Jedro

Res je, da državni tožilec v kazenskem postopku po četrtem odstavku 45. člena ZKP ni samo stranka z enakimi pravicami kot obdolženec, ampak da nastopa tudi kot državni organ, in res je, da se prepoved sojenja o isti stvari iz 31. člena Ustave ter izpeljana prepoved preganjanja in kaznovanja iz prvega odstavka 10. člena ZKP nanašata na kazenske ter primerljive sodne in izvensodne postopke. Pa vendar, nobena od prepovedi zavrženja kazenske ovadbe v danem primeru ne zajema.

Izhodišče za presojo o zastaranju kazenskega pregona je vsakokratni opis kaznivega dejanja v izreku, praviloma prvostopenjske sodbe. Po opisu je bilo kaznivo dejanje storjeno v obdobju od 31. 7. 2013 do 13. 9. 2013, vložnik pa je kaznivo dejanje storil na način, da oškodovancu ni izročil pretežnega zneska denarja, ki mu je bil predhodno nakazan na fiduciarni račun njegove odvetniške pisarne. Glede na tako opisano opustitev izročitve je jasno, da kaznivo dejanje ni moglo biti storjeno že ob nakazilu denarja dne 30. 6. 2012, ampak ko je vložnik po nekaj izročenih zneskih z nadaljnjim izročanjem denarja oškodovancu prenehal.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 320,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 44902/2018 z dne 21. 2. 2023 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja izneverjenja po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 215. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. in 58. členu KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi štirih let ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da oškodovancu B. B. v roku treh let od pravnomočnosti sodbe povrne škodo, ki mu jo je povzročil s kaznivim dejanjem tako, da mu plača 22.000,00 EUR, sicer bo pogojna obsodba preklicana in določena kazen izrečena. Obsojenec mora po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vrniti stroške tega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in plačati sodno takso, medtem ko je bil oškodovanec s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 22.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 11. 2013 do plačila, po drugem odstavku 105. člena ZKP napoten na pravdo.

2. Zoper obsodbo sta se obsojenec in njegov zagovornik pritožila, vendar je Višje sodišče v Mariboru s sodbo II Kp 44902/2018 z dne 19. 9. 2023 pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni, prvostopenjsko sodbo potrdilo, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse v znesku 240,00 EUR.

3. Obsojenec in zagovornik sta vložila še zahtevo za varstvo zakonitosti. Obsojenec jo je vložil zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka, drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodb ter zaradi kršitve določb Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in kršitev določb Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da obtožbo po 4. točki 357. člena ZKP zavrne. Obsojenčev zagovornik je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil zaradi kršitve kazenskega zakona ter zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka s predlogom, da Vrhovno sodišče obe sodbi nižjih sodišč razveljavi in obtožbo po 4. točki prvega odstavka 357. člena ZKP zavrne.

4. Na zahtevi je odgovorila vrhovna državna tožilka Mateja Jadrič Zajec. Po uvodni ugotovitvi, da sta vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti v bistvenem enaki, v nadaljevanju ocenjuje, da uveljavljanje kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka niso podane, ter predlaga, da Vrhovno sodišče obe zahtevi zavrne.

5. Odgovor je bil poslan obsojencu in zagovorniku, ki sta se o odgovoru tudi izjavila. Oba povzeti oceni vrhovne državne tožilke nasprotujeta, pri navedbah v vloženih zahtevah za varstvo zakonitosti in predlogih pa vztrajata.

B.

