Jedro

Odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške, je utemeljena v primeru, kadar je uspeh strank približno enak in kadar so tudi njuni pravdni stroški po višini primerljivi, ali kadar so podani drugi razumni, življenjsko sprejemljivi in pravični razlogi za takšno odločitev.

Izdaja vmesne sodbe sama po sebi ne terja vrednotenja končnega pravdnega uspeha ločeno po temelju in višini. V tem postopku ne gre za situacijo, ko bi z ugotavljanjem temelja zahtevka nastali znatni stroški. Ker je tožnica uspela s sorazmerno majhnim delom zahtevka (4,5 %), je na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP dolžna toženki povrniti njene potrebne pravdne stroške.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v III. točki izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve tega sklepa povrniti pravdne stroške v višini 3.623,29 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve tega sklepa povrniti 202 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo toženki naložilo, da tožnici plača 400 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 9. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka), v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Toženka stroškovno odločitev izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.1 Pritožbenemu sodišču predlaga, da odločitev spremeni tako, da ji prizna priglašene stroške postopka, oziroma podredno, da sodbo v III. točki izreka razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožnica je zahtevala odškodnino v višini 8.800 EUR, prisojeno pa ji je bilo 400 EUR. Njen pravdni uspeh je bil minimalen. V postopku sta bila angažirana dva izvedenca, ki sta potrdila, da pri toženki ni podana 3 % invalidnost. Zavarovalno kritje je bilo zato omejeno na zavarovalno vsoto 400 EUR. Tako minimalen pravdni uspeh ne more biti temelj za odločitev, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Odločitev ni pravična, toženka bi bila glede na uspeh v pravdi upravičena do povrnitve vseh priglašenih stroškov postopka.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Meni, da so visoki stroški postopka izključno posledica toženkinih ravnanj. Če bi toženka njen odškodninski zahtevek ustrezno obravnavala, tožba ne bi bila potrebna. Glede na tožničin uspeh v pravdi (37,5 %) in višino pravdnih stroškov obeh strank, bi bila po medsebojnem pobotu stroškov tožnica dolžna toženki plačati zgolj 85,70 EUR. Ker gre za majhen znesek, je odločitev, da vsaka stranka nosi svoje stroške, glede na vse okoliščine primera pravilna.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnica, ki je v škodnem dogodku utrpela zlom stopalnice, je zahtevala odškodnino v višini 8.800 EUR. Toženka je že v odgovoru na tožbo podala ugovor o omejitvi zavarovalnega kritja do višine zavarovalne vsote. Opozorila je na določbo iz splošnih zavarovalnih pogojev, da zavarovalnica do polne zavarovalne vsote krije le osebne škode, pri katerih je dokazana vsaj 3 % trajna invalidnost. Z vmesno sodbo je bilo razsojeno, da je toženka po temelju odgovorna do 70 % (do škode je prišlo zaradi neprimerno zavarovanega jaška za odtok meteorne vode), za preostalih 30 % pa je odgovorna tožnica sama. V nadaljevanju postopka je sodišče prve stopnje s strokovno pomočjo dveh izvedencev travmatologov ugotovilo, da bi bila tožnica glede na obseg nastale nepremoženjske škode upravičena do 3.200 EUR (oziroma glede na 30 % soodgovornost do 2.240 EUR), vendar je glede na to, da pri njej ni podana 3 % invalidnost, ob upoštevanju splošnih zavarovalnih pogojev upravičena zgolj do zneska 400 EUR.

6. Izpodbijana, skopo obrazložena stroškovna odločitev, temelji na presoji, da je tožnica delno uspela po temelju, po višini pa v sorazmerno majhnem delu. Pritožnica utemeljeno opozarja, da je tožnica uspela s tako majhnim delom tožbenega zahtevka, da takšen uspeh ne more biti podlaga za odločitev, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Temeljno merilo za odmero pravdnih stroškov je merilo uspeha stranke v pravdi glede na izid odločitve o glavnem zahtevku. Pravilo, da je dolžnost povrnitve pravdnih stroškov odvisna od uspeha v pravdi, velja tudi v primeru delnega strankinega uspeha. Vendar odločitev o pravdnih stroških ni zgolj rezultat matematične operacije, v odvisnosti od okoliščin primera mora biti odločitev tudi razumna, življenjsko sprejemljiva in pravična. Odločitev, da krije vsaka stranka svoje stroške, je utemeljena v primeru, kadar je uspeh strank približno enak in kadar so tudi njuni pravdni stroški po višini primerljivi, ali kadar so podani drugi razumni, življenjsko sprejemljivi in pravični razlogi za takšno odločitev. Po presoji pritožbenega sodišča okoliščine konkretnega primera ne utemeljujejo odstopa od uporabe kriterija uspeha strank v pravdi kot temeljnega merila za odmero pravdnih stroškov.

