Jedro

Če naročnik storitev posredovanja sprejme več kandidatov (tudi, če jih zaposli na drugo delovno mesto), se obveznost naročnika, da plača opravljene svetovalne aktivnosti, razteza do zadnje sklenjene pogodbe o zaposlitvi s kandidatom, ki mu ga je predlagal posrednik. Prav ima sicer pritožba, da bi takšna razlaga določila tretjega in četrtega odstavka 7. člena pogodbe (A2), po kateri bi bil naročnik dolžan posredniku tudi po izpolnitvi pogodbenega predmeta (zaposlitvi enega kandidata za eno delovno mesto) plačevati še za vsako nadaljnjo zaposlitev kateregakoli od kandidatov, ki jih je v okviru pogodbe predlagala tožeča stranka, lahko povzročila negotovost pravnega položaja naročnika, če bi to veljalo za nerazumno dolgo obdobje po prenehanju posredniške pogodbe oz. zaposlitvi enega kandidata. Vendar bi v tem primeru postal vprašljiv obstoj psihološke povezanosti med prizadevanji posrednika in zaposlitvijo kandidata (ki je nujen pogoj, da posrednik pridobi pravico do plačila), saj ta vez s potekom časa med obema dogodkoma neizogibno plahni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki poravnati stroške odgovora na pritožbo v višini 373,32 EUR v 15 dneh.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka plača znesek 5.499,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 10. 2017 dalje do plačila. Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati izvršilne in pravdne stroške tega postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in predlagala, da višje sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Obe stranki sta priglasili pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmet tožbenega zahtevka je plačilo storitev posredovanja po pogodbi št. 5054 (A2) z dne 22. 4. 2017, s katero se je tožeča stranka kot izvajalka zavezala, da bo za potrebe tožene stranke kot naročnika posredovala informacije in izvajala svetovanje pri izboru kandidatov za delovno področje vodje financ in računovodstva, razpisano pri toženi stranki. Ni sporno, da je tožeča stranka toženi stranki za to delovno mesto predstavila več kandidatov, med njimi tudi A. P. in K. P. S slednjo je tožena stranka dne 7. 7. 2017 sklenila pogodbo o zaposlitvi na delovno mesto samostojni računovodja ter tožeči stranki tudi plačala storitev posredovanja. Dne 25. 7. 2017 pa je tožena stranka na portalu mojedelo.com objavila oglas za delovno mesto finančni kontrolor, na katerega se je prijavila tudi A. P., s katero je tožena stranka dne 28. 9. 2017 sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto finančni analitik. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo storitve posredovanja tudi za A. P., ugodilo. Svojo odločitev je oprlo na tretji in četrti odstavek 7. člena pogodbe (A2), ki je določala, da v primeru, da naročnik zaposli več kandidatov, ki jih po tej pogodbi predlagal izvajalec, plača za vsakega naslednjega kandidata polno ceno; enako pa tudi v primeru, če naročnik kandidata, ki ga je po tej pogodbi predlagal izvajalec, zaposli na drugo delovno mesto. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je med prizadevanji tožeče stranke kot posrednika in odločitvijo tožene stranke, ki je na samostojnem razpisu izbrala A. P., obstajala psihološka povezanost, saj je kandidatko A. P. predstavila toženi stranki tožeča stranka ob prvem razpisu za vodjo financ in računovodstva.

6. Pritožba izpodbija razloge prvostopnega sodišča. Trdi, da je bila svetovalna aktivnost tožeče stranke končana z dnem (7. 7. 2017), ko je kandidatka K. P., ki jo je predlagala tožeča stranka, podpisala pogodbo o zaposlitvi. S tem dnem je pogodba med pravdnima strankama prenehala. Vztraja pri navedbah, da je tožena stranka z A. P. vzpostavila stik brez sodelovanja tožeče stranke, ker je A. P. po zaključenem prvem razpisu sama kontaktirala toženo stranko. To sicer drži, vendar je A. P., kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku, s toženo stranko stopila v stik (jo poklicala o telefonu) pred objavo drugega razpisa zgolj z namenom, da se pozanima, kako se je iztekel prvi razpis za delovno mesto vodje financ in računovodstva, na katerega se je prijavila po posredovanju tožeče stranke (in o izidu katerega ni bila obveščena). O tem, da bo objavljen drugi razpis za delovno mesto finančni kontrolor, je bila A. P. obveščena s strani zakonitega zastopnika tožene stranke, ki jo je tudi pozval, da naj se na ta razpis prijavi. Nima torej prav pritožba, da je tožena stranka novo prosto delovno mesto razpisala, še preden jo je A. P. poklicala, oz. da jo je A. P. poklicala v zvezi s prijavo na drugi razpis. Sodišče prve stopnje je na podlagi skladnih izpovedb A. P. in zakonitega zastopnika tožene stranke pravilno ugotovilo, da je bil novi razpis za mesto finančnega kontrolorja objavljen šele po razgovoru zakonitega zastopnika tožene stranke z A. P., v katerem jo je zakoniti zastopnik obvestil, da bo objavljen nov razpis in jo pozval, da se nanj prijavi. Ugotovljena dejstva zato ne podpirajo sklepanja, da sta A. P. in tožena stranka vzpostavili stik samostojno brez sodelovanja tožeče stranke, zgolj na podlagi prijave A. P. na novi razpis tožene stranke. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku prvostopnega sodišča, da, če tožeča stranka ne bi A. P. seznanila s toženo stranko tako, da jo je povabila k prijavi na prvi razpis, A. P. ne bi spremljala oglasov, ki jih je objavila tožena stranka in se na te oglase verjetno tudi ne bi javila.

