Jedro

Ker toženec ne vodi evidence o tožnikovem dolgu iz naslova prispevkov za zdravstveno zavarovanje, temveč jo vodi davčni organ, niso izpolnjeni pogoji za odpis prispevkov zaradi neizterljivosti s strani toženca. Ker tožniku ni bila dodeljena denarna socialna pomoč, tudi ni pogojev, da bi mu toženec dolg odpisal zaradi socialne ogroženosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov primarni tožbeni zahtevek, da se ugotovi dejanski dolg in se mu odpiše celotni dolg iz naslova prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje v skupni višini 42.568,89 EUR ter podredni tožbeni zahtevek, da se mu odpiše del dolga, ki ga predstavljajo zamudne obresti v skupni višini 19.699,42 EUR, rok plačila glavnice v višini 22.866,47 EUR pa se brezobrestno podaljša za minimalno dve leti, z določenimi obrestmi po medbančni obresti meri v skupni višini 346,70 EUR ter da mu je toženec dolžan povrniti pravdne stroške.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče odločilo v predmetni zadevi v njegovi odsotnosti, čeprav se je pravočasno opravičil. V dosedanjih vlogah je trdil, da se ne strinja z ugotovljenim dolgom, kakor tudi, da ni zmožen plačila dolga, saj živi na robu preživetja. Plačilo dolga bi imelo posledice pri preživljanju tožnika in njegove družine. Zato bi lahko bil oproščen plačila dolga zaradi ogroženosti preživetja. Dolg iz naslova prispevkov vodi Davčni urad A., ki višino dolga posreduje Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Prav zaradi istega dolga Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki je bil vključen v odločbo Davčnega urada A. z dne 16. 9. 2012, je bila proti odločbi vložena pritožba. Tej pritožbi pa je drugostopni organ pri Republiki Sloveniji, Ministrstvo za finance ugodil in odločbo DURS-a odpravil in zadevo vrnil prvostopnemu organu. Meni, da je glede na takšno procesno stanje, dolg neizterljiv, dokler ne bo o zadevi ponovno pravnomočno odločeno. Šele tedaj se bo lahko o navedenem dolgu odločalo.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo tudi ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami dodatno poudarja naslednje.

Iz listinske dokumentacije izhaja, da je sodišče za razpisani narok dne 14. 6. 2012 ob 10:30 uri istega dne po faksu prejelo tožnikovo opravičilo, da se obravnave zaradi nepredvidenega obiska iz Švice v zvezi s prodajo helikopterja, ne more udeležiti. Opravičila, poslanega na dan razpisanega naroka, sodišče prve stopnje utemeljeno ni sprejelo. Takšnega opravičila ne samo, da ni mogoče šteti za pravočasnega, ampak tudi ne za opravičljivega.

V tej zadevi je predmet presoje dokončna odločba toženca št. ... z dne 20. 11.2009 ter prvostopna odločba in začasna odločba št. ... z dne 2. 10. 2009. V skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost citiranih odločb toženca ter ugotavljalo ali je utemeljen zahtevek tožnika za celotni ter delni odpis dolga iz naslova prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje.

V vlogi, ki jo je Davčni urad A. dne 31. 8. 2008 odstopil v reševanje tožencu, tožnik predlaga odpis, delni odpis, podredno pa odlog plačila dolga. Z odločbo št. ... z dne 2. 10. 2009, toženec celotnemu odpisu dolga iz naslova prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje ni ugodil, z začasno odločbo iste opr. št. z istim dnem pa je ugodil delnemu odpisu dolga iz naslova prispevkov iz naslova zdravstvenega zavarovanja tako, da je odločil, da se od skupne višine dolga 42.566,89 EUR na dan 31. 7. 2009, odpiše del dolga, ki ga predstavljajo zamudne obresti v skupni višini 19.699,42 EUR, v kolikor najkasneje do 2. 1. 2010 v enkratnem znesku poravna glavnico v skupni višini 22.867,47 EUR z obrestmi po medbančni obrestni meri v skupini višini 346,70 EUR. Z dokončno odločbo št. … z dne 20. 11. 2009 pa je tožnikovo pritožbo, vloženo zoper odločbo in začasno odločbo, kot neutemeljeno zavrnil. Iz listinske dokumentacije izhaja, da je bil tožnik v obvezno zdravstveno zavarovanje od 31. 12. 1988 do 18. 3. 2008 prijavljen na podlagi 5. točke prvega odstavka 15. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami, v nadaljevanju ZZVZZ) in sicer kot oseba, ki na območju RS samostojno opravlja gospodarsko ali poklicno dejavnost, kot edini ali glavni poklic (zavarovan na podlagi 5, delovni čas 42 ur tedensko). Od 19. 3. 2008 pa je prijavljen v zavarovanje na podlagi 5 le še 20 ur tedensko. Ti zavarovanci pa so dolžni tožencu kot nosilcu zdravstvenega zavarovanja, plačevati prispevke za vse pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja od bruto osnove za pokojninsko in invalidsko zavarovanje po stopnji določeni za zavarovanec in po stopnji določeni za delodajalce.

