Jedro

Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih koristi v upravnem sporu, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes za vloženo tožbo oziroma t.i. pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora izkazovati, da bi ugoditev vloženi tožbi zanj pomenila določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. V tem upravnem sporu je tožnik vložil tožbo, pri čemer je dvakrat izrecno navedel, da navedeno odločbo izpodbija v zavrnilnem delu. Ko ga je sodišče opozorilo, da izpodbijana odločba nima zavrnilnega dela izreka, se tožnik na to ni odzval in opisane nejasnosti tožbe ni odpravil. Obravnavanje tožbe zoper neobstoječi del izreka izpodbijane odločbe pa ni mogoče, kar narekuje zavrženje takšne tožbe (drugi odstavek 31. člena ZUS-1).

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

1. Z odločbo št. Bpp 844/2022 z dne 16. 12. 2022 (v nadaljevanju: odločba Bpp 844/2022 ali izpodbijana odločba) je toženka odločila, da se prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP), ki jo je 6. 12. 2022 vložil tožnik, ugodi in se mu dodeli redna BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem na prvi stopnji v kazenskem postopku, ki se vodi zoper tožnika kot obdolženca pred Okrožnim sodiščem v Kopru pod št. I K 64337/2022, od 7. 12. 2022 do vročitve odločbe, s katero se postopek na prvi stopnji zaključi (I. točka izreka), ter da se za izvajanje odobrene BPP določi odvetnik A. A. (II. točka izreka). V III. točki izreka je še opredelila, kako je izvajalec BPP dolžan ravnati z napotnico po končani storitvi pravne pomoči. 2. V obrazložitvi toženka pojasnjuje, da je tožnik 6. 12. 2022 vložil prošnjo za dodelitev BPP, ki jo potrebuje za pravno svetovanje in zastopanje v predmetni kazenski zadevi. Za izvajanje BPP je predlagal navedenega odvetnika. Ob sklicevanju na določbe Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP) toženka ugotavlja, da tožnik, ki se mu v kazenskem postopku očita storitev kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje in ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1), izpolnjuje finančni in objektivni pogoj za odobritev BPP. Pri določitvi njenega izvajalca je sledila tožnikovemu predlogu.

3. Tožnik je 27. 12. 2022 vložil tožbo zoper izpodbijano odločbo. V tožbi uvodoma navaja, da odločbo Bpp 844/2022 izpodbija v zavrnilnem delu, kjer je toženka zmotno odločila, da ni upravičen do BPP, oziroma (kot nato pripomni tožnik) v celoti ni odločila o vloženi BPP prošnji. Tožnik potem ponovi, da odločbo Bpp 844/2022 izpodbija v zavrnilnem delu, in sicer zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je brezposeln in brez premoženja ter da je prosil za BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve in druge stopnje v predmetni kazenski zadevi. Zaradi nesorazmerno dolgega pripora in ker ni izkazan utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje, so potrebne pritožbe zoper priporne sklepe, ki se izdajajo na dva meseca, vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper zadnji sklep višjega sodišča glede pripora in vložitev pobude za presojo ustavnosti 308. člena KZ-1, in sicer naj se BPP odobri od dneva, ko je prošnjo vložil tožnik, njegov pooblaščenec pa jo je nato dopolnil. Toženka je sicer odobrila BPP za zastopanje pred sodiščem prve stopnje in za sestavo pritožbe zoper priporni sklep. Ni pa dodelila BPP za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep višjega sodišča glede pripora, glede pritožb zoper nadaljnje priporne sklepe, prav tako bi bilo treba BPP odobriti za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve in druge stopnje, saj ima obtoženi pravico posvetovati se z zagovornikom glede vsega, kar se dogaja v kazenskem postopku, odločeno tudi ni bilo glede BPP za vložitev pobude za presojo ustavnosti 308. člena KZ-1. V nadaljevanju tožnik povzema zakonske določbe, ki so pomembne za ugotavljanje finančnega pogoja za dodelitev BPP, zatrjuje, da je bil diskriminiran v primerjavi z drugimi upravičenci zaradi svojega stanu (kot brezposeln pek), ter ugovarja, da odločbi manjkajo razlogi, zakaj konkretno je toženka zavrnila prošnjo za BPP, čeprav tožnik izpolnjuje vsebinski in materialni pogoj. V dokaznem smislu se sklicuje na izpodbijano odločbo in predlaga svoje zaslišanje. Sklepno sodišču predlaga, da tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožnikovi prošnji za BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve in druge stopnje, za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti in pobude za presojo ustavnosti in oprostitev stroškov sodnega postopka, oziroma podrejeno, da zadevo vrne v ponovno odločanje toženki, kot izvajalca BPP pa naj se določi odvetnika A. A. Zahteva tudi, da mu toženka povrne stroške upravnega spora, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka, ki odgovora na tožbo ni podala, je sodišču predložila upravni spis zadeve št. Bpp 844/2022, v kateri je bila izdana izpodbijana odločba. Priložila je tudi upravni spis zadeve št. Bpp 885/2022. 5. Sodišče je s pozivom št. III U 291/2022-6 z dne 20. 1. 2023 tožnika opozorilo, da glede na vsebino izreka izpodbijane odločbe, ki nima zavrnilnega dela, ter na drugi strani tožbe in v njej podanega predloga sodne odločitve, ni jasno, v katerem delu se s tožbo izpodbija odločba Bpp 844/2022, kot to zahteva prvi odstavek 30. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Obenem je tožnika seznanilo, da je iz predloženih upravnih spisov razvidno, da je na podlagi 19. 12. 2022 vložene tožnikove prošnje za dodelitev BPP toženka izdala odločbo in sklep št. Bpp 885/2022 z dne 30. 12. 2022 (v nadaljevanju tudi: akt Bpp 885/2022), ki se nanaša na dodelitev BPP v predmetni kazenski zadevi, vendar ta akt s tožbo v tem upravnem sporu ni in tudi ne more biti izpodbijan (glede na 39. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1), pač pa ga tožnik lahko izpodbija s tožbo v samostojnem upravnem sporu. Sodišče je tožnika pozvalo, da v roku 8 dni odpravi pomanjkljivosti vložene tožbe zoper odločbo Bpp 844/2022 tako, da jasno opredeli, v katerem delu izpodbija to odločbo, in izkaže pravni interes za takšno tožbo. Tožnika je tudi opozorilo na pravne posledice, če ne bo ravnal skladno s pozivom in ne bodo podani formalni pogoji za vsebinsko obravnavanje vložene tožbe, tj. da jo bo v tem primeru sodišče zavrglo. Navedeni poziv je bil tožniku po pooblaščencu vročen 23. 1. 2023, vendar se v danem 8-dnevnem roku nanj ni odzval. **K I. točki izreka:**

