Jedro

Z dnem, ko se je začel uporabljati Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ni več procesne predpostavke za odločanje o varstvu te ustavne pravice v upravnem sporu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrglo tožbo tožeče stranke zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, določene v 23. členu Ustave RS, ker je presodilo, da zaradi (ne)ravnanja tožene stranke naj ne bi bilo poseženo v pravico tožeče stranke oziroma v njeno neposredno na zakon oprto korist. V razlogih je med drugim navedlo, da je z vpisom pripojitve družb (K. avto d.o.o., B. avto servis d.o.o., ter M. d.o.o.) prišlo do nastanka novega pravnega subjekta (M. d.o.o.), ki naj bi ga bilo možno izbrisati iz sodnega registra na način kot to velja za prenehanje sleherne gospodarske družbe. Ker pa naj bi bil nad omenjeno novo ustanovljeno gospodarsko družbo že začet stečajni postopek, o izbrisu iz registra niti ni več mogoče odločiti, pač pa bo gospodarska družba z zaključkom stečajnega postopka prenehala. Zato zaradi neodločanja o predlogu za izbris omenjene gospodarske družbe naj ne bi bilo poseženo v pravice tožeče stranke oziroma na njene na zakon oprte koristi.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka ter predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa. Navaja, da ji odgovor na tožbo ni bil vročen, da predstavlja izpodbijana odločitev po vsebini meritorno zavrnitev tožbe ter, da se ne strinja s stališčem v izpodbijanem sklepu, da nadaljevanje registrskega postopka ni več možno zaradi začetega stečajnega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

S tožbo v upravnem sporu je uveljavljano sodno varstvo zaradi zatrjevanega posega v ustavno pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, določeno v 23. členu Ustave Republike Slovenije. Po določbi 3. odstavka 1. člena ZUS (ki je veljal ob vložitvi tožbe) je bilo upravno sodno varstvo o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika dopustno le, če ni bilo zagotovljeno drugo sodno varstvo. Odsotnost drugega sodnega varstva je bila torej procesna predpostavka za odločanje v upravnem sporu.

Z dnem 1.1.2007 se je pričel uporabljati Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Ur. l. RS, št. 49/2006 z dne 12.5.2006), ki ureja varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Iz določbe 2. odstavka 1. člena omenjenega zakona izrecno izhaja, da ureja opravljanje zadev sodne uprave iz pristojnosti sodišč in zadev pravosodne uprave iz pristojnosti ministrstva, pristojnega za pravosodje, za varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, sodno varstvo te pravice in pravično zadoščenje v primerih njene kršitve. To pomeni, da z dnem, ko se je pričel uporabljati omenjeni predpis (1.1.2007), ni več izpolnjena procesna predpostavka (odsotnost drugega sodnega varstva), določena za odločanje v upravnih sporih o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi, organi posegajo v ustavno pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja določeno v 23. členu Ustave. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je z izpodbijanim sklepom sicer zavrglo tožnikovo tožbo, je zato pravilna; dejstvo, da je svojo odločitev o zavrženju utemeljilo s sklicevanjem na neizkazanost potrebnega pravnega interesa, namesto pravilno na neizpolnjenost procesne predpostavke o pomanjkanju drugega sodnega varstva, pa na pravilnost odločitve ne vpliva.

Pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu (nevročitev odgovora na tožbo, zmotno presojo o neobstoju pravnega interesa) ter zmotno uporabo določb materialnega prava ne vplivajo na drugačno odločitev v zadevi, za obravnavo katere ni več pristojno upravno sodišče v upravnem sporu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določbe 76. člena v zvezi z 2. odstavkom 82. člena ZUS-1.