Jedro

Zmotno je stališče, da naj bi tožniku denarna mesečna renta pripadala le do izpolnitve za starostno upokojitev. Omejevanje prejemanja rente na določen datum bi bilo nesorazmerno glede na oškodovančevo pravico do povračila izgubljenega zaslužka. Taka presoja namreč ne bi upoštevala morebitnih sprememb dejanskega stanja in pokojninske zakonodaje.

Izrek

Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki plačilo 18.636,95 EUR z zamudnimi obrestmi od zneska 14.739,79 EUR in od zneska 3.897,16 EUR. Toženi stranki je naložilo tudi plačevanje mesečne rente v znesku 200,83 EUR od 1.12.2006 dalje do plačila. V presežku je sodišče zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbija del sodbe, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti in očita, da odločitev sodišča ni izvršljiva, saj je pogojena z dejstvom zamude pri plačilu, kar lahko različno tolmačijo pravdne stranke. Predlaga, da sodišče črta besede „v primeru zamude s plačilom“, tako da ostane besedilo „skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega šestega dne v mesecu za tekoči mesec do plačila, in je dolžna plačevati bodoče zneske rente do vsakega petega v mesecu za tekoči mesec“. Napada tudi odločitev o stroških. Zavrnjen je bil le majhen del tožbenega zahtevka, ki predstavlja 6 % celotnega zahtevka. Tožeča stranka je uspela s pravnim temeljem v celoti, glede višine pa ni uspela le v neznatnem deležu, zato bi ji moralo sodišče prisoditi stroške v celoti.

4. Tožena stranka se pritožuje iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Navaja, da je bistvenega pomena ugotovitev izvedenke, da so bile tožnikove duševne težave prehodne narave. Sodišče se je pri odločitvi oprlo le na določbo ZPIZ o invalidski upokojitvi in spremljajoče izvedensko mnenje, ne pa na dejansko stanje. Zaključek sodišča, da je tožnik nesposoben za delo zaradi poškodbe medenice, ne vzdrži presoje in je v nasprotju z ugotovitvami izvedeniških mnenj. Tožena stranka ni bila stranka postopka pri ZPIZ in ji je bilo s tem, ko je sodišče svojo odločitev oprlo le na odločbo ZPIZ in vsebinsko izvedensko mnenje komisije ZPIZ, odvzeta možnost za dokazovanje svojih trditev ter poseženo v načelo kontradiktornosti. Sodišče je ravnalo tudi v nasprotju z materialnim pravom, ko je zaključilo, da je podana vzročna zveza med tožnikovimi duševnimi težavami in izgubo na zaslužku.

5. Vztraja tudi pri ugovoru zastaranja. To ni pričelo teči šele z izdajo odločbe o invalidski upokojitvi, ampak, ko je tožniku začela prvič nastajati izguba. Uveljavljanje pravice do rente in naknadno uveljavljanje zvišanja ali znižanja rente sta dve različni vprašanji. Za pravno presojo o začetka teka zastaralnega roka je bistveno vprašanje pridobitve pravice do rente. Pomemben je datum, ko bi tožnik lahko postavil zahtevek iz naslova izgube na dohodku oziroma rente. Tožniku je bilo znano, da bo utrpel in tudi v bodoče trpel premoženjsko škodo najkasneje z uvrstitvijo v drugo kategorijo invalidnosti s pravico do zaposlitve na drugem, pretežnem sedečem delovnem mestu s polovico delovnega časa dne 29.10.1998, če ne že prej. Tožena ugovarja zastaranje zvišanja tožbenega zahtevka za čas od meseca januarja 2002 do dneva vložitve tožbe.

6. Vrhovno sodišče je v svojem sklepu naložilo, naj sodišče v ponovnem sojenju ugotovi višino izgubljenega zaslužka in kot izhodišče upošteva plačo, ki bi jo tožnik moral prejemati po pogodbi o zaposlitvi, ustrezni kolektivni pogodbi in drugih relevantnih predpisih. Mnenje izvedenke finančne stroke, ki je upoštevala mesečno bruto plačo na zaposleno osebo v dejavnosti gostinstva ob upoštevanju vseh dodatkov, ki bi tožniku pripadali, preračunano na neto mesečno plačo, pomeni nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Tožena stranka je pravočasno predlagala dokaz z izvedencem finančne stroke, ki bi ugotovil višino izgube dohodka, a je sodišče ta dokaz zavrnilo kot nepotreben in s tem zagrešilo kršitev določb po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Tožena stranka je napako pravočasno grajala. Vprašanje višine tožnikove izgube na zaslužku po navodilu vrhovnega sodišča je ostalo nerazčiščeno. Dejavnost gostinstva namreč zajema široko paleto različnih poklicev.