6. Sodišče je tožbo zavrglo iz sledečih razlogov:

7. Tožba v upravnem sporu se lahko vsebinsko obravnava le, če so za to izpolnjeni vsi z zakonom določeni formalni pogoji. Kot prvič, tožba mora biti jasna in sestavljena skladno z ZUS-1. V skladu s prvim odstavkom 30. člena ZUS-1 je treba v tožbi med drugim navesti upravni akt, ki se izpodbija, ter predlagati, kako in v čem naj se ta upravni akt odpravi ali ugotovi njegova nezakonitost, iz česar sledi, da mora biti v tožbi jasno opredeljeno, kateri del izreka upravnega akta se izpodbija. Če se s tožbo zahteva odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi, mora tožba obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev (drugi odstavek 30. člena ZUS-1). Ob tem je pojasniti še, da prvi odstavek 33. člena ZUS-1 določa, da se s tožbo lahko zahteva: - odprava upravnega akta (izpodbojna tožba), - ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi (ugotovitvena tožba), - izdaja oziroma vročitev upravnega akta (tožba zaradi molka) in - sprememba upravnega akta (tožba v sporu polne jurisdikcije), pri čemer, kot izhaja iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1, odločanje v sporu polne jurisdikcije vsebinsko pomeni sodno odpravo izpodbijanega upravnega akta in odločitev samega sodišča o stvari.

8. Kot dalje izhaja iz zakona, morajo biti za vsebinsko obravnavanje tožbe v upravnem sporu izpolnjene procesne predpostavke, ki jih ZUS-1 določa v prvem odstavku 36. člena. Med temi predpostavkami je tudi izkazan pravni interes za sodno varstvo. Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih koristi v upravnem sporu, mora namreč ves čas postopka izkazovati pravni interes za vloženo tožbo oziroma t.i. pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora izkazovati, da bi ugoditev vloženi tožbi zanj pomenila določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Pravni interes mora obstajati ob vložitvi tožbe in ves čas teka upravnega spora; na obstoj te procesne predpostavke je dolžno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Navedena stališča imajo podlago v določbah 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 ter drugega odstavka 36. člena ZUS-1. 9. V tem upravnem sporu je tožnik vložil tožbo zoper odločbo Bpp 844/2022, pri čemer je dvakrat izrecno navedel, da navedeno odločbo izpodbija v zavrnilnem delu. Ko ga je sodišče opozorilo, da izpodbijana odločba nima zavrnilnega dela izreka, se tožnik na to ni odzval in opisane nejasnosti tožbe ni odpravil. Obravnavanje tožbe zoper neobstoječi del izreka izpodbijane odločbe ni mogoče, kar narekuje zavrženje takšne tožbe (drugi odstavek 31. člena ZUS-1). Tožnik kljub pozivu tudi ni utemeljil pravnega interesa za to, da se tista odločitev, ki je zajeta v izreku izpodbijane odločbe, odpravi. Nasprotno, iz tožbenih izvajanj izhaja tožnikovo stališče, da mu je to, kar je zajeto v izreku izpodbijane odločbe, treba dodeliti. Pač pa tožnik zatrjuje, da toženka ni v celoti odločila o njegovi prošnji, in (zato) predlaga, naj sodišče tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožnikovi prošnji za BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve in druge stopnje, za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti in pobude za presojo ustavnosti in oprostitev stroškov sodnega postopka, oziroma podrejeno zadevo vrne v ponovno odločanje toženki. Vendar procesnih predpostavk za takšno tožbo tožnik ne izkazuje.

