Jedro

Revidentka v reviziji zgolj ponavlja svoje pritožbene trditve, na katere je odgovorilo že sodišče druge stopnje, zato vrhovno sodišče nanje odgovori zgolj v tistem delu, ki predstavlja dovoljene revizijske razloge.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki revizijske stroške v višini 1.795,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo od obeh toženk zahtevala nerazdelno plačilo 64.400,00 EUR. Zatrjevala je, da je na toženki v celoti, vendar le formalno, prenesla svojo poslovno dejavnost, ki jo je imela kot samostojna podjetnica, in sicer v upanju, da bo vse, kar je pridobila s poslovanjem, tudi ohranila. Iz trditev izhaja, da naj bi dejavnost na toženki prenesla zaradi svojih davčnih obveznosti z namenom to premoženje obvarovati pred izvršbo. Po prenosu poslovne dejavnosti sta jo toženki začeli ignorirati in preneseno premoženje odtujili, zato od njiju zahteva ustrezno nadomestilo.

2. Sodišče prve stopnje je zahtevek v celoti zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnica je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo, ki je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženkama. Toženki sta nanjo obrazloženo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev. Vsebino revizije bo revizijsko sodišče povzelo skupaj z odgovorom na revizijske razloge.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), je naslednje: - Tožnica je z drugo toženko sklenila pogodbo, s katero na drugo toženko ni prenesla celotne svoje poslovne dejavnosti, pač pa le posamezne dele svojega premoženja, ki so bili del njenega podjetja. Trditve, da je šlo za navidezno pogodbo, tožnica ni dokazala.

- Prva toženka je bila prokuristka druge toženke in je dogovore sklepala v imenu druge toženke in ne v svojem imenu.

- Za odsvojene izgotovljene izdelke in obe terenski vozili je tožnica izstavila dva računa, ki ju je druga toženka plačala s pobotom svojih nasprotnih terjatev do tožnice. Pobot ni bil fiktiven, kot je zatrjevala tožnica.

- Odsvojitev poslovne zveze z družbo A., d. o. o., ni bila predmet pogodbe, saj je imela s to družbo druga toženka že pred tem sklenjeno pogodbo, vendar ne za izdelavo tekstilnih izdelkov kot tožnica, pač pa za posredovanje pri prodaji. Za odsvojitev poslovnih zvez in pogodb o delu z družbo D., d. o. o., med strankama ni bilo dogovorjeno plačilo.

- Do prenosa blagovne znamke je prišlo na izrecno željo tožnice. V zameno ni zahtevala nobenega plačila.

- Tožnica ni dokazala dogovora, da bi bila druga toženka dolžna odsvojeno premoženje ohraniti in ga nato vrniti tožnici, ter da lastninska pravica na odsvojenem premoženju preide na drugo toženko šele s plačilom kupnine.

6. Določba 371. člena ZPP revizijskemu sodišču dopušča preizkus izpodbijane sodbe samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Tako opredeljene meje revizijskega preizkusa revidentu nalagajo obveznost, da uveljavljane kršitve v okviru dovoljenih revizijskih razlogov po 370. členu ZPP jasno in določno izpostavi ter jih tudi argumentira.(1) Na dovoljene revizijske razloge revizijsko sodišče torej ne pazi po uradni dolžnosti. Revidentka v reviziji zgolj ponavlja svoje pritožbene trditve, na katere je odgovorilo že sodišče druge stopnje, zato bo sodišče na njene revizijske trditve odgovorilo zgolj v tistem delu, ki predstavlja dovoljene revizijske razloge.

7. Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP ugotovljeno dejansko ni več predmet revizijskega preizkusa. Ugotovljene dejanske okoliščine o vsebini sklenjene pogodbe in njeni izpolnitvi, po katerih je bilo tožničino premoženje odsvojeno bodisi neodplačno bodisi je bila dogovorjena kupnina plačana s pobotom, ne vodijo do utemeljenosti tožničinega izpolnitvenega zahtevka po določbi prvega odstavka 239. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Tožnica ni uspela dokazati, da je bila pogodba sklenjena le „formalno“ in da je zato po določbi 50. člena OZ navidezna. Z nasprotnimi trditvami zgolj neobrazloženo kritizira uporabo materialnega prava in nedovoljeno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Revidentkino upiranje ugotovitvi, da je druga toženka kupnino, ki je bila dogovorjena, plačala s pobotom, prav tako nedovoljeno posega v polje ugotovljenega dejanskega stanja. Zaključka pritožbenega sodišča, da je trditev toženk o plačilu s pobotom ostala neprerekana (214. člen ZPP), revidentka obrazloženo ne izpodbija.

