Jedro

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da so izvedenci in sodišče povsem zanemarili podatke iz medicinske dokumentacije. Sodišče prve stopnje je zaradi razjasnitve dejanskega stanja postavilo sodno izvedenko s področja MDPŠ ter tudi izvedenski organ, v okviru katerega so mnenje podali sodni izvedenci specialist MDPŠ, specialistka psihiatrinja in specialist infektolog. Proučili so medicinsko dokumentacijo ter delovno dokumentacijo v sodnem in upravnem spisu, nadalje zdravstveno dokumentacijo v zdravstvenem kartonu, tožnica pa je bila tudi osebno pregledana. Poleg pisno podanih izvedenskih mnenj je sodišče sodne izvedence tudi zaslišalo. Svojo odločitev je utemeljeno oprlo na podana izvedenska mnenja.

Iz izvedenskih mnenj izhaja, da je bila upoštevana tudi dokumentacija iz leta 2010, ki se nanaša na vprašanje hude motnje pozornosti in koncentracije. Tedanja ocena, da bo potrebna invalidska upokojitev, pa nikakor ne pomeni, da je lečeči specialist podal mnenje o delazmožnosti, ki bi bilo zavezujoče. V pristojnosti lečečega specialista ni ugotavljanje invalidnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke, št. ... z dne 4. 9. 2020 in št. ... z dne 15. 1. 2021, ter da se tožnico razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se ji prizna pravica do invalidske pokojnine. Nadalje je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je zahtevala razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine, vendar pa bi moralo sodišče presojati tudi, ali je v primeru, da I. kategorija invalidnosti ni podana, utemeljena razvrstitev v II. ali III. kategorijo invalidnosti. Sodba o tem nima razlogov, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Po mnenju tožnice je podana najmanj III. kategorija invalidnosti. Pri tožnici gre za takšne spremembe v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali z medicinsko rehabilitacijo. To potrjuje tudi izvid psihiatra z dne 30. 11. 2021, iz katerega izhaja, da gre pri tožnici za kronično organsko spremenjenost in depresivnost, za katero se zdravi že dolga leta, pri čemer popolne remisije depresije ni mogoče pričakovati. Sodišče se do tega stališča ni opredelilo, enako tudi ne izvedenci. Izvedenci in tudi sodišče so zanemarili podatek iz medicinske dokumentacije iz leta 2010 in sicer, da ima tožnica hude motnje pozornosti in koncentracije. Že tedaj je bila podana ocena, da bo potrebna invalidska upokojitev. Tudi iz ambulantnega izvida z dne 6. 10. 2020 izhaja, da je bila pri tožnici že v letih 2010 in 2017 ugotovljena "kronična psihoorganska spremenjenost z depresivnostjo ob odvisnosti od pomirjeval". Logično je, da takšna diagnoza vpliva na delazmožnost osebe vsaj do neke mere, če že ne v celoti. Nadalje tudi ne drži navedba sodišča, da je bilo pri oceni delazmožnosti upoštevano ne le tožničino zdravstveno stanje, temveč tudi njena izobrazba, usposobljenost in izkušnje. Iz sodbe ne izhajajo razlogi, kako naj bi sodišče ta dejstva upoštevalo. Zaradi tega je odločitev arbitrarna, posledično pa je tožnici kršena pravica iz 22. člena Ustave RS. Tožnica nadalje navaja, da je sodišče tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje. Neutemeljeno je zavrnilo dokazni predlog po pritegnitvi novih izvedencev za psihiatrijo, infektologijo in medicino dela, ki naj bi jih sodišče določilo izmed izvedencev iz tujine. Po mnenju tožnice postavljeni izvedenci namreč niso upoštevali, da je pri tožnici podana organska depresivna motnja. Prav tako ni pojasnjeno, zakaj za izvedence ni bil relevanten podatek o CT diagnostiki v letu 2010, ki je pri tožnici zaznal frontalno možgansko atrofijo. Tožnica je izrazila tudi dvom v nepristranskost izvedenke psihiatrinje in tudi vseh ostalih izvedencev, saj je strokovno nesprejemljivo, da je izvedenka svoje prvotno mnenje podala brez, da bi jo prej pregledala in da bi predhodno preštudirala celotno medicinsko dokumentacijo. Sodišče se do tega očitka sploh ni opredelilo, pa čeprav gre za eno od odločilnih dejstev pri odločitvi o zavrnitvi dokaznega predloga tožnice. S tem je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka, ker sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu. Prav tako je kršena pravica tožnice do učinkovite pritožbe. Izvedenski organ je pri podaji mnenja ravnal neprofesionalno. Iz izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja namreč izhaja, da je tožnica na osebnem pregledu odgovarjala "nabodreno, arogantno, že nekoliko agresivno". Tak zapis pa kaže na pristranskost, ki je očitno posledica užaljenosti članov komisije zaradi vedenja tožnice. Tožnica je kronično nezbrana in razdražljiva in od tod tudi konflikti, v katere vedno znova zahaja (ne po svoji krivdi oziroma svobodni volji). Zavrnitev dokaznega predloga tožnice po pritegnitvi novih izvedencev predstavlja bistveno kršitev določb postopka in sicer prvega odstavka 7. člena Zakona o pravdnem postopku, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)2 je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. V ponovljenem sojenju je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter tudi sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 15. 1. 2021, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve ..., št. dosjeja: ... z dne 4. 9. 2020. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ zavrnil zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodba nima razlogov glede razvrstitve tožnice v II. ali III. kategorijo invalidnosti. Tožnica s tem uveljavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedena kršitev bi bila podana, če bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, zlasti pa, če bi bil izrek nerazumljiv, če bi nasprotoval samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh ne bi imela razlogov ali v njej ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali bi bili nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba nima takšnih pomanjkljivosti in jo je mogoče preizkusiti. Utemeljena je s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi. Sodišče prve stopnje je presojalo, ali je pri tožnici podana invalidnost. Invalidnost je namreč osnovni pogoj za razvrstitev zavarovanca v ustrezno kategorijo invalidnosti. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče presodilo, da pri tožnici invalidnost ni podana in sicer iz razloga, ker ni bilo ugotovljenih takih zdravstvenih težav, ki bi trajno vplivale na zmožnost tožnice za delo (20. točka obrazložitve sodbe). V tem primeru ni bilo potrebno, da bi sodišče še posebej utemeljevalo, da niso izkazani z zakonom določeni pogoji za razvrstitev v II. oziroma III. kategorijo invalidnosti, kot so določeni v drugem odstavku 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2).3

