Jedro

Iz obveznosti štipendista, delati pri toženi stranki toliko časa, kolikor je prejemal štipendijo, ni mogoče sklepati, da obstaja nasprotna obveznost delodajalca, da štipendista zaposluje toliko časa, kolikor je prejemal štipendijo. S pogodbami o štipendiranju se lahko skuša doseči tudi socialne cilje, zato je stvar odločitve štipenditorja in delodajalca, katere nasprotne storitve bosta zahtevala od štipendista in kakšna, če sploh kakšna bremena bodo s tem naložena delodajalcu. Če bi pogodbene stranke hotele doseči, da bi bi bila tožena stranka dolžna zaposlovati štipendista toliko časa, kolikor je prejemal štipendijo, bi se morale tako dogovoriti, pa se niso.

OZ strank ne omejuje pri tem, da ne bi svojih razmerij sporazumno urejali za nazaj.

Kaj je to ustrezno delovno mesto, seveda ne določa peti odstavek 91. člena ZDR-1, ki se niti posredno ne nanaša na štipendiranje. Vsebino tega pojma je mogoče opredeliti na temelju razlage same pogodbene določbe. Ta je nalagala zagotovitev izobrazbi ustrezne zaposlitve. Izobrazbi ustrezna zaposlitev je zaposlitev, ki vsaj v bistvenem delu ustreza ravni izobrazbe in tudi stroki, za katero se je izobraževal zadevni štipendist. ZPP ne določa nobenega formalnega dokaznega pravila, po katerem bi bilo mogoče dokazovati zaposlitev in njene lastnosti zgolj s pogodbo o zaposlitvi. Nasprotno, velja načelo, da se trditev lahko dokazuje z vsakim (predvidenim) dokaznim sredstvom in da se dokazi presojajo prosto.

S sklenitvijo Sporazuma je bilo dogovorjeno, da tožeča stranka ne bo uveljavljala zahtevkov do tožene stranke, če bo tudi še po 31. 8. 2014 A. A. ostal zaposlen pri H. d. o. o. Ta pogoj pa se je izpolnil, namen pogodb o štipendiranju v povezavi s Sporazumom je bil dosežen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 356,99 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Spor se je vodil zaradi vrnitve denarja, ki ga je prejel štipenditor (tožeča stranka) iz javnih sredstev, ker tožena stranka (kot delodajalec) ni želela skleniti pogodbe o zaposlitvi s štipendistom.

2. Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Zoper sodbo je vložila pritožbo tožeča stranka. V pritožbi je navedla, da naj bi tožena stranka kršila Pogodbe o štipendiranju z dne 9. 12. 2005, 10. 11. 2006 in 7. 12. 2007. V teh pogodbah je bilo določeno, da bo moral biti štipendist zaposlen pri toženi stranki najmanj toliko časa, kolikor je prejemal štipendijo. Logično naj bi bilo, da bi moral delodajalec štipendista zaposlovati najmanj toliko časa, kolikor je prejemal štipendijo. Obveznost delodajalca naj bi bila utemeljena tudi z 39. členom in 52. členom v zvezi s 49. členom ZŠtip. Pritožba graja razlago Pogodbe o štipendiranju z dne 23. 10. 2009, kakršno je napravilo prvostopenjsko sodišče. Očitno pa pritožba pri tem meri na Pogodbo o štipendiranju št. 000 z dne 17. 11. 2008, in je to pogodbo pomotoma označilo drugače. Določbe "Sporazuma o izpolnitvi obveznosti po 15. členu Pogodbe o štipendiranju št. 000" naj bi bile jasne (v nadaljevanju: Sporazum). II. točka Sporazuma naj bi jasno določala, da se od 1. 9. 2014 naprej pogodbene obveznosti iz Pogodbe o štipendiranju št. 000 ponovno prenesejo na toženo stranko, razen če se bo k sporazumu sklenil aneks o prenosu pogodbenih obveznosti. Aneks se ni sklenil. Sporazum je nehal učinkovati 1. 9. 2014 in ni bil v celoti realiziran. Tudi naj ne bi bilo jasno, kakšno delo opravlja štipendist A. A. od 1. 9. 2013 naprej. S pismom družbe H. d. o. o. z dne 9. 12. 2015 se naj ne bi moglo dokazati, da je štipendistu A. A. sploh zagotovljena ustrezna zaposlitev, kot to zahteva 15. člen Pogodbe o štipendiranju št. 000. Tožena stranka naj ne bi dokazala, da je bila A. A. ponujena ustrezna zaposlitev; to bi bilo lahko dokazano le s predložitvijo pogodbe o zaposlitvi štipendista. Tožena stranka naj bi tudi ne izkazala, da je družba H. d. o. o. poslovno povezana družba tožene stranke.