8. Ob tem, da sta tožničini trditvi, po katerih naj bi bilo dogovorjeno, da bo druga toženka odsvojeno premoženje ohranila in ga vrnila tožnici (odkupna oziroma nazajkupna pravica)(2) in da lastninska pravica na drugo toženko ne preide do plačila kupnine (lastninski pridržek),(3) ostali nedokazani, je njen zahtevek neutemeljen tudi po pravilih o pogodbeni odškodninski odgovornosti iz drugega odstavka 239. člena OZ. Nadaljnje razpolaganje z odsvojenim premoženjem glede na ugotovljeno pogodbeno voljo namreč ne vodi do zaključka o kršitvi sklenjene pogodbe na strani druge toženke. Glede na to, da je za prehod premoženja v sfero druge toženke obstajal pravni naslov, zahtevka ni mogoče presojati niti po pravilih o neupravičeni pridobitvi iz 190. člena OZ. Tožničino vztrajanje, da je šlo v resnici za neke vrste fiduciarni pravni posel, nima nikakršne podlage v dejanski podlagi spora. Tožnica ne izpodbija stališča pritožbenega sodišča, da je trditve, ki bi omogočale presojo zahtevka po določbah o oderuški pogodbi iz 119. člena OZ, postavila prepozno, zato njeno vztrajanje pri presoji po tej pravni podlagi ne more biti uspešno.

9. Revidentkino obširno pojasnjevanje okoliščin v zvezi s sklenjeno najemno pogodbo za poslovne prostore je povsem odveč, saj nimajo nikakršnega vpliva na odločanje o postavljenem zahtevku, kar ji je pojasnilo že pritožbeno sodišče, zato dodaten odgovor ni potreben. Njeno opozarjanje na vsebino posameznih izpovedi v luči prepovedi izpodbijanja dejanskega stanja prav tako ne terja dodatnega pojasnila.

10. Grajanje postopkovne kršitve iz 15. člena drugega odstavka 339. člena ZPP (protispisnost) z navedbo, da je v sodbi o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini teh listin in med temi listinami, ne presega golega povzemanja zakonskih znakov te procesne kršitve, s čimer tožnica ni zadostila bremenu obrazloženega grajanja. Na njeno kritiko zavrnitve dokaznega predloga po postavitvi cenilca, s čimer meri na poseg v njeno pravico do izjave in s tem na postopkovno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je odgovorilo že pritožbeno sodišče z navedbo, da je tožnica šele v pritožbi začela zatrjevati, da s cenilcem dokazuje temelj zahtevka, česar tožnica obrazloženo ne izpodbija. Tožnica le vztraja, da je s cenilcem dokazovala nesorazmernost vzajemnih izpolnitev, kar pa je materialnopravno lahko odločilno le ob presoji zahtevka po določbah o oderuški pogodbi iz 119. člena OZ. Glede na to, da je po neizpodbijanih zaključkih pritožbenega sodišča, revidentka trditve v tej smeri podala prepozno, zavrnitev tega dokaznega predloga v nobenem primeru ne more privesti do omenjene procesne kršitve.

11. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

12. Tožnica mora po prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP toženkama povrniti njune stroške odgovora na revizijo, ki jih je sodišče na podlagi prehodne določbe drugega odstavka 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015) odmerilo po Zakonu o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT). Sodišče je toženkama priznalo nagrado za sestavo odgovora na revizijo v višini 1.472,00 EUR (tar. št. 3300 ZOdvT) in 22 % DDV v višini 323,84 EUR, skupaj torej 1.795,84 EUR.

Op. št. (1): Odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 206/2013, II Ips 120/2010, II Ips 258/2014, ...

Op. št. (2): Lastnik se lahko s pravnim poslom zaveže, da bo drugi pogodbeni stranki pod dogovorjenimi pogoji na njeno zahtevo prodal določeno stvar (odkupna pravica). Odkupna pravica se ne more prenesti. Odkupna pravica se lahko časovno omeji. Odkupna pravica preneha s smrtjo oziroma prenehanjem druge pogodbene stranke (peti odstavek 38. člena Stvarnopravnega zakonika).

Op. št. (3): Prodajalec določene premične stvari si lahko s posebnim pogodbenim določilom pridrži lastninsko pravico tudi potem, ko stvar izroči kupcu, vse dotlej, dokler kupec ne plača vse kupnine (prvi odstavek 520. člena OZ).