6. Obsojenec uveljavljanih kršitev kazenskega zakona v zahtevi neposredno ni opredelil, Vrhovno sodišče pa je po vsebini njene obrazložitve ugotovilo, da zatrjuje kršitvi iz 3. točke 372. člena ZKP. V obrazložitvi namreč pravi, da je bila v obravnavani zadevi stvar že pravnomočno razsojena, saj je bila prva kazenska ovadba za kaznivo dejanje, za katero je bil sedaj obsojen, vložena že 29. 8. 2013. Pristojni državni tožilec je tedaj kazensko ovadbo zavrgel, oškodovance pa s kazenskim pregonom v zakonsko določenih rokih ni nadaljeval. Glede na to je bil oškodovanec v nadaljnjem procesnem razpolaganju prekludiran in po petih letih nove kazenske ovadbe v zvezi z istim historičnim dogodkom ne bi smel vložiti, oziroma bi jo moral pristojni državni tožilec zavreči. Drugače bi lahko ravnal le, ko bi imel na voljo nove podatke ali dokaze, ki pa državnemu tožilcu v danem primeru niso bili predloženi. Razen tega, kazenski pregon ni več dovoljen, saj je izhajajoč iz opisa kaznivega dejanja, zastaranje kazenskega pregona nastopilo 30. 6. 2022, ko je poteklo deset let od dneva, ko je bil znesek nakazan na fiduciarni račun njegove odvetniške pisarne oziroma v najslabšem primeru 13. 7. 2023. Zastaranje kazenskega pregona je nastopilo tudi ob upoštevanju Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje bolezni SARS-Cov-2 (v nadaljevanju ZZUSUDJZ), po katerem zastaranje ni teklo od 30. 6. 2022 do 31. 8. 2022 oziroma v najslabšem primeru od 13. 7. 2023 do 16. 8. 2023 in je torej desetletni rok, glede na opis kaznivega dejanja v prvostopenjski sodbi potekel že dne 3. 11. 2022 oziroma v najslabšem primeru 24. 10. 2023, medtem ko je drugostopenjsko sodbo prejel 17. 11. 2023. 7. Vrhovno sodišče bi utegnilo pritegniti povzeti obrazložitvi glede oškodovančeve prekludiranosti pod pogojem, da je obtožnico, o kateri je odločalo sodišče prve stopnje, vložil in zastopal oškodovanec kot tožilec. Tedaj bi namreč resnično lahko prišlo do obida domneve o oškodovančevem odstopu od pregona iz prvega odstavka 62. člena ZKP in s tem do nedovoljenega preseganja ali izigravanja roka iz drugega odstavka 60. člena ZKP, v katerem sme oškodovanec začeti oz. nadaljevati kazenski pregon (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 4848/2016 z dne 2. 7. 2020). Ker pa v danem primeru državni tožilec druge oškodovančeve ovadbe ni zavrgel, temveč je zoper vložnika po 2. in 3. točki drugega odstavka 45. člena ZKP sam zahteval preiskavo, po kateri je vložil obtožnico, ki je do konca glavne obravnave ni umaknil, do obida navedene domneve o oškodovančevem odstopu od pregona in do izigravanja zakonskega roka,v katerem sme ta začeti ali nadaljevati s kazenskim pregonom, ni moglo priti. Vložnikovo izenačevanje oškodovanca kot dvakratnega ovaditelja, sicer istega kaznivega dejanja, z oškodovancem kot tožilcem, ki sme po prvem odstavku 60. člena ZKP začeti ali nadaljevati kazenski pregon, zato ni pravilno, kot v nadaljevanju obrazložitve zahteve ni pravilno vložnikovo izenačevanje med odločitvijo državnega tožilca o zavrženju kazenske ovadbe, po kateri oškodovanec ni začel ali nadaljeval kazenskega pregona, s sodno odločbo. Res je, da državni tožilec v kazenskem postopku po četrtem odstavku 45. člena ZKP ni samo stranka z enakimi pravicami kot obdolženec, ampak da nastopa tudi kot državni organ, in res je, da se prepoved sojenja o isti stvari iz 31. člena Ustave ter izpeljana prepoved preganjanja in kaznovanja iz prvega odstavka 10. člena ZKP nanašata na kazenske ter primerljive sodne in izvensodne postopke (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 6258/2010 z dne 12. 3. 2015). Pa vendar, nobena od prepovedi zavrženja kazenske ovadbe v danem primeru ne zajema. Vrhovno sodišče se namreč strinja s sodiščem druge stopnje, da pri sklepu o zavrženju kazenske ovadbe z dne 13. 11. 2014 ne gre za odločbo, ki bi bila izdana v kazenskem ali drugem primerljivem postopku, niti v zadevi, ki bi bila v kazenski postopek pritegnjena, in končno ne za odločbo, ki bi sledila postopku poravnavanja po 161.a členu ZKP ali odlogu pregona po 162. členu ZKP (prim. Šepec M. Zakon o kazenskem postopku s komentarjem 1. knjiga (1. do 191. člen), ur. Šepec M., GV Založba, Ljubljana 2023, str. 115). Pomeni, da državni tožilec po zavrženju prve oškodovančeve ovadbe, kljub razmeroma dolgemu časovnemu presledku in navajanemu nespremenjenemu stanju stvari v obrazložitvi zahteve, druge oškodovančeve ovadbe ni bil dolžan zavreči, temveč je smel skladno z lastno ter od predhodnega državnega tožilca neodvisno oceno navedb v ovadbi, začeti s kazenski pregonom, kot da prva oškodovančeva ovadba sploh ne bi bila vložena. Pravnih ovir za takšno ravnanje pri državnem tožilcu namreč ni, in v posledici niti zatrjevana kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP, zaradi okoliščin, ki bi izključevale kazenski pregon ni podana.

8. Enako velja za drugo zatrjevano kršitev kazenskega iz 3. točke prvega odstavka 372. člena ZKP, do katere bi naj po vložniku prišlo zaradi zastaranja kazenskega pregona. Izhodišče za presojo o zastaranju kazenskega pregona je vsakokratni opis kaznivega dejanja v izreku, praviloma prvostopenjske sodbe. V danem primeru sta zlasti pomembna opisani časovni okvir, v katerem je bilo kaznivo dejanje storjeno ter način vložnikove storitve. Po opisu je bilo kaznivo dejanje storjeno v obdobju od 31. 7. 2013 do 13. 9. 2013, vložnik pa je kaznivo dejanje storil na način, da oškodovancu ni izročil pretežnega zneska denarja, ki mu je bil predhodno nakazan na fiduciarni račun njegove odvetniške pisarne. Glede na tako opisano opustitev izročitve je jasno, da kaznivo dejanje ni moglo biti storjeno že ob nakazilu denarja dne 30. 6. 2012, ampak ko je vložnik po nekaj izročenih zneskih, z nadaljnjim izročanjem denarja oškodovancu prenehal. To pa je bilo po pravnomočnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih po že obrazloženem, zaradi omejitve v drugem odstavku 420. člena ZKP, ni mogoče izpodbijati, v obdobju od prvega dne po zadnji izročitvi denarja (31. 7. 2013) do dneva, ko je bilo kaznivo dejanje po oškodovančevem preklicu pooblastila (13. 9. 2013) tudi dokončano. Ker je sodišče druge stopnje o navedenih pritožbah odločilo znotraj dodatnih 64 dni za zastaranje kazenskega pregona po ZZUSUDJZ (19. 9. 2023), in ker je znotraj tega roka (5. 10. 2023) sodišče prve stopnje prejelo spise z overjenimi prepisi drugostopenjske sodbe, s čemer je prvostopenjska sodba po prvem odstavku 129. člena ZKP postala pravnomočna, do zastaranja kazenskega pregona pred nobenim od nižjih sodišč ni prišlo. Vložnikovo postavljanje drugih ali drugačnih časovnih okvirjev storitve kaznivega dejanja v obrazložitvi zahteve tako sega čez dejanski opis storitve kaznivega dejanja v izreku prvostopenjske sodbe, navedba o dnevu njegovega prejema drugostopenjske sodbe pa je z vidika nastopa ali začetka pravnomočnosti prvostopenjske sodbe, neodločilna.