7. Za odločitev o psihološki povezanosti med prizadevanji posrednika in odločitvijo naročnika se nerelevantne pritožbene trditve, da A. P. ni izpolnjevala pogojev za prvotno objavljeno delovno mesto vodje financ in računovodstva. Kot je pravilno ocenilo prvostopno sodišče, sta bili obe delovni področji, tako področje financ kot računovodstva, zajeti v pogodbi, sklenjeni s tožečo stranko za delovno mesto vodje financ in računovodstva, iz česar je mogoče povsem razumno sklepati, da je tožeča stranka iskala oziroma ponujala toženi stranki kandidate z izobrazbo, znanji in izkušnjami potrebnimi za obvladovanje obeh področij oziroma vsaj enega od njiju. Nikakor ne drži pritožbena navedba, da drugo delovno mesto ni v ničemer primerljivo s prvim delovnim mestom, pač pa je pritrditi navedbam tožeče stranke iz odgovora na pritožbo, da obe delovni mesti zahtevata enako (ali vsaj v bistvenem enako) izobrazbo in lastnosti kandidata. Poleg tega (iz pogodbenega razmerja med strankama) niso bile izključene situacije, da naročnik med prijavljenimi kandidati, ki jih je pripeljal posrednik, najde primernega delavca za drugo delovno mesto in ne za razpisano.

8. Tudi po oceni pritožbenega sodišča ni relevantna morebitna vloga J. B. (zaposlenega pri toženi stranki in znanca A. P.) pri njeni odločitvi, da se prijavi na razpis, zaradi česar je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za njegovo zaslišanje. Iz izpovedbe A. P. je namreč povsem jasno povzelo, da se je za delovno mesto pri toženi stranki začela zanimati po povabilu tožeče stranke in da je torej prav zaradi informacij, ki jih je dobila s strani tožeče stranke, stopila v stik z J. B., ki ga je poznala od prej. Tožena stranka ni niti trdila, da je J. B. posredoval pri zaposlitvi A. P., ali da jo je on sam poiskal in nagovoril, naj se prijavi. Vloga J. B. je zato v obravnavanem primeru zgolj naključna, in naknaden stik A. P. z njim celo razumno pričakovan (razumno je sklepati, da bo kandidat, ki se že zanima za določeno delovno mesto pri določenem delodajalcu, poiskal vse možne, tudi neformalne informacije o tem delovnem mestu in/ali o tem delodajalcu).

9. Okoliščina, da je pogodba med pravdnima strankama prenehala z dnem, ko je tožena stranka s kandidatko K. P. sklenila pogodbo o zaposlitvi (7. 7. 2017), se nanaša zlasti na obveznosti tožeče stranke kot posrednice, katere svetovalne aktivnosti so končane z dnem, ko kandidat, ki ga je predlagal posrednik, z naročnikom podpiše pogodbo o zaposlitvi. Če naročnik sprejme več kandidatov (tudi, če jih zaposli na drugo delovno mesto, kar je tožena stranka ne nazadnje storila tudi pri zaposlitvi K. P.), se obveznost naročnika, da plača opravljene svetovalne aktivnosti, razteza do zadnje sklenjene pogodbe o zaposlitvi s kandidatom, ki mu ga je predlagal posrednik. Prav ima sicer pritožba, da bi takšna razlaga določila tretjega in četrtega odstavka 7. člena pogodbe (A2), po kateri bi bil naročnik dolžan posredniku tudi po izpolnitvi pogodbenega predmeta (zaposlitvi enega kandidata za eno delovno mesto) plačevati še za vsako nadaljnjo zaposlitev kateregakoli od kandidatov, ki jih je v okviru pogodbe predlagala tožeča stranka, lahko povzročila negotovost pravnega položaja naročnika, če bi to veljalo za nerazumno dolgo obdobje po prenehanju posredniške pogodbe oz. zaposlitvi enega kandidata. Vendar bi v tem primeru postal vprašljiv obstoj psihološke povezanosti med prizadevanji posrednika in zaposlitvijo kandidata (ki je nujen pogoj, da posrednik pridobi pravico do plačila), saj ta vez s potekom časa med obema dogodkoma neizogibno plahni. Sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ni imelo razlogov za tovrstne dileme, saj je poudarilo, da je tožena stranka v zelo kratkem času potem, ko je tožeča opravila storitev po pogodbi, objavila drug razpis, na katerem je izbrala kandidatko, ki jo je predstavila tožeča stranka. Med podpisom pogodbe o zaposlitvi dne 7. 7. 2017 s K. P. in povabilom zakonitega zastopnika tožene stranke A. P., da naj se prijavi na razpis, ki bo objavljen, je minilo le cca 14 dni. Zato se sodišču prve stopnje tudi z morebitno ničnostjo pogodbenega določila, na podlagi katerega bi bila tožena stranka zavezana k plačilu pogodbene cene za vsakega kandidata iz seznama kandidatov, ki ga kadarkoli v prihodnosti tožena stranka zaposli na katerokoli delovno mesto, ni bilo treba ukvarjati.

10. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na odločilne pritožbene razloge. Ker le-ti niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člena ZPP). Ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki jih je višje sodišče odmerilo v višini priglašenih stroškov za sestavo odgovora po Odvetniški tarifi, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV.