Jedro

Dejstvo, da je bila z odločbo Višjega sodišča v Kopru spremenjena odločba Carinskega urada še ne dokazuje nepravilnega in protipravnega ravnanja carinskega organa. Pri ravnanju državnega organa oz. njegovih delavcev za protipravnost ne zadošča okoliščina, da je carinski organ izdal odločbo, ki je bila kasneje v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi odpravljena ali spremenjena.

Izrek

Pritožbi se ugodi, zato se izpodbijana sodba s p r e m e n i tako, da se glasi: “Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 929.260,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 21.6.2005 do plačila.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 244.387,00 SIT, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe do plačila.“ Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pravdnega postopka v znesku 492,25 EUR in stroške pritožbenega postopka v znesku 172,13 EUR, vse v 15 dneh.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Sežani razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 929.260,00 sit z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 21.6.2005 do plačila in zavrnilo višji tožbeni zahtevek glede plačila. Glede stroškov postopka pa je odločilo,da je tožena stranka dolžna tožeči stranki poravnati pravdne stroške v znesku 244.387,00 sit z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje stroškovne odločbe do plačila.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka,ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne zahtevek oziroma, da sodbo razveljavi v obsegu pritožbe in jo pošlje v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Prvostopenjsko sodišče je napačno presodilo, da je ravnaje tožene stranke protipravno in tudi napravilo napačen zaključek glede obstoja vzročne zveze med odvzemom vozila in škodo. Ravnanje tožene stranke je ves čas temeljilo na zakonu in zato tožeči stranki ni mogoče očitati protipravnosti. Tožena stranka je namreč že v odgovoru na tožbo navedla,da je bilo osebno vozilo Citroen Xsara, katerega leasingojemalka je bila tožeča stranka, uporabljeno kot prevozno sredstvo, s katerim se je na območje Republike Slovenije brez prijave carinskemu organu in na skrit način vnesla konoplja, ki vsebuje konoplji značilne kanabinoidne spojine , ki se v skladu z odločbo o seznamu mamil štejejo za mamila. Carinski organ je, glede na odločitev, da je M.K. z uporabo tega osebnega vozila storil carinski prekršek,v skladu s takrat veljavno zakonodajo in sicer na podlagi 174. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št.1/95,28/95,32/99,40/99.59/02, v nadaljevanju: CZ), izrekel tudi obligatorni varstveni ukrep odvzema vozil ter na podlagi 176. člena CZ sporno vozilo začasno zasegel. 174. člen razlikuje med dvema situacijama, pri čemer je prva situacija tista, ko je bilo prevozno sredstvo v zvezi z naklepno storjenim prekrškom uporabljeno za prevoz mamila, streliva, orožja,razstreliva ali drugega blaga, ki je predmet omejitev ali prepovedi uvoza. Druga situacija pa je tista, ko je bilo drugo blago (ki ni predmet omejitev ali prepovedi uvoza) skrito v posebej za skrivanje blaga izdelanem prostoru prevoznega sredstva. V konkretnem primeru je šlo za prvo situacijo, ko takšnega pogoja ni bilo potrebno ugotavljati, ampak je bilo potrebno ugotoviti le,da je šlo za kjerkoli skrito blago, za katerega veljajo omejitve ali prepovedi uvoza. Konoplja pa je nesporno takšno blago. Glede na navedeno je bila odločba Carinskega urada z dne 11.3.2004, v kateri je bil M.K. spoznan za odgovornega očitanega mu carinskega prekrška in v kateri je bil na podlagi 174. člena CZ izrečen tudi obligatoren varstveni ukrep odvzema spornega osebnega vozila, povsem zakonita. Tožena stranka zato v pritožbi ponovno poudarja, da je Višje sodišče v Kopru v svoji obrazložitvi odločbe opr. št. PRps 2859/2004 z dne 7.4.2005 napačno tolmačilo 174. člen, ko je ugotavljalo, da bi moral biti v konkretnem primeru odvzema vozila že na podlagi 174. člena CZ takšen pogoj (v vozilu posebej za skrivanje blaga izdelan prostor)podan. Iz previdnosti in zgolj podrejeno tožena stranka izpodbija tudi višino tožbenega zahtevka in navaja, da se je tožeča stranka imela možnost izogniti nadaljnjega plačevanja leasinga, saj bi imel leasingodajalec v primeru, če dva meseca ne bi plačala, pravico pogodbo razdreti. Odločitev o višini škode, ki jo je sodišče priznalo zaradi neuporabe vozila, je oprlo zgolj na pričanje J.J., mehanika, na katerega izpoved se je sodišče nekritično zaneslo. Kvečjemu sodni izvedenec bi lahko povedal, ali so bili vsi zamenjani deli potrebni izključno zaradi neuporabe vozila. Trditve tožeče stranke, da je neuporaba vozila naredila škodo, so diametralno nasprotna splošno znanim dejstvom in pravilom logike. Vzročna zveza med neuporabo in škodo je v tem pretrgana.

