Jedro

Obligacijskih razmerij ni mogoče urejati s sklepi organov združenja, niti ni z njimi mogoče spreminjati zakonskih določb. Sklep organa združenja ni pogodba obveznostnega prava, ampak je akt poslovanja.

Izrek

1. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdani sklep o izvršbi ohranilo v veljavi (v celoti) v 1. in 3. točki izreka (1. točka izreka). Istočasno pa je toženi stranki naložilo povrnitev 14.400,00 SIT nadaljnjih pravdnih stroškov tožeče stranke, v 8 dneh (2. točka izreka).

Proti takšni sodbi se je pritožila tožena stranka (po pooblaščencu), in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Pri tem je priglasila pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Odbor Združenja cestnega potniškega prometa (katerega članici sta tudi tožeča in tožena stranka) je na svoji 10. redni seji dne 4.12.1992 sprejel odločitev, da "si vsi prevozniki od 1.1.1992 dalje prenehajo medsebojno zaračunavati peronizacijo" (B1). Sodišče druge stopnje (za razliko od sodišča prve stopnje) ugotavlja, da pri navedenem sklepu ne gre za "priporočilo", ampak za akt poslovanja, s katerim pa ni mogoče spreminjati zakonskih določb (v konkretnem primeru določbe 35. člena Zakona o prevozih v cestnem prometu: Uradni list SRS št. 45/87), niti obligacijskih razmerjih, v katera je stopila tožena stranka, ko je uporabljala peronske storitve, ki jih je nudila tožeča stranka.

S tem v zvezi se je tožena stranka neutemeljeno sklicevala na kolektivno pogodbo, katero sklene organizacija - skupina za svoje člane in pri kateri privoljenje članov skupine ni potrebno, saj je pogodba zanje kljub temu obvezna (dočim se medsebojna razmerja med podpisnikom kolektivne pogodbe in posamezniki uredijo z individualnimi pogodbami). Slednje namreč (smiselno) pomeni, da so se na takšen način (pogodbeno) urejala tudi razmerja med upravljalcem Avtobusne postaje v K. (tožečo stranko) in med posameznimi uporabniki peronskih storitev (toženo stranko).

Sporni sklep 10. redne seje Odbora združenja cestnega potniškega prometa je bil torej akt poslovanja, ne pa pogodba obveznostnega prava. Zato ni zavezoval tožeče stranke, kar je pravilno ugotovilo že prvostopno sodišče. Tožeča stranka je bila zato upravičena toženi stranki zaračunati peronske storitve, ki ji jih je nudila maja 1992. Obligacija (obveznost) tožeče stranke je bila določena s 35. členom ZPCP. Način nudenja teh storitev in njihova cena pa sta bila določena v tožničinih splošnih pogojih poslovanja, ki so morali biti objavljeni na običajen način (2. odstavek 142. člena Zakona o obligacijskih razmerjih). Torej ni bilo potrebno, da bi morali biti posebej predloženi toženi stranki. Ker bi ti pogoji zaradi objave na običajen način toženi stranki morali biti znani, so jo pač zavezovali (3. odstavek 142. člena ZOR). Ker tožena stranka ni dokazala nasprotnega, so neutemeljene njene pritožbene navedbe, da "sklicevanje sodišča prve stopnje na splošne pogoje poslovanja nima nikakršne osnove".

Sicer pa je tožeča stranka v vlogi z dne 7.5.1993 (redna št. 4) pojasnila, da "se peronizacija obračunava mesečno" in da "je osnova za obračun registriran vozni red, z upoštevanjem morebitnih nepeljanih linij ter dodatnih (bis) avtobusov, za kar se vodi evidenca v postajnem dnevniku". Predložila pa je tudi peronizacijo avtobusov Podjetja I. na Avtobusni postaji K. za maj 1992 (A3 in A4) ter cenik storitev Avtobusnih postaj K., Š. in R. (A5) s fotokopijo postajnega dnevnika za dne 5.5.1992 (A7) in dne 6.5.1992 (A6). Torej je neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da zaračunane peronske storitve (A2) niso bile konkretizirane.

Prav tako neutemeljena je njena pritožbena navedba, da tožeča stranka ni imela statusa avtobusne postaje oz. da ni izpolnjevala pogojev za avtobusno postajo. Pomembno je namreč, da je tožena stranka v maju 1992 uporabljala storitve, ki jih je nudila tožeča stranka. Zato jih je tudi dolžna plačati. Sicer pa iz zapisnika o inšpekcijskem ogledu z dne 14.12.1992, štev. 349-X (B3), ki ga sodišče druge stopnje ob reševanju pritožbe ne more veljavno uporabiti, ker gre za nedovoljen nov dokaz (po 1. odstavku 496.a člena Zakona o pravdnem postopku), izhaja, da je tožeča stranka kljub temu, da kot upravljalec Avtobusne postaje K. ni izpolnjevala predpisanih pogojev opremljenosti, lahko opravljala avtobusne oz. peronske storitve, saj je rok za izpolnitev zahteve, predpisane v 58. členu ZPCP, potekel šele dne 13.12.1992. Šele zato, ker so sporne peronske storitve bile opravljene v maju 1992. Tako se pokaže, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pri tem ni zagrešilo nobene od absolutnih bistvenih postopkovnih kršitev (iz 2. odstavka 354. člena v zvezi z 2. odstavkom 365. člena ZPP), je drugostopno sodišče (na podlagi 368. člena ZPP) pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopnega sodišča. Podane namreč tudi niso zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj izpodbijana prvostopna sodba vsebuje razloge o tistih dejstvih, ki so bila odločilna za ohranitev izdanega izvršilnega sklepa v veljavi (torej za ugoditev postavljenemu zahtevku).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je sodišče druge stopnje sklenilo, da sama trpi svoje pritožbene stroške, in sicer na podlagi 1. odstavka 166. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.