4. V nadaljevanju tožeča stranka še trdi, da je bil Sporazum ničen, ker je bil sklenjen petnajst mesecev po prekinitvi pogodbe o zaposlitvi med toženo stranko in štipendistom A. A. Sporazum je bil sklenjen 5. 9. 2013, štipendist A. A. pa se je v družbi H. d. o. o. zaposlil 1. 9. 2013, kar naj bi pomenilo, da naj bi njegova zaposlitev ne imela nobene povezave s kasneje sklenjenim Sporazumom. Tožeča stranka se naj ne bi nikoli odpovedala terjatvi in zahtevku zoper toženo stranko, tako naj bi njena obveznost ne ugasnila. Tožeča stranka je v svojem elektronskem sporočilu z dne 16. 5. 2014 jasno navedla, da bo zahtevala vrnitev denarja od tožene stranke, če bo vrnitev denarja zahteval javni sklad RS za razvoj kadrov in štipendije. Tožena stranka naj ne bi javila spremenjenih razmer tožeči stranki v 8 dneh od nastanka zatrjevanih sprememb, temveč se je na spremenjene razmere začela sklicevati šele s pismom z dne 21. 5. 2014. Dolžnost vračila sredstev naj bi izhajala iz 85. člena ZŠtip-1, ki je kaznovalne narave in na njem temelječem pravilniku RŠS, ki določata, da mora povrniti javna sredstva delodajalec, ki štipendista ne zaposli v roku. Sodišče bi moralo upoštevati, da z javnimi sredstvi tožeča stranka upravlja na temelju 3. in 69. člena ZŠtip-1 in na temelju 2. in 3. člena Pravilnika RŠS. Denar bi moral biti namensko porabljen v skladu z ZŠtip, pravilnikom RŠS in pogodbenimi določili in se naj jim bi bila tožeča stranka ne mogla odpovedati samovoljno. Zaposlitev štipendista A. A. v družbi H. d. o. o. je bila izvedena z zamikom, ta pa je znašal 15 mesecev. Dolžnost tožene stranka, da zaposli štipendista po zaključenem študiju, naj bi temeljila tudi na 75. in 77. členom ZŠtip-1. 5. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala posameznim pritožbenim stališčem tožeče stranke. Predlagala je zavrnitev pritožbe, zahtevala pa je tudi povrnitev stroškov.

6. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, prvostopenjsko sodbo pa potrdilo na temelju 353. člena ZPP.

7. Med strankama nesporno je tudi še po vloženi pritožbi, da sta tožeča in tožena stranka sklenili od leta 2005 do 2008 štiri različne pogodbe o štipendiranju. Z njimi so se dogovorile, da bo tožeča stranka kot štipenditor štipendirala A. A. Pogodbena stranka teh pogodb je bil tudi sam štipendist, ki pa sicer ni stranka tega spora.

8. Z vsako od pogodbe sta se tožeča in tožena stranka zavezali, da bosta prispevali določen del štipendije za štipendista (prvostopenjska sodba, r. št. 6). A. A. je svoj študij končal 13. 5. 2011. Pri toženi stranki je bil zaposlen od 1. 7. 2011 do 30. 6. 2012. V času od 1. 7. 2012 do 31. 7. 2012 je bil nezaposlen, potem je bil zaposlen od 1. 8. 2012 do 31. 8. 2013 pri "E., s. p." Končno je sklenil pogodbo o zaposlitvi za čas od 1. 9. 2013 do 31. 8. 2014 pri H. d. o. o., ki ni stranka tega spora. Po 1. 9. 2014 je ostal zaposlen pri H. d. o. o., in sicer za nedoločen čas (prvostopenjska sodba, r. št. 7 in 19). Med strankama tudi ni bilo nobenega spora glede tega, da je tožeča stranka denar za štipendiranje pridobila od Javnega sklada RS za razvoj kadrov in štipendije (v nadaljevanju: Sklad; prvostopenjska sodba, r. št. 7). Pritožba tudi ne izpodbija ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je A. A. delal pri E., s. p. zaradi prošnje in posredovanja zakonitega zastopnika tožene stranke T. M. (prvostopenjska sodba, r. št. 19).

