tožnik opravljal v skladu z navodili zdravnika rekreacijo kot del psihiatričnega zdravljenja, in kar je tudi šteti kot izvajanje bolnišnične dejavnosti. Zato je soglašati zaključkom sodišča prve stopnje, da je podana pasivna legitimacija toženke po polici št... z dne 21. 7. 2008 ter zavrača nasprotne pritožbene navedbe toženke o neobstoju njene pasivne legitimacije.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v stroškovnem delu (točka II izreka) spremeni tako, da je sedaj dolžna tožena stranka namesto stroškov 339,37 EUR povrniti tožeči stranki stroške v znesku 365,18 EUR.

V ostalem se pritožba tožeče stranke, pritožba tožene stranke pa v celoti zavrneta ter v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka trpi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje pod I izreka razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 6.905,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2000 dalje do plačila v roku 15 dni pod izvršbo, v presežku do vtoževanih 10.905,00 EUR pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pod II izreka pa je toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 339,27 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od preteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2. Proti tej sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožena stranka se pritožuje zoper obsodilni del iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je v danem primeru podana pasivna legitimacija tožene stranke, ker to igrišče služi služi izključno za opravljanje bolnišnične dejavnosti zavarovanca toženke kot javnega zavoda, ki druge dejavnosti sploh nima registrirane. Na podlagi zavarovalne police je sklenjeno zavarovanje splošne odgovornosti, ki krije odgovornost za škode, ki izvirajo iz dejavnosti zavarovanca, s kritjem lastnih delavcev in poklicno odgovornost. Čeprav je tožnik igral košarko na igrišču pri zavarovancu toženke kot del rehabilitacije pri njej, to še ne pomeni, da je zavarovanec kot izvajalec bolnišnične zdravstvene dejavnosti kot jo ima registrirano, odgovoren za nastalo škodo. Zavarovanec toženke ni bil upravljalec, niti vzdrževalec tega igrišča. Tudi splošni pogoji kot sestavni del te zavarovalne police jasno določajo, da zavarovalnica jamči le za škode zaradi civilno pravnih zahtevkov, ki jih tretje osebe uveljavljajo zaradi nenadnega presenetljivega dogodka, ki izvira iz dejavnosti, lastnosti in pravnega razmerja navedenega v polici. V polici ni razširitve jamstva za druge nevarnostne vire oziroma za škode, ki nastanejo kot posledica nepravilnega in nezadostnega vzdrževanja kakršnihkoli igrišč, zato ni podana pasivna legitimacija tožene stranke. Sodišče prve stopnje je kršilo določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ko ni postavilo izvedencu vprašanj, ki jih je toženka predlagala v vlogi 25. 10. 2012 (če je poškodba možna na zatrjevani način tožnika in ali bi do nje prišlo tudi na ravni površini ob doskoku). Sodišče prve stopnje tudi ni pravilno ocenilo izvedenih dokazov. Ni upoštevalo izpovedbe tožnika v delu, ko je navajal, da je slišal druge paciente, ki so to vdolbino imenovali "črna luknja" in ni vedel povedati, kdaj so bile narejene fotografije. Zmotno je zaključilo, da mu ni očitati nobene opustitve skrbnosti, in da podpisana izjava, da bo izvajal športne aktivnosti na lastno odgovornost, ne odvezuje dolžnosti izvajalca aktivnosti, da le-te organizira v skladu z minimalnimi standardi profesionalne skrbnosti s splošnim načelom prepovedi povzročanja škode. Ni mogoče sprejeti zaključka prvostopnega sodišča, da je zavarovanec toženke opustil dolžno vzdrževanje varnih športnih površin, saj ni realno, da bi moral sanirati najmanjši posedek asfalta, saj smo ljudje takim situacijam izpostavljeni vsakodnevno. Nepravilno je ocenilo tudi dokaz s fotografijami, saj ni dokazano, kdaj so narejene in napačno ugotavlja, da gre za ugreznjen del v primeru 1 metra, ki je bil kasneje saniran. Podrejeno je podana večja sokrivda samega tožnika, saj je bila luknja na asfaltu vidna, z njo je bil seznanjen, zato bi moral biti toliko bolj pozoren, da bi se ji lahko izognil, ali pa ne bi igral na tem delu igrišča. Prav tako je podpisal izjavo, da bo izvajal športne aktivnosti na lastno odgovornost. Popolnoma jasno je, da mora za obstoj odškodninske odgovornosti najprej tožnik dokazati nedopustno ravnanje, škodo in vzročno zvezo med obema, česar ni dokazal. Tožena stranka predlaga spremembo sodbe tako, da se naj tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