Davčni urad A. je v poročilu na podlagi uradne evidence, ki jo vodi, navedel, da tožnikov dolg iz naslova neplačanih prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje po stanju na dan 31. 7. 2009 za nosilca dejavnosti s.p. znaša 15.609,52 EUR glavnice in 14.567,41 EUR zamudnih obresti, za zaposlene delavce pa znaša 7.257,95 EUR glavnice in 5.132,01 EUR zamudnih obresti. Dolg za zavezanca kot nosilca dejavnosti se nanaša na obdobje od 1. 7. 1999 do 30. 6. 2008, dolg za zaposlene delavce pa na obdobje od 1. 7. 1999 do 18. 3. 2008. ZZVZZ v 58. členu določa, da se med drugim tudi glede odpisa prispevkov zaradi neizterljivosti, uporabljajo določbe posebnega zakona, ki ureja plačevanje prispevkov, torej določbe Zakona o prispevkih za socialno varnost (Ur. l. RS, št. 5/96 s spremembami, v nadaljevanju ZPSV). V 60. členu pa ZZVZZ pooblašča toženca, da določi merila in pogoje, pod katerimi se določenim zavezancem za plačilo prispevkov za zdravstveno zavarovanje prispevek lahko zmanjša ali odpiše. Na podlagi tega zakonskega pooblastila je toženec sprejel Pravilnik o odpisu, obročnem plačilu in odlogu dolga iz naslova prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje (Ur. l. RS, št. 129/06, v nadaljevanju Pravilnik). Ta v 7. členu določa, da se zavezancu oziroma njegovim dedičem dolg iz naslova prispevkov lahko odpiše zaradi neizterljivosti ali zaradi socialne ogroženosti zavezanca. Ko evidenco o dolgu vodi zavod, se dolg odpiše zaradi neizterljivosti z odločbo, s katero se ugotovi, da je prispevek neizterljiv, zaradi tega, ker je zastarala pravica do izterjave prispevkov, ali da je zavezanec umrl in ni zapustil nikakršnega premoženja, iz katerega bi se lahko dolg izterjal (drugi odstavek 7. člena Pravilnika). Dolg se na podlagi tretjega odstavka 7. člena Pravilnika odpiše zaradi socialne ogroženosti tožnika, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: socialna ogroženost zavezanca je ugotovljena z odločbo pristojnega centra za socialno delo o dodelitvi denarne socialne pomoči, ki mora biti veljavna v času vložitve vloge; mesečni bruto dohodek na družinskega člana ne presega 50 % minimalne plače po zakonu, ki ureja minimalno plačo; plačilo oziroma izpolnitev obveznosti ni zavarovana v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek, in organ, ki je pristojen za pobiranje prispevkov je že uvedel postopek prisilne izterjave dolga, v katerem je neuspešno opravil vsaj dve dejanji izvršbe.

Glede na citirano pravno podlago to pomeni, da prispevke iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja zaradi neizterljivosti lahko odpiše toženec pod pogoji, da sam vodi evidenco o dolgu in da je v skladu z določbami Zakona o davčnem postopku zastarala pravica do izterjav prispevkov, ali pod pogoji, da sam vodi evidenco o dolgu in je zavezanec umrl ter ni zapustil nikakršnega premoženja, iz katerega bi se lahko dolg izterjal. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da niso izpolnjeni pogoji za odpis prispevkov iz razloga neizterljivosti zaradi eventualnega zastaranja pravice do izterjave, saj je v obravnavanem primeru že toženec ugotovil, da sam ne vodi evidence o dolgu iz naslova prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje, pač pa to evidenco vodi pristojni davčni organ. Pri tožniku pa tudi ni bila ugotovljena socialna ogroženost, saj ni bila izdana odločba pristojnega centra za socialno delo o dodelitvi denarne socialne pomoči, ki bi bila veljavna v času vložitve vloge (3. točka 7. člena Pravilnika). Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje tožnika glede na dopis centra za socialno delo, niso vodili v evidenci prejemnikov denarne socialne pomoči in tega tožnik niti v pritožbi ne zatrjuje. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da s tem ni izpolnjen že prvi od kumulativno določenih pogojev in da zato toženec utemeljeno ni ugotavljal še nadaljnjih pogojev po prej citiranem Pravilniku, pravilen, kakor tudi zaključek, da zato ni možno ugoditi njegovemu predlogu za odpis dolga.

Po 9. členu Pravilnika se zavezancu lahko odpiše del dolga, ki ga predstavljajo zakonite zamudne obresti pod pogojem, da predhodno v enkratnem znesku poravna glavnico dolga z obrestmi iz 3. člena tega pravilnika in če je organ, ki je pristojen za pobiranje prispevkov, že uvedel postopek prisilne izterjave dolga, v katerem je neuspešno opravil vsaj eno dejanje izvršbe. Navedeni pogoji so v času izdaje prvostopne odločbe toženca bili podani in toženec je z začasno odločbo z dne 2. 10. 2009 pravilno odločil, da se vlogi tožnika delno ugodi in da se del dolga v skladu z 9. členom Pravilnika odpiše. Ker tožnik do roka ni poravnal glavnice, je toženec v pritožbenem postopku pravilno zavrnil pritožbo.

Glede na določbo 63. člena ZDSS-1 ter določbo 81. člena ZDSS-1 sodišče presoja pravilnost in zakonitost dokončne odločbe na podlagi dejanskega stanja do dneva dokončne odločbe, konkretno do 20. 11. 2009. Pritožba se zato neutemeljeno sklicuje na odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za finance ter odločbo Davčnega urada A. z dne 16. 9. 2012, ki je bila očitno izdana po dokončni odločbi toženca in se že zato glede na določbo 63. člena ZDSS-1 in ugotavljanje stanja do dokončne odločbe (20. 11. 2009), ne more upoštevati v tem postopku.

Glede na vse obrazloženo in ker je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.