9. Obsojenec zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zlasti v zvezi z drugostopenjsko sodbo, ko se sodišče druge stopnje ni opredelilo do okoliščine, da preklica pooblastila z dne 3. 9. 2013 za zastopanje, na katerega je sodišče vezalo čas trajanja pooblastilnega razmerja, sploh ni podpisal oškodovanec B. B., ampak njegova soproga C. C. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo niti do drugih navedb, ki se nanašajo na krivo izpovedovanje oškodovančeve soproge, ki je bila na glavni obravnavi zaslišana šele po desetih letih, kljub dvema kazenskima ovadbama ter na njeno predložitev ponarejene dokumentacije.

10. Ker sodišče druge stopnje ne odloča o obtožbi, temveč o pritožbi, je po prvem odstavku 395. člena ZKP dolžno presoditi (le) pritožbene navedbe in kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Na navedeno razliko Vrhovno sodišče opozarja zato, ker se lahko povzeta vložnikova graja nanaša kvečjemu na razloge v prvostopenjski sodbi, o katerih se je sodišče prve stopnje dolžno opredeliti o obtožbi na način iz sedmega odstavka 364. člena ZKP. V danem primeru se je sodišče prve stopnje glede protislovnih dokazov v zvezi s pooblastilnim razmerjem med obsojencem in oškodovancem opredelilo v 14., 15., 16. in 17. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe, sodišče druge stopnje pa se je o tem v okviru pritožbenih navedb, opredelilo v 13., 14., 15. in 16. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe. Z vidika zakonskih dolžnosti obeh sodišč, vložnikova osrednja navedba v tem delu zahteve ni točna, če je že prezreti, da vložnik s spremljajočimi navajanji, da preklica pooblastila ni podpisal oškodovanec, da je oškodovančeva soproga krivo izpovedovala ipd., dejansko vztraja pri lastni dokazni oceni, ki sta jo sodišči, vsako znotraj svojega predmeta odločanja obrazloženo zavrnili. Pomeni, da zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana in da vložnik v ostalem po vsebini zatrjuje zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki ga po že omenjeni omejitvi v drugem odstavku 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati.

11. Obsojenec uveljavljanih drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost napadenih sodb v zahtevi ni opredelil. Le v zvezi z drugostopenjsko sodbo je v obrazložitvi navedel, da se sodba v pretežni meri sklicuje na ugotovitve sodišča prve stopnje brez lastne argumentacije ter brez vsakršnega vsebinskega doprinosa. S tem vložnik po vsebini zatrjuje kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, vendar brez da bi konkretizirano povzel pritožbene navedbe, ki jih sodišče druge stopnje po njegovem ni presodilo ter v posledici niti zatrjevanega vpliva na zakonitost drugostopenjske sodbe v smislu 22. člena Ustave ni bilo mogoče preizkusiti. Vrhovno sodišče je namreč po prvem odstavku 424. člena izključno vezano na preizkus kršitev zakona, na katere se vložnik sklicuje v svoji zahtevi, ki mora biti predhodno ustrezno/popolno obrazložena. Sicer se Vrhovno sodišče (intinuitivno) odziva na nekaj, kar v zahtevi za varstvo zakonitosti ni navedeno in za kar končno (razumsko) ne more vedeti, ali je lahko utemeljeno.

12. Preostala obsojenčeva navedba, po kateri je bilo z oškodovancem dogovorjeno, da naj nakazani znesek ostane na fiduciarnem računu ter da mu bo denar izplačeval po potrebi, kar je tudi storil, ne spada v nobeno od kršitev zakona iz 1. do 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, ampak gre znova za zatrjevanje zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti po omejitvi iz drugega odstavka tega člena ni mogoče izpodbijati.

