Jedro

Upiranje uporabi služeče nepremičnine predstavlja že dejanje, ki povzroči fizično oviro za izvrševanje služnosti. Povišana škarpa predstavlja dejansko oviro, zaradi katere služnosti ni bilo mogoče izvrševati.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku M.R. in I.E. in tožencema A.M. in S.M. naložilo, da sta dolžna opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožnikov na parc. št. 2002 k.o. I., še posebej pa opustiti vožnje z osebnimi vozili in njihovo parkiranje na način, da z delom avtomobila posegata v parc. št. 2002. Zavrnilo pa je zahtevek iz nasprotne tožbe, s katerim sta A.M. in S.M. uveljavljala ugotovitev, da naj bi v korist vsakokratnega lastnika parc. št. 2003 kot gospodujoče nepremičnine in parc. št. 2004 k.o. I. obstajala služnostna pravica za vožnjo z osebnimi in drugimi vozili ter služnost parkiranja in ustavljanja vozil na parc. št. 2002 v globino do 50 cm ob škarpi v dolžini 4,5 metra. Glede pravdnih stroškov je sodišče odločilo, da sta jih A.M. in S.M. dolžna povrniti M.R. in I.R. v višini 1.239,45 EUR.

Proti taki odločitvi se pritožujeta A.M. in S.M. po pooblaščenki. Trdita, da je sodišče pri svoji odločitvi prihajalo samo s sabo v nasprotje, saj je po eni strani ugotovilo, da ne more povsem izključiti, da je prvi toženec z vožnjami z osebnim avtomobilom Renault 4 pri vzvratni vožnji še vedno nekoliko posegal v zračni prostor nepremičnine tožnikov, hkrati pa ugotavlja, da je služnost zaradi neizvrševanja v več kot 3-letnem obdobju prenehala. Sodišče je namreč ugotovilo, da sta pritožnika priposestvovala zatrjevano služnost, to je uporabo parc. št. 2002 za izvajanje vožnje z osebnimi vozili od stanovanjske hiše oziroma iz garaže do javne ceste, tako da se pri vzvratni vožnji iz garaže navzdol zadnja kolesa avtomobila naslonijo na betonsko škarpo, zgrajeno na meji med parcelama, zadek vozila pa seže čez škarpo v zračni prostor na parc. št. 2002, pa tudi tako, da pri parkiranju ob parcelni meji s prednjimi kolesi zapeljeta čim bližje škarpi in prednji del ustavljenega vozila sega preko škarpe. Četudi je kasneje lastnik parc. št. 2002 dvignil škarpo, tako da je bilo izvrševanje služnosti ovirano, zaradi tega služnost ni prenehala. Zahtevek tožnikov je naperjen v prepoved kakršnekoli uporabe, sodišče pa je ugotovilo, da se je nepremičnina vsaj deloma (z vozilom R4) ves čas uporabljala tako, da se je z zadnjim delom osebnega avtomobila posegalo v njen zračni prostor. Poleg tega noben od tožnikov ni izpovedal ali zatrjeval, da je dvig škarpe pomenil upor izvrševanju služnosti, tožnika sta zatrjevala celo, da nista nikoli videla, da bi toženca del njunega zemljišča uporabljala za obračanje. M.E., ki je škarpo dvignil, je izjavil, da je to storil zato, da bi si uredil vrt. Pogoj upora izvrševanju služnosti torej ni podan. Navedbe tožencev, da tožnika nikoli nista prepovedala obračanje ali parkiranje tožencema, niso bile prerekane. Tožnika sta zahtevala opustitev vožnje z osebnimi vozili v parc. št. 2002, torej v katerikoli njen del, vendar tak zahtevek ne more biti utemeljen, saj sta toženca dokazala, da sta ves čas v določenem obsegu sporno nepremičnino uporabljala. Sodišče je torej na ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo, s tem ko je štelo, da dvig škarpe pomeni upor izvrševanju služnosti (pomeni kvečjemu oviro) in da ožje izvrševaje priposestvovane služnosti pomeni njeno prenehanje. Sodišče bi svoje stališče spremenilo, v kolikor bi opravilo ogled, saj bi si