7. Izdaja vmesne sodbe sama po sebi ne terja vrednotenja končnega pravdnega uspeha ločeno po temelju in višini. Sodna praksa takšen način vrednotenja uspeha dopušča izjemoma, na primer v odškodninskih sporih, kjer je sporno dejansko stanje glede temelja in višine tožbenega zahtevka, pri čemer so tudi z ugotavljanjem temelja nastali znatni stroški. V tem postopku ne gre za situacijo, ko bi z ugotavljanjem temelja zahtevka nastali znatni stroški (sodišče prve stopnje je zaslišalo tožnico in dve priči).2 Pri odločanju o pravdnih stroških je treba ustrezen pomen pripisati dejstvu, da je bilo že na podlagi navedb in ugovorov iz odgovora na tožbo kot pravno odločilno izpostavljeno vprašanje, ali je pri tožnici zaradi posledic poškodbe podana (vsaj) 3% invalidnost. Že v zgodnji fazi postopka, z identifikacijo pravne podlage zahtevka3 in podanim ugovorom o omejitvi zavarovalnega kritja, je torej postalo jasno, da je obveznost zavarovalnice v primeru neizkazanih trajnih posledic (vsaj 3% invalidnosti) omejena z zavarovalno vsoto, oziroma da bo tožnica, če se v dokaznem postopku izkaže, da ni utrpela vsaj 3 % invalidnosti, upravičena zgolj do zneska zavarovalne vsote, določene v splošnih zavarovalnih pogojih.4 Da tožnica, zastopana po odvetnici, tega dejstva v svojih procesnih dejanjih ni upoštevala, lahko bremeni zgolj njo.

8. Ker je tožnica uspela s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka (4,5 %), je na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP dolžna toženki povrniti njene potrebne pravdne stroške. Ti obsegajo: 400 točk za odgovor na tožbo (tar. št. 20/1 OT5), 400 točk za pripravljalno vlogo z dne 31. 3. 2017 (tar. št. 20/1 OT), 300 točk za pripravljalno vlogo z dne 9. 5. 2017 (tar. št. 20/2 OT), 500 točk za pritožbo zoper vmesno sodbo6 (tar. št. 22/1 OT), 1000 (5 x 200) točk za pripravljalne vloge z dne 12. 11. 2018, 4. 6. 2019, 10. 3. 2020, 7. 10. 2021 in 16. 5. 2022 (tar. št. 20/3 OT), 100 (2 x 50) točk za vlogi z dne 20. 10. 2020 in 15. 9. 2021 (tar. št. 20/4 OT), 400 točk za zastopanje na naroku 4. 4. 2017 (tar. št. 21/1 OT), 600 (3 x 200) točk za zastopanje na narokih 23. 5. 2017, 6. 12. 2018 in 15. 4. 2021 (tar. št. 21/2 OT), 200 (2 x 100) točk za zastopanje na narokih 21. 1. 2020 in 29. 3. 2022 (tar. št. 21/3 OT), skupaj 3900 točk (2.340 EUR), kar povečano za materialne stroške v višini 37 točk7 (22,20 EUR) po tretjem odstavku 11. člena OT in DDV, znaša 2.881,88 EUR. Temu znesku je treba prišteti še plačano sodno takso za pritožbeni postopek v višini 375 EUR8 in stroške za izvedenca travmatologa v višini 366,41 EUR (267,96 EUR in 98,45 EUR po sklepih z dne 11. 3. 2020 na red. št. 56 in 57).

9. Pritožbeno sodišče je na podlagi navedenega pritožbi ugodilo in III. točko izreka sodbe spremenilo tako, da je tožnici naložilo, da toženki povrne 3.623,29 EUR pravdnih stroškov, nastalih v postopku pred sodiščem prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP), in sicer v roku 15 dni (drugi odstavek 313. člena ZPP), z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom (378. člen OZ9).

10. Glede na pritožbeni uspeh je toženka upravičena tudi po povrnitve pritožbenih stroškov, ki znašajo 202 EUR (150 točk oziroma 90 EUR za vložitev pritožbe po tar. št. 22/2 OT, povečano za materialne stroške 1,80 EUR, DDV in sodno takso za pritožbeni postopek v višini 90 EUR). Navedeni znesek ji mora tožnica plačati v roku 15 dni od vročitve sklepa pritožbenega sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15 dnevnega paricijskega roka.

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami. 2 Nobena od prič ni priglasila stroškov v zvezi s prihodom na sodišče. 3 Po drugem odstavku 5. člena S14 Splošnih pogojev za zavarovanje pred odgovornostjo za hišno in zemljiško posest (priloga B3) je v primeru, da trajna zmanjšana izguba splošne delovne sposobnosti (invalidnost) ni podana vsaj v višini 3 %, zavarovalno kritje omejeno z zavarovalno vsoto 400 EUR. Določbo o omejitvi zavarovalnega kritja vsebujejo tudi S16 Splošni pogoji za zavarovanje stanovanjske opreme (priloga B3). Tožnica se je sklicevala na pogoje S14 in S16 (glej pripravljalno vlogo z dne 14. 4. 2017). 4 Tudi sodišče prve stopnje je v vmesni sodbi (9. točka obrazložitve) navedlo pogoje S14 kot relevantno pravno podlag0 za toženkino kritje odškodninskega zahtevka, s čimer je ob odločanju o toženkini pritožbi soglašalo tudi pritožbeno sodišče (II Cp 4/2018 z dne 21. 6. 2018). 5 Odvetniška tarifa, Ur. l. RS, št. 24/2015, s spremembami in dopolnitvami. 6 Ker je odločilno načelo končnega uspeha, ne uspešnost posameznih pravdnih dejanj (glej N. Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba 2006, str. 29), so v okvir priznanih stroškov zajeti tudi stroški v zvezi z vložitvijo pritožbe zoper vmesno sodbo, s katero sicer toženka ni uspela. 7 Toženka materialne stroške priglaša v zvezi s pisnimi vlogami (37 točk predstavlja 2 % oziroma 1 % od zneska 2700). 8 Glej opombo 6. 9 Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami.