Jedro

V sporih v zvezi z določitvijo plačila za program vrtca je pristojno odločati socialno in ne upravno sodišče.

Izrek

I. Upravno sodišče RS ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi.

II. po pravnomočnosti tega sklepa se zadeva odstopi Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Center za socialno delo Ruše tožnici za otroka določil plačilo za program vrtca v višini 77 % cene programa ter odločil, da razliko med znižanim plačilom vrtca in ceno programa, v katerega je otrok vključen, krije občina Ruše. Zoper navedeno odločbo je tožnica vložila pritožbo, o kateri pa drugostopenjski upravni organ in sicer Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, kljub izrecni urgenci tožnice z dne 19. 9. 2012, do dneva vložitve tožbe še ni odločal. Tožnica je zato na naslovno sodišče vložila tožbo zaradi molka drugostopenjskega organa. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo Centra za socialno delo Ruše spremeni tako, da se ji za otroka določi plačilo za program vrtca v višini 43 % cene programa in da razliko med znižanim plačilom vrtca in ceno programa, v katerega je otrok vključen, krije Občina Ruše ter podrejeno, da ji je tožena stranka dolžna izdati odločbo o pritožbi zoper izpodbijano odločbo v roku 8 dni od izdaje sodbe.

Upravno sodišče se je izreklo za stvarno nepristojno iz naslednjih razlogov : Iz tožbe in njenih prilog je razvidno, da tožnica v predmetnem upravnem sporu s tožbo izpodbija odločbo Centra za socialno delo Ruše v zvezi z znižanjem plačila za program vrtcev. Odločitev prvostopenjskega upravnega organa temelji na določbah Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS). Določba 38. člena citiranega zakona določa, da o pritožbi zoper odločbo Centra za socialno delo-v skladu z določbo 6. člena tega zakona tudi o znižanju plačila za programe vrtcev-odloča ministrstvo, pristojno za socialne zadeve in da pritožba ne zadrži izvršitve ter da v sporih zoper odločbe ministrstva odloča pristojno socialno sodišče. Tudi v primeru tožbe zaradi molka drugostopenjskega organa, kot v konkretnem primeru, ima tožnik zagotovljeno sodno varstvo v socialnem sporu. V prvem odstavku 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) je namreč določeno, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in vročen v zakonitem roku.

Ker je torej v obravnavanem primeru sodno varstvo zagotovljeno v socialnem sporu, v katerem je stvarno pristojno odločati socialno in ne upravno sodišče, se je sodišče, na podlagi določb 19. člena ter prvega odstavka 23. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 izreklo, da ni stvarno pristojno za odločanje o tej zadevi ter hkrati odločilo, da se po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopi Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno pristojnemu sodišču.