šele tako lahko ustvarilo vtis o naklonu terena in o omejenosti prostora. Izpoved S.V. je sodišče napačno razlagalo tako kot da ni posegal v zračni prostor sosednje parcele. Višina škarpe pred dvigom je vidna na fotografiji v prilogi A10 označena s številko 1, na kateri je pes v ozadju, izvira pa iz leta 1992 in tudi priča M.M. je povedal, da je bila škarpa pred dvigom visoka 5 cm, zato se je lahko zapeljalo nanjo, kasneje pa le do nje. Pritožba meni, da izpoved S.V. potrjuje z njene strani zatrjevani način obračanja. V nadaljevanju izpodbija dokazno oceno sodišča, da naj bi bila škarpa dvignjena v letu 1994, tlakovci pa šele leta 2004. Navaja, da je sodišče štelo izpoved M.E. za verodostojno, prezrlo pa je razliko med njegovo izpovedbo v postopku P 1, ko je zatrjeval, da sta „toženca tlakovce dvignila kmalu zatem, ko je on zamenjal streho, kar naj bi bilo leta 1994, čeprav sta toženca priložila dokaz, da je bila streha zamenjana šele leta 1997.“ Tega dokaza sodišče ni ocenilo. V dokazni oceni manjka tudi ocena izpovedi M. in S.M., iz izpovedi O.M. pa je povzeta le navedba o tem, da ni prepričana, ali so bili tlakovci dvignjeni pred poroko svakinje ali ne. Sodišče je dvig škarpe popolnoma napačno umestilo v leto 1994, ko naj bi I.E. montiral leseno ograjo na škarpo, saj je pri tem spregledalo, da se škarpa takrat ni dvigala in je ograjo montiral na drugem koncu. Tudi ni res in je v nasprotju z listinami v spisu in z izpovedmi prič zaključek sodišča, da sta toženca dvig škarpe le približno umeščala v leto 1996 in da z njune strani predlagane priče niso znale dati določnega odgovora na to vprašanje. Nedvomno so bile izpovedi tožnikov in njunih prič bolj usklajene, to pa ne pomeni, da so bile tudi bolj verodostojne, ampak kvečjemu manj. Zaključek sodišča, da so bili tlakovci dvignjeni šele leta 2004 je v nasprotju s fotografijo v prilogi A13, na kateri je vozilo znamke Citroen. V ozadju se vidi svetel delček, ki dokazuje, da so bili tlakovci takrat že dvignjeni. To je razvidno tudi iz fotografije številka 18 v prilogi A10 spisa. Sodišče je zaključek o nasprotnem oprlo na fotografije dovoza v prilogi B6, ki pa so bile vložene prepozno. V nadaljevanju pritožba analizira posamezne fotografije z vidika zornega kota, s katerega so bile posnete. Trdi, da bi sodišče moralo opraviti ogled in se tako prepričati, kaj je vidno iz različnih kotov. Navaja še, da je sodišče oprlo odločitev tudi na fotografijo številka 6 v prilogi B4, na kateri je z zeleno plahto pokrit mešalec betona, čeprav gre za fotografijo, na kateri dejansko mešalec ni viden. Po drugi strani pa sodišče ni upoštevalo fotografije, na kateri je viden svetlejši del in ki je služil kot dokaz toženi stranki. Tožencema ni jasno, kako naj bi dokazovala, da ne gre za mešalec iz leta 2002. Menita, da sta dokazala dvig tlakovcev v letu 1997 z že omenjeno fotografijo v prilogi A13 ter z izpovedmi prič. Pritožba ob zaključku ponavlja, da bi moralo sodišče, ki je zaključilo, da je služnost, ki je bila priposestvovana, v določenem obsegu prenehala, zahtevek tožencema iz nasprotne tožbe priznati deloma ne pa ga v celoti zavrniti. Sicer pa je glede letnice dviga tlakovcev celo v nasprotju s trditvami tožnikov, da je bilo to leta 2002 ugotovilo, da naj bi bilo delo narejeno leta 2004. Tožnika sta po pooblaščenki podala odgovor na pritožbo, v katerem odgovarjata na posamezne pritožbene navedbe in pritrjujeta dokaznim zaključkom prvostopenjskega sodišča. Pritožba ni utemeljena.