9. Pogodbe o štipendiranju z dne 9. 12. 2005, 10. 11. 2006 in 7. 12. 2007 so si bile v svojem bistvu precej podobne. V teh pogodbah je bilo določeno, da bo moral biti štipendist zaposlen pri toženi stranki najmanj toliko časa, kolikor je prejemal štipendijo. Tako je določal 1. odstavek točke VII v pogodbah iz let 2005 in 2006. Vsebinsko enako določbo je mogoče najti v 1. odstavku 13. člena Pogodbe o štipendiranju z dne 7. 12. 2007. V teh pogodbah se sicer nahajajo določbe, da mora delodajalec zaposliti štipendista (1. odstavek VIII. točke obeh pogodb iz let 2005 in 2006, in 1. odstavek 15. člena Pogodbe o štipendiranju z dne 7. 12. 2007). Določbe, da mora delodajalec zaposlovati štipendista enako dolgo, kot je štipendist prejemal štipendijo, v teh pogodbah ni bilo.

10. Iz obveznosti štipendista, delati pri toženi stranki toliko časa, kolikor je prejemal štipendijo, ni mogoče sklepati, da obstaja nasprotna obveznost delodajalca, da štipendista zaposluje toliko časa, kolikor je prejemal štipendijo. S pogodbami o štipendiranju se lahko skuša doseči tudi socialne cilje, zato je stvar odločitve štipenditorja in delodajalca, katere nasprotne storitve bosta zahtevala od štipendista in kakšna, če sploh kakšna bremena bodo s tem naložena delodajalcu. Če bi pogodbene stranke hotele doseči, da bi bi bila tožena stranka dolžna zaposlovati štipendista toliko časa, kolikor je prejemal štipendijo, bi se morale tako dogovoriti, pa se niso. Šele Pogodba o štipendiranju z dne 17. 11. 2008 (Pogodba o štipendiranju št. 000) je določila, da mora delodajalec vrniti štipenditorju (tožeči stranki) denar, ki ga je prejel štipenditor iz javnih sredstev, če štipendijsko razmerje preneha, ker delodajalec ne želi skleniti pogodbe o zaposlitvi s štipendistom s polnim delovnim časom vsaj za toliko časa, kolikor je trajalo štipendijsko razmerje. Takšna zaveza delodajalca je bila določena v 10. členu navedene pogodbe.

11. ZŠtip (Ur. l. RS, št. 59/2007, s kasnejšimi spremembami) in ZŠtip-1 (Ur. l. RS, št. 56/2013, s kasnejšimi spremembami) nista določala, koliko časa mora tožena stranka zaposlovati štipendista. Tega tudi niso določali členi ZŠtip, na katere se izrecno sklicuje pritožba. Da mora zaposlovati tožena stranka štipendista toliko časa, kolikor je prejemal štipendijo, nista določala niti 75., niti 77. člen ZŠtip-1, niti katera druga določba v ZŠtip-1. Iz 4. odstavka 77. člena ZŠtip-1 je kvečjemu mogoče sklepati, da se pogodba o zaposlitvi ne sme skleniti za obdobje, krajše od enega leta. Tožena stranka pa je štipendista zaposlovala leto dni in torej v nobenem primeru ni kršila niti ZŠtip-1. Pritožbenemu sodišču se zato niti ni treba ukvarjati z vprašanjem, ali je treba za presojo pravnih razmerij med strankama tega spora uporabiti ZŠtip-1, ki je bil sprejet šele po sklenitvi Pogodbe o štipendiranju št. 000, ali pa ne.

12. Da je tožeča stranka na temelju javnopravnih predpisov dolžna ravnati smotrno z za štipendiranje namenjenim denarjem in da ga mora porabiti namensko, je njena javnopravna dolžnost. Ni pa dolžnost tožene stranke in zato na medsebojno pravno razmerje tožeče in tožene stranke ne vpliva. Prav tako na razmerje med obema strankama tega spora ne vpliva razmerje med Skladom in tožečo stranko. To razmerje je povsem javnopravno. Iz njega je sicer lahko zavezana tožeča stranka, ni pa zavezana tožena stranka. Za presojo razmerja med obema pravdnima strankama je zato to razmerje nepomembno.