10. V tej zvezi sodišče najprej ponovno opozarja, da (tudi) odločanje v sporu polne jurisdikcije pomeni sodno odpravo izpodbijanega upravnega akta (in odločitev sodišča o stvari); pravnega interesa za odpravo tistega, o čemer je odločeno v izreku izpodbijane odločbe, pa tožnik ne izkazuje. Kolikor tožbo vlaga zaradi tistega, o čemer toženka ni odločila, a bi po tožnikovem mnenju morala, pa sodišče izpostavlja, da ima, če organ z odločbo ni odločil o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka, stranka možnost pri organu vložiti predlog za izdajo dopolnilne odločbe (pri čemer ni vezana na rok), na tej podlagi sprejeto odločitev organa pa lahko nato izpodbija v upravnem sporu (glej 220. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP, v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP). Tožnik ima, če toženka o kakšni njegovi zahtevi oziroma delu zahteve ne odloči v predpisanem roku, tudi možnost vložiti tožbo zaradi molka organa. Pogoji za takšno tožbo (ki prav tako ni vezana na rok) so predpisani v 28. členu ZUS-1 (prim. drugi do četrti odstavek). Tožnik tožbe v tem upravnem sporu ni oblikoval kot tožbe zaradi molka, pač pa jo je vložil kot tožbo za spremembo oziroma odpravo izpodbijane odločbe. V tožbi tako niti ne zatrjuje, da bi ob njeni vložitvi že potekel predpisani rok za odločitev toženke, prav tako ne zatrjuje, da bi po prejemu izpodbijane odločbe in pred vložitvijo te tožbe od toženke pisno zahteval, naj v sedmih dneh odloči še o tistem delu njegove zahteve (prošnje), ki ga izrek izpodbijane odločbe ne zajema.

11. Sklepno sodišče dodaja, da je iz predloženih upravnih spisov razvidno, da je toženka, na podlagi dne 19. 12. 2022 vložene tožnikove prošnje za dodelitev BPP za predmetno kazensko zadevo, dne 30. 12. 2022 izdala akt (odločbo in sklep) Bpp 885/2022. Navedeni upravni akt v tem upravnem sporu ni izpodbijan. Ker ne gre za pravno situacijo iz 39. člena ZUS-1 (toženka je z omenjenim aktom odločala o prošnji za BPP, vloženi dne 19. 12. 2022, pri čemer z njim ni spremenila ali odpravila izpodbijane odločbe), tožnik nanj tožbe v tem upravnem sporu tudi ne more razširiti, pač pa bi odločbo in sklep Bpp 885/2022 lahko izpodbijal s tožbo v samostojnem upravnem sporu (kot mu je bilo že pojasnjeno).

12. Ker glede na navedeno niso izpolnjeni formalni pogoji za vsebinsko obravnavanje tožbe, kot jo je vložil tožnik v tem upravnem sporu, je sodišče tožbo zavrglo (drugi odstavek 31. člena ter 6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Sodišče je odločitev o tožbi sprejelo na seji senata, torej brez glavne obravnave, ker o tožbi ni vsebinsko odločalo, ampak je ob preverjanju izpolnjevanja formalnih pogojev za obravnavanje tožbe sprejelo procesno odločitev.

**K II. točki izreka:**

13. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

14. Sodišče še pojasnjuje, da je tožnik zaprosil tudi za oprostitev plačila sodnih taks, vendar pa sodišče o tem ni odločalo, ker se v tem upravnem sporu že po zakonu, to je šestem odstavku 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in na tej podlagi ustaljeni praksi, sodna taksa ne plača.