Prvi sklop pritožbenih trditev je usmerjen v očitek sodišču, da je ugotovilo prenehanje služnosti, ne da bi tožnik ali njegov pravni prednik to v svojih izpovedbah zatrjevala. Ta očitek pa, če se upošteva trditveno podlago tožeče stranke v tej pravdi, nima želene teže. Tožnika M. in I.E. sta že v odgovoru na nasprotno tožbo, s katero sta toženca terjala ugotovitev obstoja služnosti, trdila, da se je že njun pravni prednik njenemu izvrševanju uprl s tem, ko je na mejo med parcelama postavil oviro, ki je izvrševanje služnosti onemogočala. Navajala sta, da je tako stanje trajalo več kot tri leta, zaradi česar je zatrjevana služnost, tudi če bi res obstajala (tožnika sta namreč trditvam o predhodnem obstoju služnosti nasprotovala), po samem zakonu prenehala. Prvostopenjsko sodišče je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bila leta 1994 škarpa na meji zvišana, to pa je toženi stranki dotedanji način izvrševanja voženj (s poseganjem s prednjim in zadnjim delom vozila v zračni prostor parc. št. 2002, ki je last tožnikov), onemogočalo. Čeprav ne tožnik ne njegov pravni prednik pri zaslišanju res nista trdila, da je bil razlog za dvig škarpe v tem, da naj bi se toženi stranki preprečilo poseganje v njihov zračni prostor, temveč je bil razlog v predvideni ureditvi vrta in v obnovi prej nekvalitetno zgrajene škarpe, ostaja dejstvo, da od tedaj dalje tožena stranka ni mogla voziti na enak način kot pred tem, kar je s pretekom 3-letnega obdobja pripeljalo do prenehanja služnosti. Upiranje uporabi služeče nepremičnine predstavlja že dejanje, ki pomeni fizično oviro za izvrševanje služnosti, kot je bilo to v obravnavanem primeru. Povišana škarpa je predstavljala dejansko oviro, zaradi katere služnosti ni bilo mogoče izvrševati, kar zadošča. Drugi sklop pritožbenih trditev je usmerjen v izpodbijanje dokaznega zaključka prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka dvig tlakovcev na svojem dvorišču, ki je znova omogočil poseg v zračni prostor sosednje parcele, izvedla šele leta 2004 in da je tožeča stranka dvignila mejni zid že leta 1994. Ob tem sicer drži pritožbeni očitek, da so celo sami tožniki v odgovoru na tožbo zatrjevali, da naj bi tožena stranka tlak dvignila na svojem dvorišču že leta 2002, vendar je sodišče na podlagi celovite dokazne ocene (predvsem izpovedi tožnikovega pravnega prednika M.E., ki je svojo izpovedbo, da naj bi do dviga tlaka prišlo leta 2004, oprl na večji dogodek, to je tožnikovo vselitev v novo dograjeno hišo v letu 2003), ugotovilo, da je bil tlak dvignjen leta 2004. Sicer pa bi bil tudi v primeru zvišanja nivoja dvorišča v letu 2002 pogoj 3-letnega neizvrševanja služnosti izpolnjen. Pritožba, ki se sklicuje na razliko v izpovedbi priče M.E. v tej zadevi in v postopku pod opravilno številko P 1, ki je tekel na podlagi tožbe A. in S.M., zaradi motenja posesti to razliko nerazumljivo utemeljuje s tem, da naj bi priča v prejšnjem postopku zatrjevala, „da sta toženca tlakovce dvignila kmalu po tem, ko je on zamenjal streho, kar naj bi bilo leta 1994, čeprav sta toženca priložila dokaz, da je bila streha zamenjana šele leta 1997.“ Iz zapisnika o naroku z dne 2.3.2010 namreč izhaja, da je tudi v postopku pod opravilno številko P 1 povedal, da sta toženca dvignila teren svojega dvorišča v letu 2003 ali 2004. Dokazni zaključek o tem, da je tožeča stranka dvignila mejni zid že leta 1994, pa temelji še na izpovedbi I.E. in B.F. Prvi je sicer pri zaslišanju res povedal, da ni postavljal ograje na škarpo, ki je stala na meji med parcelama pravdnih strank, vendar je bil tudi povsem jasen, da je ograjo (na drugi strani) montiral jeseni leta 1994, to delo pa je sovpadalo z obnovo škarp, ki so jih tožniki izvajali v tistem obdobju. Povedal je tudi, kdo vse je pri obnovitvenih delih sodeloval. B.F. pa je leto dviga škarpe povezal z drugim konkretnim dogodkom, gradnjo svoje hiše v letu 1995, zaradi katere mu je tožnik zanesljivo že pred tem letom vrnil izposojeni mešalec za beton.