7. V pritožbi se tožnica sklicuje na izvide iz prejšnjih let, predvsem na izvide iz katerih izhaja, da je pri tožnici ugotovljena kronična psihoorganska spremenjenost z depresivnostjo ob odvisnosti od pomirjeval. S tem v zvezi so neutemeljene pritožbene navedbe, da so izvedenci in sodišče povsem zanemarili podatke iz medicinske dokumentacije. Sodišče prve stopnje je zaradi razjasnitve dejanskega stanja postavilo sodno izvedenko s področja MDPŠ ter tudi izvedenski organ in sicer Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja pri A. fakulteti v B. v okviru katere so mnenje podali sodni izvedenci specialist MDPŠ, specialistka psihiatrinja in specialist infektolog. Proučili so medicinsko dokumentacijo ter delovno dokumentacijo v sodnem in upravnem spisu, nadalje zdravstveno dokumentacijo v zdravstvenem kartonu, tožnica pa je bila tudi osebno pregledana. Poleg pisno podanih izvedenskih mnenj je sodišče sodne izvedence tudi zaslišalo. Svojo odločitev je utemeljeno oprlo na podana izvedenska mnenja. Glede sklicevanja na posamezne izvide v spisu pa je potrebno poudariti, da je vloga lečečih specialistov drugačna kot vloga izvedencev. Sodni izvedenci so namreč poleg pravil medicinske stroke in znanosti dolžni upoštevati tudi definicijo invalidnosti. Tako je potrebno ločiti pristojnosti posameznih specialistov kliničnih strok, ki imajo kompetence za zdravljenje, odkrivanje in diagnosticiranje bolezni, medtem ko sodni izvedenec kot pomočnik sodišča ob upoštevanju materialnih predpisov, ki urejajo invalidnost poda svoje mnenje o vplivu določenega zdravstvenega stanja na zmožnost opravljanja dela.

