Jedro

Sodišče prve stopnje je odločalo o tožbenem zahtevku, s katerim je tožeča stranka od toženke zahtevala vtoževani znesek, ker je bila ta po njenem mnenju neupravičeno obogatena, saj je za isto časovno obdobje prejela prejemke iz naslova brezposelnosti od Zavoda RS za zaposlovanje (ZRSZ) in nadomestilo plače zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od tožeče stranke (delodajalca). Ni utemeljeno zavzemanje pritožnice, da je s kasnejšo odločbo ZRSZ odpadla pravna podlaga za plačilo vtoževanega zneska toženki, saj ne gre za vprašanje denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, temveč za vprašanje vrnitve (dela) nadomestila plače kot prejemka delavca iz delovnega razmerja v razmerju do delodajalca na podlagi pravnomočne sodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da delavka ni bila obogatena brez pravnega temelja oziroma glede na podlago, ki se ni uresničila ali je kasneje odpadla (prvi in tretji odstavek 190. člena OZ), temveč da pravni temelj za izplačilo še vedno obstaja v pravnomočni sodbi delovnega sodišča z vsemi učinki pravnomočne sodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 4.437,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 5. 4. 2014 do plačila (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka sama dolžna kriti svoje stroške postopka, toženi stranki pa povrniti 564,25 EUR stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo tožeča stranka in predlaga njeno razveljavitev (pravilno: spremembo) ter ugoditev tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v obeh primerih s stroškovno posledico. Navaja, da je ne glede na določbo drugega odstavka 140. člena ZUTD, ki določa, da je delodajalec dolžan zavodu za zaposlovanje povrniti nadomestilo za brezposelnost, v konkretni zadevi prišlo do neupravičene obogatitve, saj je tožena stranka istočasno prejela plačo in nadomestilo za brezposelnost. Navaja, da tudi če je delodajalec dolžan povrniti zavodu za zaposlovanje nadomestilo za brezposelnost, je delavec iz naslova odpadle pravne podlage dolžan povrniti ta znesek delodajalcu. Po njenem mnenju gre za t. i. regresni zahtevek delodajalca zoper delavca na temelju odpadle podlage. Navaja, da je takšno stališče zavzelo Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani v identični zadevi opr. št. Pdp 566/2014. Kot zmotno graja stališče sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka nadomestilo plače izplačala na podlagi pisnega dogovora, v katerem sta se pravdni stranki sporazumno dogovorili za višino pripadajočega nadomestila plače. Navaja, da je bila višina zneskov plače, ki naj jih tožeča stranka plača toženki, določena v sodbi, v dogovoru pa sta se dogovorili le za način izvršitve te sodne odločbe. Pove, da ne v postopku nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne v dogovoru o izvršitvi sodne odločbe ni bilo govora o nadomestilu med brezposelnostjo. Sklicuje se na trditve, da je v postopku opr. št. I Pd 950/2011 poskušala izvedeti, ali je tožena stranka prejemala nadomestilo za brezposelnost, vendar do teh podatkov ni mogla priti, saj so zaupni (Statut Zavoda za zaposlovanje). Meni, da se sodišče prve stopnje zmotno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 311/2008, saj gre za drugačno dejansko stanje kot v predmetni zadevi. Dalje se sklicuje na svoje trditve, da je dobila s strani detektiva informacijo, da je tožena stranka zaposlena, zato poizvedbe v zvezi s tem ni predlagala. Tudi, če bi to morala storiti, pa po njenem mnenju to ne pomeni, da sedaj ni upravičena zneska, ki ga je plačala zavodu za zaposlovanje, zahtevati od tožene stranke, saj so izpolnjeni pogoji neupravičene obogatitve po 190. členu OZ (obogatitev na eni strani, prikrajšanje na drugi). Meni, da je bil po pravnomočni sodbi možen le dogovor glede načina izvršitve sodbe, in ne glede višine obveznosti. Opozarja, da s toženko nista sklenili, da so med njima izpolnjene vse medsebojne terjatve, ki izvirajo iz delovnega spora. Meni, da tudi določba 191. člena OZ v konkretni zadevi ni uporabljiva, saj tožeča stranka v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni vedela, da je toženka prejemnica nadomestila, saj je ta to zamolčala. Ta določba je po njenem mnenju uporabljiva le, če gre za zavestno ravnanje plačnika (glede vednosti in glede volje) in se sklicuje na sodno prakso. Navaja, da pri tožeči stranki v konkretni zadevi ni obstajala volja za dvakratno plačilo, saj je obveznost po pravnomočni sodbi izpolnila, ker ni vedela in ni mogla vedeti, da je bila toženka prejemnica nadomestila za brezposelnost (do podatkov na zavodu za zaposlovanje ni mogla priti, s strani detektiva pa je prejela informacijo, da je toženka zaposlena). Zatrjuje kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče ni zaslišalo detektiva A.A. in je tako neutemeljeno zaključilo, da bi tožeča stranka morala in mogla vedeti, da je bila toženka prejemnica nadomestila za brezposelnost. Pove, da je toženo stranko prijavila v zavarovanje zaradi spoštovanja obveznosti iz pravnomočne sodbe. Zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava, ker ima tožeča stranka do toženke zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve, saj je toženka prejela dva zneska iz dveh pravnih podlag. Pove, da gre za povsem identično zadevo kot v zadevi opr. št. Pdp 566/2014. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev ter povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o tožbenem zahtevku, s katerim je tožeča stranka od toženke zahtevala znesek 4.437,36 EUR, ker je bila ta po njenem mnenju neupravičeno obogatena, saj je za isto časovno obdobje prejela prejemke iz naslova brezposelnosti od Zavoda RS za zaposlovanje (ZRSZ) in nadomestilo plače zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od tožeče stranke (delodajalca). Svojo odločitev je sprejelo na podlagi 191. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl. – OZ) in drugega odstavka 140. člena Zakona o urejanju trga dela (Ur. l. RS, št. 80/2010 in nasl. – ZUTD). Zavzelo je stališče, da je toženka za isto časovno obdobje sicer res prejela dajatve iz naslova brezposelnosti in nadomestilo plače, vendar pa ta ugotovitev še ne pomeni, da je bila neupravičeno obogatena. Zavzelo je stališče, da je bilo v predmetni zadevi nadomestilo plače izplačano na podlagi sodbe in pisnega dogovora o izvršitvi sodbe, dajatve iz naslova nadomestila za brezposelnost pa je tožena stranka prejela na podlagi odločbe ZRSZ. Ugotovilo je, da je tožeča stranka plačala le tisto, kar je bila na podlagi sodbe in pisnega dogovora dolžna, zaradi česar toženka s tem ni mogla biti neupravičeno obogatena.