Okoliščina, da je od leta 1994 dalje zvišana škarpa tožencu onemogočala z vozilom posegati v zračni prostor nad parcelo tožeče stranke, ima za posledico, da je na tožencu dokazno breme, da je tlak na svojem dvorišču dvignil prej kot v treh letih po obnovljeni škarpi in znova vozil po starem. Tega pa tožencema ni uspelo dokazati. Toženca se s tem v zvezi sklicujeta na fotografijo v prilogi A13, posneto ob poroki leta 1997, ko naj bi bilo iz fotografije vozila Citroen, ki vozi navzdol, mogoče desno zadaj opaziti svetlo točko, ki naj bi predstavljala že novi dvignjeni tlak in na fotografijo št. 18 v prilogi A10. Tudi po oceni pritožbenega sodišča nedvomno iz teh fotografij ponujenega zaključka ni mogoče napraviti. Prvostopenjsko sodišče pa je svoj zaključek, da je bil nivo dvorišča dvignjen šele leta 2004, utemeljilo še z drugimi primerjalnimi fotografijami, iz katerih je glede na zorni kot, iz katerega so posnete, mogoče zanesljivo sklepati, da na poročni fotografiji ni mogoče videti površine tlaka. Čeprav pritožba polemizira z dokazno oceno teh fotografij in trdi, da bi si sodišče lahko pravilno predstavo o stanju na terenu ustvarilo le z ogledom na kraju samem, pa tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeni fotografiji nedvomno ne zadoščata za izpolnitev dokaznega bremena, ki je glede te okoliščine na toženi stranki.

Verodostojnost fotografije številka 6 v prilogi B4, ki naj bi bila posneta leta 2002, toženca izpodbijata s trditvijo, da ni mogoče vedeti, ali je pod zeleno plahto res pokrit mešalec betona. Nedvomno je na fotografiji pokrit večji predmet, ob tem pa je pomembno, da ne gre za edini dokaz, na podlagi katerega je sodišče zaključilo, da je bil leta 2002 nivo med parcelama še vedno razmejen z višjo škarpo, ker teren na toženčevi parceli še ni bil dvignjen. Prav to je razlog, da je sodišče tožeči stranki glede vsebine fotografije verjelo, česar pa za fotografiji, na kateri se sklicuje pritožba, ni mogoče reči, saj tisto, kar se trdi, da naj bi prikazovali, na njih ni mogoče razločiti.

Tretji sklop pritožbenih trditev pa je usmerjen v to, da naj bi se sporna služnost izvrševala tudi v času povišane škarpe in sicer z vozilom Renault 4, le da v nekoliko manjšem obsegu kot kasneje z drugimi vozili. V zvezi s tem so sicer res M. zatrjevali, da naj bi prvi toženec v času, ko je vozil ta avto, „ob precejšnji natančnosti in pazljivosti“ zapeljal tudi preko škarpe, medtem ko je S.V. (svak prvega toženca oziroma stric drugega toženca) povedal, da takrat, ko je bila škarpa višja, s katrco ni mogel zapeljati čeznjo. Druga priča (S.P.) je povedal drugače, zaradi česar je sodišče zaključilo, da se je očitno s tem vozilom sicer na dvorišču tožencev dalo obrniti tudi v času povišane škarpe, vendar z nekoliko več manevriranja. Drži sicer, da je sodišče zapisalo v obrazložitvi sodbe, da ni moglo povsem izključiti, da je prvi toženec z vožnjami z osebnim vozilom Renault 4 pri vzvratni vožnji še vedno nekoliko posegal v zračni prostor nepremičnine tožnikov, potrebno pa je opozoriti tudi na izpoved drugega toženca S.M., da je ob tem oče „najmanj enkrat“ udaril z izpuhom ob škarpo. Tako ovirana vožnja, ki je predstavljala razlog za poškodbe na toženčevem vozilu pa govori za pravilnost zaključka prvostopenjskega sodišča, da s takratnim vozilom in na opisani način toženca nista mogla izvrševati zatrjevane služnosti.

Glede fotografij dovoza v prilogi B6, označenih s številkami 26 – 29, glede katerih pritožba zatrjuje, da naj bi bile v postopku predložene prepozno in jih sodišče v dokaznem postopku ne bi smelo upoštevati, pa je potrebno dodati, da je tožeča stranka ob njihovi predložitvi pojasnila, da z njimi izpodbija resničnost predhodne izpovedi S.M. o tem, da naj bi prej navedeni „bel košček“, ki je na poročni fotografiji, predstavljal dvignjen tlak dvorišča. Pritožba torej ni uspela izpodbiti dokaznih in materialnopravnih zaključkov prvostopenjskega sodišča, in ker pritožbeno sodišče tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v okviru razlogov, na katere mora po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) paziti po uradni dolžnosti, pomanjkljivosti ni ugotovilo, je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je še odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka zato, ker s pritožbo ni uspela, navedbe tožeče stranke v odgovoru na pritožbo pa po svoji vsebini niso pripomogle k rešitvi pritožbe in zato ne gre za potrebne pravdne stroške v smislu 155. člena ZPP.