13. Razlog za ničnost je nasprotovanje prisilnim predpisom (1. odstavek 86. člena OZ). Nobenega razloga ni, da bi bil Sporazum ničen, saj pritožbeno sodišče ni našlo prisilnega predpisa, ki bi mu Sporazum nasprotoval. Brez pravnega temelja je mnenje tožeče stranke, da zaposlitev štipendista A. A. (z 1. 9. 2013) nima nikakršne povezave s Sporazumom zgolj zato, ker je bil Sporazum sklenjen 5. 9. 2013. S Sporazumom sta se tožeča in tožena stranka dogovorili, da se štipendist A. A. zaposli v družbi H. d. o. o. (točka II (1) Sporazuma). OZ strank ne omejuje pri tem, da ne bi svojih razmerij sporazumno urejali za nazaj. To velja tudi za zaposlitev A. A. Četudi je bil na dan sklenitve Sporazuma že nekaj dni zaposlen pri H. d. o. o., sta stranki tega pravdnega postopka svoja medsebojna razmerja lahko uredili tudi tako, kot sta jih.

14. Neutemeljen je tudi očitek prvostopenjski sodbi, da ni pravilno ugotovila, da je štipendist A. A. zaposlen ustrezno (prvostopenjska sodba, r. št. 20). Kaj je to ustrezno delovno mesto, seveda ne določa 5. odstavek 91. člena ZDR-1, ki se niti posredno ne nanaša na štipendiranje. Vsebino tega pojma je mogoče opredeliti na temelju razlage same pogodbene določbe. Ta je nalagala zagotovitev izobrazbi ustrezne zaposlitve. Izobrazbi ustrezna zaposlitev je zaposlitev, ki vsaj v bistvenem delu ustreza ravni izobrazbe in tudi stroki, za katero se je izobraževal zadevni štipendist. Podobna je (sedaj) opredelitev v 5. odstavku 77. člena ZŠtip-1: "Ustrezno delovno mesto je takšno delovno mesto, ki ustreza zaključeni ravni izobrazbe in področju izobraževanja štipendista."

15. Da je A. A. pri H. d. o. o. zaposlen kot inženir za elektro opremo, pa je bilo potrjeno s pismom H. d. o. o. z dne 9. 12. 2015 (priloga B8). Ker je A. A. dipl. inženir elektrotehnike, je torej njegova zaposlitev ustrezna. Da je bil prej v toženi stranki zaposlen kot pripravnik, kot inženir za elektro opremo, je navedla kar pritožba sama. ZPP ne določa nobenega formalnega dokaznega pravila, po katerem bi bilo mogoče dokazovati zaposlitev in njene lastnosti zgolj s pogodbo o zaposlitvi. Nasprotno, velja načelo, da se trditev lahko dokazuje z vsakim (predvidenim) dokaznim sredstvom (220. člen in nasl. ZPP), in da se dokazi presojajo prosto (8. člen ZPP). Če bi tožeča stranka menila, da takšno delovno mesto, kot ga zaseda A. A. ni primerno, bi morala to pravočasno trditi in predlagati dokaze. V pritožbi pa ne trdi, da je storila karkoli od tega dvojega. Da je bil (še na dan zadnjega naroka za glavno obravnavo) zaposlen za nedoločen čas, je izpovedal G. P. (l. št. 65), to pa je ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče samo (prvostopenjska sodba, r. št. 19).