7. Pritožba svoje stališče, da je bila toženka neupravičeno obogatena, utemeljuje s sklicevanjem na sodbo v identični zadevi opr. št. Pdp 566/2014. Res je, da je dejansko stanje v predmetni zadevi v bistvenem podobno dejanskemu stanju v zadevi, ki je bila pred Višjim delovnim in socialnim sodiščem obravnavana pod opr. št. Pdp 566/2014. Vendar pa je s sodbo opr. št. VIII Ips 99/2015 Vrhovno sodišče RS 22. 9. 2015 reviziji zoper to sodbo pritožbenega sodišča ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je pritožbo zavrnilo, kar pomeni, da je bil tudi v zadevi, na katero se sklicuje tožeča stranka, tožbeni zahtevek za vračilo dela nadomestila plače v višini prejetega nadomestila med brezposelnostjo zavrnjen. Vrhovno sodišče RS je v citirani zadevi zavzelo stališče, da odločba, s katero je ZRSZ od delodajalca zahteval vračilo delavcu plačanega nadomestila med brezposelnostjo, vsebinsko in formalno ne posega v razmerje med delodajalcem in delavcem in v to razmerje niti ne more poseči. Po odpravi odločbe o priznanju denarnega nadomestila toženki odločba ZRSZ namreč nalaga delodajalcu povračilo izplačanega denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Zavezanec za vračilo nadomestila je delodajalec in ne delavka, ki je bila po odločbi ZRSZ upravičena do prejemanja denarnega nadomestila za primer brezposelnosti.

8. Tako tudi v predmetni zadevi ni utemeljeno zavzemanje pritožnice, da je s kasnejšo odločbo ZRSZ odpadla pravna podlaga za plačilo 4.437,36 EUR toženki, saj ne gre za vprašanje denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, temveč za vprašanje vrnitve (dela) nadomestila plače kot prejemka delavca iz delovnega razmerja v razmerju do delodajalca, konkretno na podlagi pravnomočne sodbe Delovnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 950/2011 z dne 10. 5. 2012 v povezavi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 782/2012 z dne 29. 11. 2012, v zvezi s katero sta stranki sklenili dogovor o načinu izvršitve z dne 15. 2. 2013. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo enako kot v primerljivi zadevi Vrhovno sodišče RS, da delavka ni bila obogatena brez pravnega temelja oziroma glede na podlago, ki se ni uresničila ali je kasneje odpadla (prvi in tretji odstavek 190. člena OZ), temveč da pravni temelj za izplačilo še vedno obstaja v pravnomočni sodbi delovnega sodišča (v povezavi z navedenim dogovorom) z vsemi učinki pravnomočne sodbe. Kot neutemeljene je torej treba zavrniti pritožbene navedbe o tem, da je prišlo do neupravičene obogatitve toženke.

9. Pritožba je neutemeljena tudi v delu, ki se nanaša na nezmožnost tožeče stranke, da bi že v postopku v zvezi z zakonitostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi toženki uveljavljala, da toženki ne pripadajo celotna nadomestila plače, ampak bi bilo treba ta zmanjšati za prejeta nadomestila med brezposelnostjo. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da bi tožeča stranka lahko vedela oziroma bi celo morala vedeti, da je tožena stranka glede na podano odpoved iz poslovnega razloga vsaj upravičena do nadomestila za brezposelnost in bi zato v predhodnem sodnem sporu glede odpovedi morala podati ustrezne trditve (o znižanju nadomestila plače za prejeta nadomestila med brezposelnostjo) in predlagati izvedbo dokazov v tej smeri, česar pa ni storila. Pravno nepomembno je, kakšne informacije je zasebni detektiv A.A. posredoval tožeči stranki v zvezi z zaposlitvijo toženke, saj to ne vpliva na obveznost in zmožnost tožeče stranke, da pravočasno uveljavlja to relevantno dejstvo, zato ga sodišče prve stopnje pravilno ni zaslišalo.

10. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

11. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

13. Toženka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).