3. Tožeča stranka pa se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe v obsegu 2.800,00 EUR in zoper odločitev o stroških. Navaja, da je višina odškodnine za telesne bolečine in strah prenizka in ni v skladu z določbama 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ter sodno prakso. Tožnik je trpel srednje hude bolečine po poškodovanju, ko je jemal analgetike, preostali čas je trpel lahke bolečine, ki bodo tudi v bodoče. Narejen je bil operativni poseg, bil je šivan, podvržen je bil preiskavam RTG in RMR, opravil je dva pregleda v UKC ... in pet pregledov v Splošni bolnišnici ..., dvakrat je bil pri osebnem zdravniku, dvakrat pri fiziatru in desetkrat na fizioterapiji, nogo je moral povijati z elastičnim povojem, opravljal je razgibalne vaje, zato meni, da mu pripada odškodnina 5.000,00 EUR. Pri odločitvi o odškodnini za strah je podcenilo tako primarni kot sekundarni strah oziroma njegovo dolgotrajnost ter zaskrbljenost tožnika za zdravje v prihodnje, zato mu gre odškodnina 800,00 EUR. Napačno je obračunalo tudi stroške postopka glede na pravdni uspeh, saj je tožeča stranka zvišala zahtevek šele v vlogi 18. 12. 2012 po pridobitvi izvedenskega mnenja in bi sodišče prve stopnje zato moralo izračunati pravdni uspeh po fazah postopka. Predlaga spremembo sodbe in v smislu pritožbenih navedb, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila, tožeča stranka pa je vložila odgovor na pritožbo tožene stranke. V njem predlaga zavrnitev pritožbe, saj je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da obstaja pasivna legitimacija tožene stranke v tej zadevi. Glede na jasno in nedvoumno dejansko stanje, je utemeljen zaključek, da je do škodnega dogodka prišlo na igrišču zavarovanca tožene stranke tekom športne aktivnosti kot dela rehabilitacije, kar je med strankama nesporno. Iz listinskih dokazov (obračuna premije) je jasno razvidno, da je UKC... imel za leto 2008 zavarovano dejavnost za škode, ki izvirajo iz dejavnosti, s kritjem zahtevkov lastnih delavcev in poklicno odgovornostjo. V celoti je utemeljeno povzelo tožnikovo izpovedbo glede kraja in časa dogodka, zato so neutemeljena izvajanja tožene stranke glede neobstoja pasivne legitimacije. V celoti so nedokazana splošna pritožbena zatrjevanja, da ni realno, da bi se saniral sleherni posedek asfalta, nedokazana so tudi zgolj pavšalna zatrjevanja tožene stranke glede sokrivde tožnika. Glede na navedeno tožena stranka v celoti odgovarja za obravnavani škodni dogodek, o višini zahtevka pa se tožeča stranka sklicuje na navedbe v svoji pritožbi.

5. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa (člen 350/II ZPP) in uveljavljanih pritožbenih navedb, ni našlo nobene uradno upoštevne, niti uveljavljane relativne procesne kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja tožena stranka, ker da ni izvedlo predlaganega dokaza tožene stranke z zaslišanjem izvedenca oziroma z dopolnitvijo izvedenskega mnenja. Kot izhaja iz podatkov spisa je sodišče prve stopnje na zadnji glavni obravnavi 21. 1. 2013 vpogledalo v izvedensko mnenje dr. B. V. ter listinsko dokumentacijo v spisu, ostale dokazne predloge pa zavrnilo, kar pomeni, da je zavrnilo tudi dokaz z dopolnitvijo izvedenskega mnenja. Navzoča pooblaščenka tožene stranke pa neizvedbi predlaganega dokaza ni ugovarjala in ni uveljavljala procesne kršitve. V skladu s prvim odstavkom 286.b člena ZPP mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti.

7. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri in pravilno ugotovilo pravno relevantna dejstva in materialno pravo pravilno uporabilo tako glede obstoja pasivne legitimacije tožene stranke kot temelja odškodninske odgovornosti in višine odmerjene odškodnine. Natančno je obrazložilo vse potrebne predpostavke za obstoj odškodninske odgovornosti toženke oziroma njenega zavarovanca ter se opredelilo do vseh ugovorov tožene stranke, kar vse je izčrpno in argumentirano obrazložilo. Pritožbeno sodišče povzema razloge izpodbijane sodbe glede na pritožbene navedbe obeh strank še dodaja: K pritožbi tožene stranke:

8. Tožena stranka v pritožbi ponavlja svoje prvostopne navedbe, da ni pasivno legitimirana, ker da je UKC ... - njen zavarovanec po polici zavaroval zgolj škodo, ki izvira iz njegove registrirane dejavnosti (zdravstvene dejavnosti) ne pa drugih virov nevarnosti, v obravnavanem primeru upravljanja in vzdrževanja košarkaškega igrišča, zato jamstvo za škode, ki nastanejo zaradi nezadostnega in nepravilnega vzdrževanja košarkarskega igrišča v danem primeru ni podano. Do teh ugovorov in navedb se je izčrpno in argumentirano opredelilo sodišče prve stopnje v razlogih sodbe (točka 5, 6), ko je zaključilo, da obravnavano igrišče služi bolnišnični dejavnosti zavarovanca toženke (javnega zavoda), ki druge dejavnosti nima zavarovane. V obravnavanem primeru ni sporno, da se je tožnik poškodoval 13. 7. 2008 na košarkaškem igrišču pri UKC ..., da zavarovanec toženke za izvajanje športnih dejavnosti kot dela rehabilitacije nudi uporabo obravnavanega košarkarskega igrišča. Na njem je tožnik opravljal v skladu z navodili zdravnika rekreacijo kot del psihiatričnega zdravljenja, in kar je tudi šteti kot izvajanje bolnišnične dejavnosti. Zato je soglašati zaključkom sodišča prve stopnje, da je podana pasivna legitimacija toženke po polici št...z dne 21. 7. 2008 ter zavrača nasprotne pritožbene navedbe toženke o neobstoju njene pasivne legitimacije. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe toženke, ko graja zaključke sodišča prve stopnje, o temelju odškodninske odgovornosti njenega zavarovanca oziroma tožene stranke. Glede na ugotovljeno dejansko stanje (točka 10), da je tožnik samostojno igral košarko na prostem delu košarkaškega igrišča, da se je na tem delu igrišča nekoliko levo od koša se nahajala vdolbina asfalta, širine 1,5 m in globine 10 do 15 cm, v kateri je bila voda in mulj, da je tožnik doskočil na rob te vdolbine, zaradi česar mu je klecnilo koleno in spodrsnil podplat (kar pritožbeno ni sporno) je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo (točka 13), da je podano protipravno ravnanje zavarovanca toženke, ki je opustil dolžnost rednega vzdrževanja igrišča za košarko, ki je bilo namenjeno športni dejavnosti, kot delu psihiatričnega zdravljenja in s tem varnosti lastnih pacientov, ki so igrišče uporabljali v rehabilitacijske namene v okviru zdravljenja pri zavarovancu toženke oziroma po navodilu njegovih zdravnikov, in da je dolžnost zavarovanca toženke, kot izvajalca tožnikovega zdravljenja, v okviru katerega je bil napoten na športno aktivnost poskrbeti, da se ta odvija na varnih površinah. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je podana sokrivda tožnika, ker da je bila vdolbina vidna, in da ni realno zahtevati saniranje najmanjšega posedka asfalta, da bi moral biti toliko bolj pozoren pri igranju košarke ali pa ne bi smel igrati na tem delu igrišča, in da je tudi podpisal izjavo, da bo izvajal športne aktivnosti na lastno odgovornost. Sodišče prve stopnje je v zvezi s temi navedbami povsem sprejemljivo, glede na ugotovljeno dejansko stanje (točka 10) kot pavšalno ocenilo navedbo toženke, da gre le za manjše povsem običajno in pričakovano posedanje asfalta, in da zgolj podpisana izjava z dne 9. 7. 2008, da bo izvajal športno aktivnost na lastno odgovornost, ne obvezuje zavarovanke toženke, da organizira dejavnosti v skladu z minimalnimi standardi profesionalne skrbnosti. Pri tem pa v obravnavanem primeru ne gre prezreti, da je športna aktivnost bila tožniku predpisana kot obvezen del psihiatričnega zdravljenja pri zavarovancu toženke, od katerega je kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje (točka 13) glede na dolžno profesionalno skrbnost utemeljeno pričakovati, da ves čas skrbi, da na površinah, ki jih nudi na razpolago za športno aktivnost kot enega od načinov zdravljenja, ni večjih ovir. Glede na navedeno je tako neutemeljena tudi pritožbena navedba, da tožnik ni dokazal protipravnega ravnanja zavarovanca toženke.

K pritožbi tožeče stranke:

9. Tožeča stranka uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in strah, ko navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo v zadostni meri in v skladu z določbama 179. in 182. člena OZ in se zavzema za zvišanje odškodnine za telesne bolečina na vtoževanih 5.000,00 EUR (in ne le na 2.500,00 EUR), prav tako meni, da je sodišče prve stopnje podcenilo primarni in sekundarni strah in njegovo dolgotrajnost oziroma zaskrbljenost tožnika za zdravje v prihodnje, ter da mu zato gre odškodnina za strah v znesku 800,00 EUR. Kot izhaja iz razlogov sodbe o povzemanju ugotovitev izvedenca dr. Vrbinca in izpovedbe tožnika, je sodišče prve stopnje za telesne bolečine tožniku odmerilo 2.500,00 EUR za strah pa 500,00 EUR ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti v znesku 3.500,00 EUR. Pri tem je po mnenju pritožbenega sodišča v zadostni meri upoštevalo trajanje in intenziteto prestanih in bodočih telesnih bolečin (srednje hude telesne bolečine neposredno po poškodbi in operativnem posegu 5 dni, nato do 5 dni občasne srednje hude bolečine in 3 mesece občasne srednje bolečine, ki so prehajale v lahke, ki jih občasno trpi tudi sedaj). Odmerjena odškodnina 2.500,00 EUR tudi ob upoštevanju nevšečnosti zdravljenja, ne predstavlja prenizke odškodnine, upoštevaje tudi sodno prakso v primerljivih primerih in tudi navedbe samega tožnika, ki je uveljavljal odškodnino za to obliko nematerialne škode v znesku 5.000,00 EUR, pri čemer je navajal, da je trpel hude telesne bolečine kar 60 dni, srednje hude 300 dni, preostali čas pa lahke telesne bolečine.

10. Tudi odškodnina za strah v znesku 500,00 EUR, prestavlja primerno odškodnino glede na intenziteto in trajanje strahu, ki ga je tožnik trpel v srednje hudi obliki neposredno po poškodbi, po operativnem posegu in fizioterapiji (opravljal jo je 10 krat v obdobju od 23. 6. do 7. 7. 2009), v ostalem pa le lažji strah, pri čemer ne gre prezreti, da tožnikovo duševno ravnovesje ni bilo huje porušeno.

11. Pritrditi pa je pritožbi tožeče stranke, ko navaja, da bi sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru moralo pri odmeri pravdnih stroškov upoštevati pravdni uspeh po fazah postopka, pri čemer je tožeča stranka šele z vlogo 18. 12. 2012 zvišala tožbeni zahtevek. V obravnavanem primeru je namreč moč razmejiti stroške, ki so nastali strankam v posameznih fazah postopka. Tožeča stranka je šele 18. 12. 2012 zvišala tožbeni zahtevek, zato je od tedaj dalje njen pravdni uspeh 23,32 %, uspeh toženke pa 76,68 %. V prvi fazi postopka, pa je glede na prvotno uveljavljen zahtevek 8.405,00 EUR uspeh tožeče stranke 82,1 %, uspeh toženke pa 17,9 %. Na prvo fazo postopka odpade 119,00 EUR (stroški kilometrine v znesku 86,40 EUR, pričnina 12,60 EUR ter 20,00 EUR za materialne stroške), v drugi fazi postopka pa so tožeči stranki nastali stroški izvedenca 414,00 EUR in stroški kilometrine za prihod tožnika na zadnjo glavno obravnavo v znesku 14,40 EUR. V prvi fazi postopka je tožeča stranka upravičena do povrnitve 97,70 EUR, v drugi fazi pa 271,26 EUR. Toženki pa pripada glede na njen pravdni uspeh v prvi fazi postopka 3,78 EUR stroškov (stroški 20,00 EUR so ji nastali v tej fazi), v drugi fazi pa stroškov ni priglasila. Glede na navedeno je tožena stranka po medsebojnem pobotanju dolžna povrniti tožeči stranki sedaj 365,18 EUR pravdnih stroškov.

12. Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče o pritožbah odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (člen 353 ZPP in 5. alineja 358. člena ZPP).

13. Odločitev o stroških je v skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, trpi sama svoje pritožbene stroške, medtem ko tožeča stranka stroškov za pritožbo in odgovor na pritožbo ni priglasila.