8. Iz izvedenskih mnenj izhaja, da je bila upoštevana tudi dokumentacija iz leta 2010, ki se nanaša na vprašanje hude motnje pozornosti in koncentracije. Tedanja ocena, da bo potrebna invalidska upokojitev, pa nikakor ne pomeni, da je lečeči specialist podal mnenje o delazmožnosti, ki bi bilo zavezujoče. V pristojnosti lečečega specialista ni ugotavljanje invalidnosti. Prav tako so bili upoštevani izvidi iz leta 2017, ko je bila pri tožnici ugotovljena kronična psihoorganska spremenjenost z depresivnostjo ob odvisnosti od pomirjeval. Sodišče prve stopnje je v sodbo povzelo ugotovitve izvedenskega organa tudi v zvezi z navedeno diagnozo (točka 17 obrazložitve), kot tudi v zvezi s CT diagnostiko v letu 2010, ko je bila pri tožnici zaznana frontalna možganska atrofija. Kot je sodna izvedenka specialistka psihiatrinja poudarila, CT ali MRI glave ni bil nikoli ponovljen, prav tako ni bila ugotovljena etiološka povezava z opredelitvijo organske depresivne motnje. Je pa bilo kognitivno funkcioniranje tožnice ob pregledu pri izvedenki (enako izhaja tudi iz zadnjih psihiatričnih zapisov), v grobi klinični oceni ustrezno. Kot je to poudarila sodna izvedenka motnje pozornosti in koncentracije iz leta 2010 sicer navajajo težave v učenju, vendar pa je tožnica v letu 2016 končala študij. Tožnica po mnenju sodne izvedenke specialistke psihiatrinje nima psihotične motnje.

9. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da iz sodbe ne izhajajo razlogi glede upoštevanja tožničine izobrazbe, usposobljenosti in izkušenj pri ugotavljanju delazmožnosti. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da iz delovne dokumentacije v spisu in iz tožničine izpovedi izhaja, da je diplomirana ekonomistka podjetništva. Nazadnje je opravljala delo delavca na modulih III. pri C. d. o. o. 10. ZPIZ-2 v tretjem odstavku 63. člena določa, da se kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, v skladu z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno vprašanje tožničine izobrazbe niti njenega zadnjega dela, ki ga je opravljala. Podatki o zadnjem delu se nahajajo tudi v dokumentaciji upravnega spisa. Izvedenski organ je torej skladno z napotki sodišča prve stopnje presojal zmožnost tožnice za svoj poklic, upoštevaje njeno zdravstveno stanje. V tem primeru nikakor ne gre za arbitrarno sodbo in posledično tožnici tudi ni bila kršena pravica iz 22. člena Ustave RS.

11. Glede pritožbenih navedb, in sicer, da je izvedensko mnenje pristransko, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izvedenski organ ravnal skladno z napotki sodišča. Nenazadnje je sodišče izvedence tudi zaslišalo na naroku, kjer so pojasnili svoje ugotovitve, upoštevaje vso proučeno medicinsko dokumentacijo kot tudi osebni pregled tožnice. Upoštevaje navedeno, izvedenskemu organu ni mogoče očitati pristranskosti. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi na pripombe tožnice tudi odgovorilo.4 Posledično so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu, ter da naj bi bila tožnici kršena pravica do učinkovite pritožbe (25. člen Ustave RS).

12. Nadalje so neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi bila tožnici kršena pravica do nepristranskega sojenja (23. člen Ustave RS), in sicer iz razloga, ker naj bi izvedenski organ pri svojem delu ravnal skrajno nemarno (izdelava mnenja pred pridobitvijo celotne medicinske dokumentacije) in neprofesionalno (zapis v izvedenskem mnenju Komisije A.F, da je tožnica na osebnem pregledu na vprašanja odgovarjala "nabodreno, arogantno, že nekoliko agresivno"). Izvedenci so povzeli v izvid ugotovitve do katerih so prišli ob osebnem pregledu tožnice. Sodni izvedenci so vrhunski specialisti s področja medicine. Obnašanje osebe, ki jo pregledujejo nikakor ni razlog, ki bi vodil do užaljenosti članov Komisije A.F. Tudi zaslišana sodna izvedenka je pojasnila, da obnašanje tožnice ni neposredno povezano z njeno delazmožnostjo, kar pomeni, da tudi ni imelo vpliva na podano izvedensko mnenje.

13. Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožnice po pritegnitvi neodvisnih izvedencev iz tujine. Sodišče ni dolžno izvajati dokazov, ki so nepotrebni, ker je neko dejstvo že dokazano, ki so nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi se ga dokazovalo za razsojo ni pravno odločilno, ali ki so neprimerni za dokazovanje določenega dejstva. Podlago za zavrnitev dokaznega predloga je sodišče prve stopnje imelo v drugem odstavku 287. člena ZPP. Sodišče je obrazložilo, da je dejansko stanje razčistilo že s pridobljenimi izvedenskimi mnenji. Zaradi tega je presodilo, da izvedba dokaza z novimi izvedenci za psihiatrijo, za infekcijske bolezni in medicino dela iz tujine, ali z izvedenci druge specialisti, ni potrebno. Pritožbeno sodišče s tako obrazložitvijo v celoti soglaša. Sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaza ni kršilo prvega odstavka 7. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1, kot to v pritožbi neutemeljeno uveljavlja tožnica.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

15. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 2/2004. 3 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 4 Točka 20 obrazložitve sodbe.