16. S Sporazumom sta stranki tega spora uredili medsebojno pravno razmerje, kolikor se je nanašalo na štipendiranje A. A. Z njim sta se izrecno dogovorili, da je v času trajanja sporazuma, in sicer od 1. 9. 2013 do 31. 8. 2014 tožena stranka prosta vseh obveznosti iz Pogodbe o štipendiranju št. 000 (2. odstavek III. točke Sporazuma). V tem času so se vse pravice in obveznosti iz te pogodbe prenesle na družbo H. d. o. o., potem se naj bi vrnile nazaj na toženo stranko. Vendar sta stranki predvideli že vnaprej, da se bo k sporazumu sklenil aneks o prenosu pogodbenih obveznosti, če bo H. d. o. o. po 31. 8. 2014 sklenila novo pogodbo o zaposlitvi. Ta je bila potem zares sklenjena, in sicer za nedoločen čas. Iz 3. odstavka II. točke Sporazuma in tudi iz 1. odstavka II. točke Sporazuma je bilo mogoče brez dvoma sklepati, kakšna naj bi bila njegova vsebina, namreč da se bodo obveznosti prenesle na H. d. o. o., če bo H. d. o. o. sklenil novo pogodbo z A. A. Ker je bilo že vnaprej dogovorjeno, kakšna bo pravna posledica, če se A. A. ponovno zaposli pri H. d. o. o., in se je to tudi dogodilo, sama opustitev sklenitve aneksa o prenosu pogodbenih obveznosti ni takšna kršitev Sporazuma, zaradi katerega bi tožeča stranka lahko zahtevala vrnitev dela izplačane štipendije. Sporazum je bil po svoji vsebini spoštovan in izpolnjen. A. A. je namreč ostal zaposlen pri H. d. o. o. tudi po 31. 8. 2014. Ali je H. d. o. o. povezana družba (s toženo stranko), pa je tako glede veljavnosti sporazuma kot tudi posledic sporazuma povsem postransko vprašanje. Odločilno je namreč le to, da je s sporazumom bilo opredeljeno pravno spremenjeno razmerje med obema pravdnima strankama. V kakšnem razmerju je tožena stranka s H. d. o. o., je glede na to brez pomena.

17. Morebitne spremenjene razmere pri toženi stranki, ki jih je tožena stranka sporočila s sporočilom z dne 21. 5. 2014, so lahko kvečjemu nagib za ravnanje tožene stranke. V tem času je namreč že veljal Sporazum, ki je v 2. odstavku III. točke izrecno določal, da je tožena stranka do 31. 8. 2014 prosta vseh obveznosti iz Pogodbe o štipendiranju in da druge stranke nimajo nikakršnih zahtevkov iz te pogodbe o štipendiranju; tudi tožeča stranka torej ne. Pritožba je sicer utemeljeno opozorila na to, da si je tožeča stranka v sporočilu z dne 21. 5. 2014 pridržala uveljavljanje zahtevkov na vrnitev dela plačane štipendije do tožene stranke kdaj kasneje. Ta okoliščina pa glede na to, da je s Sporazumom (ki je v času sporočila že veljal) uredila razmerje s toženo stranko, brez odločilnega pomena. S sklenitvijo Sporazuma je bilo namreč (kot je že bilo obrazloženo) dogovorjeno, da tožeča stranka ne bo uveljavljala zahtevkov do tožene stranke, če bo tudi še po 31. 8. 2014 A. A. ostal zaposlen pri H. d. o. o. Ta pogoj pa se je izpolnil, namen pogodb o štipendiranju v povezavi s Sporazumom je bil dosežen.

18. Zahtevek tožeče stranke torej ni utemeljen, ker je tožena stranka ravnala tako, kot je bila zavezana s 15. in 10. členom členom Pogodbe o štipendiranju št. 000: zagotovila je štipendistu izobrazbi ustrezno zaposlitev za čas prejemanja zaposlitve. Štipendist je bil namreč najprej zaposlen pri toženi stranki 12 mesecev, potem mu je bila zagotovljena zaposlitev pri "E., s. p." 13 mesecev in končno pri H. d. o. o. do zadnjega naroka za glavno obravnavo še več kot 32 mesecev. To pa je pomenilo, da je bil skupaj zaposlen dalj časa, kot je potrditvah tožeče stranke prejemal štipendije. Celo če se zaposlitve pri "E., s. p." ne bi upoštevalo, bi bil izid tega postopka enak, saj se še ne bi bilo mogoče odločiti, ali je tožena stranka kršila svoje obveznosti. Zaposlitev pri H. d. o. o. je namreč do zadnjega naroka za glavno obravnavo še trajala in ni bila zaključena.

19. Ker tožeča stranka s pritožbo ni bila uspešna, mora toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 154. člena in 1. odstavek 165. člena ZPP). Glede na vrednost spornega predmeta mora toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 625 OT (tar. št. 21 (1) v povezavi s tar. št. 18 (1) OdvT), stroške po 11. členu OT v višini 6,25 OT in DDV od vsote teh postavk. Zahteva lahko skupaj 356,99 EUR. Ta znesek bo morala pritožnica povrniti v 15 dneh od vročitve te odločbe. Če bo s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ). Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.

20. Ni pa tožena stranka upravičena do povrnitve nagrade za posvet s stranko. Zanjo namreč ni pravnega temelja, saj je za morebitni posvet s stranko odvetnik že dobi odmeno v okviru nagrade za pritožbo.