Jedro

Tožnik (vojak) je bil napoten na opravljanje nalog izven države v okviru mirovne misije. Tožena stranka tožniku ni zagotovila tedenskega počitka, do katerega je bil upravičen na podlagi 156. člena ZDR oziroma ZDR-1 ter 97.f člena ZObr. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo toženi stranki naložilo, da tožniku plača 6.005,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 3.504,30 EUR od 25. 3. 2011 do 5. 11. 2013 in od zneska 2.501,55 EUR od 30. 9. 2013 do 5. 11. 2013 (II. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, naj tožniku povrne stroške postopka 975,55 EUR, v primeru zamude 8-dnevnega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je sodišče glede druge tožnikove misije zanemarilo izpoved A.A., da je bilo tožnikovim nadrejenim naročeno, da je treba zagotavljati en prost dan v tednu. B.B. je vodil evidence, pri tem pa ni nikoli dejal, da te niso točne in da ne odražajo dejanskega stanja, takšno pa je bilo tudi navodilo A.A.. B.B. je le pavšalno izpovedal, da so se v nedeljah izvajali sestanki, čeprav to ni bilo ukazano, da so bili pripadniki ves čas dosegljivi in da so morali nositi uniforme in orožje, kar pa še ne pomeni, da niso bili prosti. Tožnik ni trdil in sodišče ni ugotavljalo, kaj naj bi tožnik dejansko delal vsak dan posebej, ko iz evidenc izhaja, da naj bi bil prost. Sodišče tudi ni upoštevalo, da sta priči B.B. in C.C. tudi sami vložili istovrstni tožbi, zato je verodostojnost njunih izpovedi vprašljiva. Navaja še, da je med izrekom sodbe in obrazložitvijo ter spisovnim gradivom veliko neskladje. Predlaga, da naj pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma naj izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevi vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih postopkovnih kršitev, da je pravilno uporabilo materialno pravo ter tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

6. Tožena stranka v pritožbi pavšalno navaja, da "je med izrekom sodbe in obrazložitvijo ter spisovnim gradivom veliko neskladje". Pri tem ne navede določno, kakšno neskladje naj bi bilo podano oziroma v čem se kaže, pritožbeno sodišče pa tudi ob preizkusu po uradni dolžnosti ni ugotovilo kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba glede izreka ali obrazložitve pomanjkljivosti, zaradi katerih se sodbe ne bi dalo preizkusiti.

7. Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu (razen v manjšem obrestnem delu) ugodilo zahtevku iz naslova plačila nadomestila za neizrabljen tedenski počitek. Iz dejanskih ugotovitev sodišča izhaja, da je bil tožnik napoten na opravljanje nalog izven države v okviru mirovne misije na Kosovu od 24. 8. 2010 do 28. 2. 2011 (prva misija) in od 22. 3. 2013 do 22. 9. 2013 (druga misija). Ugotovilo je, da v tem času tožena stranka tožniku ni zagotovila tedenskega počitka, do katerega je tožnik upravičen na podlagi 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.; ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) ter 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl.).

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov, ki jih je v skladu z 8. členom ZPP tudi ustrezno ocenilo, ugotovilo, da tožnik noben dan v tednu ni imel prosto. Pritožba neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje pričama B.B. in C.C. ne bi smelo slediti že zato, ker sta tudi onadva vložila istovrstni tožbi zoper toženo stranko. To dejstvo namreč samo po sebi na verodostojnost njunih izpovedi ne more vplivati, drugih okoliščin v smeri njune neverodostojnosti pa tožena stranka v pritožbi ne navaja. Na podlagi izpovedi tožnika, prič B.B., C.C. in delno tudi priče D.D. je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik delal vse dni v tednu, razen takrat, ko je izrabil t.i. posebni dopust, ki pa ne predstavlja tedenskega počitka.

9. Sodišče prve stopnje pri tem pravilno ni sledilo predloženim evidencam delovne obremenjenosti, iz katerih izhaja, da naj bi bil tožnik brez izjeme vse nedelje v času misije prost. Ne drži, da bi moralo sodišče prve stopnje natančneje ugotoviti, točno kakšno delo je tožnik opravljal tiste dneve, ko naj bi po evidencah imel prosto. Ne le iz izpovedi tožnika in navedenih dveh prič, ampak celo iz izpovedi priče D.D., na katero opozarja pritožba, izhaja, da je bila kakšna nedelja delovna, kar pomeni, da je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da te evidence ne odražajo dejanskega stanja. Poleg tega je za navedenega prost dan pomnil dan, kadar pripadniki niso bili dolžni iti na teren. Dokazni postopek pa je pokazal, da so tožnik in drugi pripadniki varnostne skupine (tj. skupine, ki je skrbela za varovanje skupine za elektronsko izvidovanje) delo opravljali tudi v bazi, kjer so opravljali dela vzdrževanja opreme in orožja, vzdrževanja in popravljanja vozil, imeli sestanke in izvajali izvidovanja bodisi z obhodi po terenu bodisi v bazi s pomočjo kart. Ves čas so morali nositi uniformo, biti na razpolago, niso jim bili omogočeni zasebni izhodi iz baze.

10. Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na izpoved A.A., ki je, kot je pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje, delo opravljal na drugi lokaciji, zato ne more biti odločilna priča za presojo okoliščin, relevantnih v tožnikovem primeru.

11. Dejstvo, da s strani pripadnikov ni bilo pritožb glede izrabe tedenskega počitka ter sklicevanje pritožbe na okoliščino, da je bilo treba po navodilu tedenski počitek spoštovati, še ne daje podlage za zaključek, da je tožena stranka tožniku tedenski počitek tudi dejansko omogočala.

12. Prav tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo posebne narave dela na misiji in da je tožnik v tem času imel višjo plačo. Tožnik je bil tako kot vsak delavec do tedenskega počitka upravičen. Če mu tožena stranka izrabe ni mogla omogočiti, mu je dolžna plačati nadomestilo.

13. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške. Odgovor na pritožbo ni bil potreben za rešitev primera (154., 155., 165. člen ZPP).