Jedro

Namen plače po ZMinP je preprečevanje izplačevanja prenizke plače, kar pomeni zagotoviti delavcem pravico do najnižjega zneska plač, ki jim zagotavlja dostojno življenje, torej varovanje socialne in materialne varnosti zaposlenih. V zvezi z minimalno plačo ni pomembna le višina osnovne bruto plače, pač pa višina celotne bruto plače. Sodišče prve stopnje je verodostojnost obračunov presojalo v skladu z navedbami tožnika in upoštevalo predložene obračune iz plačilnih list ter tožniku utemeljeno prisodilo razlike, do katerih je upravičen, upoštevajoč višino minimalne plače, določene v RS.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova razlike v plači obračunati za čas od maja 2010 do decembra 2010 vsakomesečno po 43,47 EUR bruto, za čas od januarja 2011 do decembra 2011 vsakomesečno po 57,42 EUR bruto, za čas od januarja 2012 do novembra 2012 vsakomesečno 72,38 EUR bruto, od teh zneskov obračunati in odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo (I. točka izreka). Kar je zahteval tožnik iz naslova razlike v plači več (za april 2010 v višini 147,46 EUR bruto, za čas od maja 2010 do novembra 2012 v višini razlik med prisojenimi zneski in vtoževanimi zneski (ti po 231,92 EUR bruto), za december 2012 v višini 159,54 EUR bruto, za januar 2013 in za februar 2013 v višini po 138,94 EUR bruto, skupaj z obračunom in odvodom davkov in prispevkov ter izplačilom neto zneskov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila) je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti njene stroške postopka v višini 501,69 EUR, v roku 15 dni po vročitvi sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka sodbe se pritožuje tožena stranka zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in s tem povezane zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavi in tožbeni zahtevek tožnika tudi v tem delu kot neutemeljen zavrne, tožniku pa naloži, da mora poravnati toženi strani vse stroške tega postopka. Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje. Poudarja, da je tožnik šele na naroku dne 15. 9. 2014 navedel, da je tožnik prejemal plačo, ki je bila nižja od zakonsko določene minimalne plače. Tožena stranka te navedbe ni mogla preveriti in je na naroku zgolj zatrdila, da je tožnik plačo prejemal v višini minimalne plače. Po prejemu sodbe je podatke o višini tožnikove bruto plače natančno preverila in ugotovila, da je odločitev sodišča nepravilna. Sklicuje se na sodbo VDSS, opr. št. Pdp 65/2914 in sodbo opr. št. Pdp 877/2012. V sodbi opr. št. Pdp 65/2014 z dne 27. 3. 2014 nesporno izhaja, da so v minimalno plačo vključeni vsi dodatki, kar pomeni, da je lahko osnovna plača dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi, nižja od minimalne plače. V takšnem primeru je delavec upravičen do izplačila razlike v plači v višini minimalne plače le v primeru, če je osnovna plača skupaj z dodatki nižja od zakonsko določene minimalne plače. Sklicuje se na 9. člen Zakona o minimalni plači, ki ureja pogoje za postopen prehod na določeno višino minimalne plače. Tožena stranka je s svetom delavcev 29. 3. 2010 sklenila sporazum o postopnem usklajevanju minimalne plače. Tako je dogovorila, da od 1. 3. 2010 dalje znaša minimalna plača 654,69 EUR, od 1. 1. 2011 685,25 EUR in od 1. 1. 2012 734,15 EUR. Tožena stranka se je dogovorjenega sporazuma v celoti držala in tožniku izplačevala plačo v višini, dogovorjeni s sporazumom. Kot dokaz k pritožbi prilaga vse plačilne liste tožnika za navedeno obdobje, ki dokazujejo, da je tožnik plačo prejemal v dogovorjeni višini in zato ni upravičen do razlik v plači. Prilaga tudi sporazum o postopnem usklajevanju minimalne plače z dne 29. 3. 2010. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožena stranka tožniku v spornem obdobju od maja 2010 do novembra 2012 izplačevala plačo, ki je bila nižja od predpisane minimalne plače, zato je tožniku prisodilo razliko med obračunano bruto plačo in predpisano minimalno plačo za sporno obdobje.

6. Pritožba se sklicuje na 9. člen Zakona o minimalni plači (ZMinP, Ur. l. RS, št. 13/2010), ki ureja pogoje za postopen prehod na določeno višino minimalne plače. Drugi odstavek 9. člena ZMinP določa, da se je o postopnem prehodu, z določitvijo natančne dinamike prehoda, delodajalec v roku dveh mesecev po uveljavitvi tega zakona dolžan posvetovati in skleniti pisni sporazum s sindikatom pri delodajalcu, kot je opredeljen v zakonu, ki ureja delovna razmerja, če tega ni, pa s svetom delavcev ali z delavci na zboru delavcev. Tožena stranka je šele v pritožbi uveljavljala, da je 29. 3. 2010 sklenila s svetom delavcev, ker sindikat pri toženi stranki ni organiziran, sporazum o postopnem usklajevanju minimalne plače ter predložila plačilne liste za tožnika.

7. V zvezi z navedenimi predloženimi dokazi pritožbeno sodišče opozarja na določbo prvega odstavka 337. člena ZPP, po kateri sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le v primeru, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP. Pogoj za dopustnost naknadnega podajanja navedb po določbah 286. in 337. člena ZPP je, da stranka hkrati z navajanjem novih dejstev in predlaganjem dokazov izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave. Tožena stranka v pritožbi ni navedla nobenih dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati o njeni nekrivdi, zato so ti dokazi podani v pritožbi prepozni, saj pritožba ne navaja in izkazuje okoliščin, kot jih določata 337. in 286. člen ZPP.

8. Namen plače po ZMinP je preprečevanje izplačevanja prenizke plače, torej zagotoviti delavcem pravico do najnižjega zneska plač, ki jim zagotavlja dostojno življenje, torej varovanje socialne in materialne varnosti zaposlenih. V zvezi z minimalno plačo tako ni pomembna le višina osnovne bruto plače, pač pa višina celotne bruto plače. Sodišče prve stopnje je verodostojnost obračunov presojalo v skladu z navedbami tožnika in upoštevalo predložene obračune iz plačilnih list ter tožniku utemeljeno prisodilo razlike do katerih je upravičen upoštevajoč višino minimalne plače, določene v RS.

9. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).