7. Očita tudi, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek sodbe nerazumljiv in ni jasno, ali je višina rente odmerjena na bruto ali neto znesek. Tožena stranka ne ve, kakšna je njena mesečna obveznost do tožnika. Prav tako ima tožnik pravico prejemati rento le do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev. Tega sodišče ni upoštevalo. Tožniku ne more pripadati dosmrtna renta, saj bo ob izpolnitvi pogojev za upokojitev prejemal starostno pokojnino, ki bo odmerjena z novo odločbo na drugačno višino.

8. Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

9. Pritožba tožene stranke je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

10. Pritožbi sta utemeljeni.

11. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v svojem sklepu z dne 10.11.2011 med ostalim v razlogih navedlo, da bi moralo sodišče ugotoviti višino tožnikovega izgubljenega zaslužka upoštevaje plačo, kot bi jo moral tožnik prejemati po pogodbi o zaposlitvi, ustrezni kolektivni pogodbi in tudi drugih relevantnih predpisih. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da napotkom ni sledilo, ampak je upoštevalo kot izhodišče povprečno mesečno bruto plačo na zaposleno osebo v dejavnosti gostinstva ob upoštevanju vseh dodatkov. Sodišče bi moralo konkretno ugotoviti, kakšno plačo bi moral tožnik prejemati po pogodbi o zaposlitvi in kakšni dodatki bi mu dejansko šli, saj je dejavnost gostinstva preširok pojem, da bi bilo mogoče konkretno ugotoviti dohodek tožnika. Posledično je bila zato napačno izračunana celotna izguba, ki je nastala tožniku, kot tudi višina mesečne rente, ki bi mu pripadla.

12. Ostali pritožbeni očitki tožene stranke so po oceni pritožbenega sodišča neutemeljeni. Sodišče se pri svoji odločitvi ni oprlo le na odločbo ZPIZ-a in na mnenje komisije ZPIZ-a, kjer naj tožena stranka ne bi mogla sodelovati. Sodišče se je med ostalim (primerjaj 33. točko izpodbijane sodbe) oprlo na mnenje izvedenke psihiatrične stroke, ki jo je postavilo med postopkom ravno zato, da bi ugotovilo, kaj je bil vzrok posttravmatskega možganskega sindroma. Ta je v izvedenskem mnenju ocenila, da se je pri tožniku razvila prilagoditvena motnja, za katero tožnik ne bi zbolel, če ne bi bilo škodnega dogodka, motnja pa je prehodne narave. Sodišče je zato zaključilo, da so psihične težave tožnika v zvezi s poškodbo, ki jo je utrpel v prometni nezgodi. Dejstvo, da je prilagoditvena motnja izzvenela, pa ne vpliva na višino izgubljenega zaslužka, ki tožniku pripada. Tožnik namreč ni bil sposoben za delo, kjer bi bila potrebna kratkotrajna hoja ali stoja in bi imel težave s sedenjem. Zato ni podlage, da se 50 % izgubljenega zaslužka pripiše bolezni (psihične težave).

13. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, ki se nanašajo na zastaranje. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je ugotavljalo, kdaj je tožnik izvedel za škodo in njen obseg (376. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (1)). To je izvedel šele, ko je prejel odločbo o končni odmeri invalidske pokojnine, saj je šele takrat lahko ugotovil ne le, da mu iz naslova izgube na zaslužku nastaja škoda, ampak tudi njeno višino (obseg škode). Prvostopenjsko sodišče je ravnalo pravilno, ko je ugotavljalo, kdaj je bilo tožniku znano, kakšen je njegov zaslužek v primerjavi z njegovim zaslužkom pred škodnim dogodkom (vedenju o obstoju škode in njenem obsegu), in ne le kdaj je izvedel za obstoj škode. Pritožbene trditve, da je bilo tožniku znano, da je utrpel škodo in jo bo trpel v bodoče najkasneje z uvrstitvijo v II. kategorijo invalidnosti dne 29.10.1998 oziroma že prej, so zato neutemeljene. Iz enakih razlogov je neutemeljen tudi ugovor zastaranja za zvišanje tožbenega zahtevka.

14. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je izrek sodbe nerazumljiv, saj ni jasno, ali je višina rente odmerjena na bruto ali neto znesek. Iz izreka sodbe jasno izhaja, kakšna je višine obveznosti tožene stranke, ki jo ima do tožnika.

15. Zmotno je pritožbeno stališče, da naj bi tožniku denarna mesečna renta pripadala le do izpolnitve za starostno upokojitev. Omejevanje prejemanja rente na določen datum bi bilo nesorazmerno glede na oškodovančevo pravico do povračila izgubljenega zaslužka. Taka presoja namreč ne bi upoštevala morebitnih sprememb dejanskega stanja in pokojninske zakonodaje. Tožena stranka bo imela možnost zaradi spremenjenih okoliščin (pridobitev starostne pokojnine) zahtevati tudi odpravo rente (primerjaj sodbo VSRS VIII Ips 191/2012).

16. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke in posledično tudi pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, ko naj ugotovi višino izgube in mesečne rente v skladu z navodili (355. čl. ZPP).

(1) Ur. list SFRJ št. 29/1978 in naslednji, ZOR.