Na pritožbo tožene stranke je odgovorila tožeča stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev prvostopenjske sodbe. Sklicuje se na odločbo Višjega sodišča v Kopru, iz katere izhaja, da pogoj za odvzem vozila ni bil podan. Tudi ne drži pritožbena trditev, da naj bi prvostopenjsko sodišče spregledalo,da je tožena stranka zasegla vozilo na podlagi 176.člena CZ, saj tako v odločbi carinskega urada, kot tudi v odločbi Višjega sodišča ni nikjer zaznati sklicevanja na 176. člen CZ, ampak le na 174. člen CZ. Ne drži tudi navedba v pritožbi, da bi se lahko tožeča stranka izognila nadaljnjemu plačevanju najemnine, saj se ji to tudi z ekonomskega vidika ne bi splačalo. Nepravilna je tudi trditev pritožnika, da bi moral morebitno škodo nositi M.K., saj mora škodo plačati tisti, ki ima vozilo v posesti, to pa je v obravnavnem primeru bila tožena stranka. Neverodostojnost priče J.J. bi lahko tožeča stranka grajala že v okviru dokaznega postopka na prvi stopnji, kar pa ni storila. Prav tako ne drži trditev tožene stranke, da se pri dolgi neuporabi avtomobila uniči le akumulator, ampak se uničijo tudi ostali deli, kot so gume in podobno. Vzročna zveza med neuporabo in škodo pa tudi ni bila pretrgana.

Pritožba je utemeljena.

Tožba tožeče stranke temelji na trditvah, da je bil odvzet osebni avtomobil znamke Xsara, ki ga je imela kot leasingojemalka v najemu. Avtomobil ji je bil odvzet s strani tožene stranke z odločbo, ki ni postala pravnomočna in dokončna, se pa je kljub temu izvršila in je bila kasneje spremenjena z odločbo Višjega sodišča v Kopru opr. št. PRps 2859/2004 z dne 7.4.2005, in sicer tako, da se varstveni ukrep odvzema osebnega vozila ne izreče in da se sporni avtomobil vrne. Ker je bil osebni avtomobil tožeči stranki odvzet na podlagi odločbe, ki je bila kasneje razveljavljena, je bil potrditvah tožeče stranke, avtomobil odvzet brez pravne podlage. Odločba, na podlagi katere ji je bilo vozilo odvzeto, ni imela pravne veljave, saj je bila spremenjena in tako ni bila nikoli pravnomočna.

Odgovornost države za škodo,ki jo oškodovancu povzroči državni organ s protipravnim ravnanjem temelji na 26. členu Ustave RS. To ustavno določilo se navezuje na splošna pravila odškodninskega prava, v tem primeru na 148. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ki ureja odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem funkcije. Za odškodninsko odgovornost morajo biti izpolnjeni vsi štirje elementi civilnega delikta - poleg škode tudi nedopustnost ravnanja, vzročna zveza med nastalo škodi in nedopustnim ravnanjem ter odgovornost povzročitelja škode, pri čemer mora tožnik dokazati protipravnost ravnanja, vzročno zvezo in škodo. V obravnavani zadevi je prvostopenjsko sodišče štelo, da je protipravnost podana, ker je bila z odločbo Višjega sodišča v Kopru spremenjena odločba Carinskega urada, pri čemer je Višje sodišče v Kopru pravnomočno odločilo, da se varstveni ukrep odvzema vozila ne izreče in se vozilo vrne ter, da je je carinska uprava napačno uporabila materialno pravo, čeprav v navedenem primeru niso bili izpolnjeni pogoji iz 174. člena CZ za odvzem avtomobila, ker predmet prekrška ni bil skrit v prostoru posebej izdelanem za skrivanje blaga. Dejstvo, da je bila z odločbo Višjega sodišča v Kopru spremenjena odločba Carinskega urada, še ne dokazuje nepravilnega in protipravnega ravnanja carinskega organa. Pri ravnanju državnega organa oz. njegovih delavcev za protipravnost ne zadošča okoliščina, da je carinski organ izdal odločbo, ki je bila kasneje v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi odpravljena ali spremenjena. Takšno je tudi stališče sodne prakse, ki izrecno nasprotuje izenačevanju protipravnosti in nepravilnosti odločbe, ugotovljene v postopku s pravnim sredstvom (tako sodba VS RS II Ips 120/02). Da bi bilo ravnanje tožene stranke oziroma njenega organa protipravno iz drugih razlogov, pa iz tožbenih navedb ne izhaja. Ker v ravnanju carinskega organa ni najti protipravnosti in ker morajo biti za odškodninsko odgovornost države kumulativno podane vse štiri predpostavke civilnega delikta, tudi ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke. Ob pravilni uporabi materialnega prava je zato pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo(4.odst.358. člena Zakona o pravnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Glede na navedeno pritožbenemu sodišču tudi ni bilo potrebno odgovarjati na ostale pritožbene navedbe, ki se nanašajo na višino priznane odškodnine. Ker je pritožbeno sodišče sodbo spremenilo, je moralo spremeniti tudi izrek o stroških postopka. Tožeča stranka je v pravdi propadala, zato mora toženi stranki povrniti stroške postopka. Stroški tožeče stranke znašajo 492,25 EUR in se nanašajo na stroške zastopanja in potne stroške za prihod pooblaščenca na dva naroka. Odmerjeni so v skladu z odvetniško tarifo ter opravljenimi procesnimi dejanji stranke. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, ji je tožeča stranka dolžna povrniti tudi stroške pritožbenega postopka, katere je pritožbeno sodišče odmerilo na znesek 172,13 EUR, kar predstavlja stroške za sestavo pritožbe.