B.-1

13. Obsojenčev zagovornik zatrjuje kršitve kazenskega zakona iz 1., 3. in 4. točke 372. člena ZKP. Opisano obsojenčevo ravnanje v izreku prvostopenjske sodbe nima znakov kaznivega dejanja, oziroma vsebuje znake drugega kaznivega dejanja in ne kaznivega dejanja, za katero je bil obsojenec s to sodbo spoznan za krivega. Če je namreč prišlo do nezakonitega stanja med 31. 7. 2013 in 13. 9. 2013, je bilo to potem, ko je bil denar že nakazan dne 30. 6. 2012 in je pooblastilo za zastopanje že prenehalo s tem, ko je bil postopek, v katerem je odvetnik zastopal stranko pred sodišči in drugimi državnimi organi, oziroma zastopanje stranke v njihovih pravnih razmerjih proti tretjim osebam, že končan in delo opravljeno. V kolikor stranka želi nakazilo po koncu sodnega postopka na odvetnikov fiduciarni transakcijski račun od nasprotne stranke, mora priložiti nasprotni stranki novo pooblastilo za zastopanje stranke v njenih pravnih razmerjih. V obravnavani zadevi pa je bilo tako, da je bil 30. 6. 2012 resnično nakazan denarni znesek, nakar je bil očitno sklenjen nov dogovor, ki je izven določb Zakona o odvetništvu ter gre zato za klasično upniško dolžniško razmerje. Razen tega oškodovanec po rokih iz 60. člena ZKP ne bi smel znova podati kazenske ovadbe, saj se je ta nanašala na istega osumljenca, isto kaznivo dejanje s popolnoma isto vsebino in istimi prilogami. Končno pa niti kazenski postopek ni več dovoljen, saj je obsojenec pričel z vračanjem denarja, še preden je bilo opisano kaznivo dejanje v izreku prvostopenjske sodbe storjeno.

14. Vrhovno sodišče se ne strinja z vložnikom, da v izreku prvostopenjske sodbe opisano obsojenčevo ravnanje nima zakonskih znakov kaznivega dejanja, saj da je pooblastilo obsojencu prenehalo že z dnem nakazila denarja na fiduciarni račun njegove odvetniške pisarne. Takšne vložnikove navedbe opis kaznivega dejanja v izreku prvostopenjske sodbe ne vsebuje, sploh pa povzeta navedba in dodatna navedba, po kateri novo pooblastilo očitno ni bilo podpisano oz. da sta obsojenec in oškodovanec, po nakazilu denarja sklenila nov dogovor, po vsebini pomenita nasprotovanje ugotovljenemu dejanskemu stanju, ki ga v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti po drugem odst. 420. člena ZKP ni mogoče izpodbijati. Pritrditi je zato sodišču druge stopnje, ki je v zvezi z opisom kaznivega dejanja v izreku prvostopenjske sodbe pravilno ugotovilo, da je iz opisa jasno razviden očitek zavestne opustitve obveznosti in obsojenčeva izraba pooblastila za pridobitni namen, v funkciji odvetnika ter na podlagi pooblastilnega razmerja z oškodovancem. Drugega kaznivega dejanja, ki naj bi se po zakonskem opisu prilegalo kaznivemu dejanju iz opisa v izreku prvostopenjske sodbe, vložnik v obrazložitvi zahteve ne navaja. Glede na to zatrjevana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP ni podana, zatrjevana kršitev kazenskega zakona iz 4. točke tega člena pa zaradi nepopolne obrazložitve zahteve ni bila preizkušena.

15. Da je oškodovanec smel obsojenca še drugič ovaditi za istovrstno kaznivo dejanje in da pri tem ni bil z ničemer omejen (prekludiran), je Vrhovno sodišče že obrazložilo, ko je odgovarjalo na obsojenčevo vsebinsko enako navedbo. Bistvo je, da druga ovadba ni bila zavržena in da je kazenski pregon začel in nadaljeval državni tožilec, ki te ovadbe po nobeni ustavni ali zakonski določbi ni bil dolžan zavreči. Z vidika okoliščin, ki bi izključevale kazenski pregon, zatrjevana kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP tako niti v tem primeru ni podana. Enako velja za vložnikovo zatrjevanje v zvezi z dovoljenostjo kazenskega pregona, kot naslednjo ali specialno kršitvijo kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP. Vložnikova navajanja se namreč v odločilnem znova ne razlikujejo od istovrstnih obsojenčevih navajanj, ki jih je Vrhovno sodišče po že obrazloženem zavrnilo. Ponoviti je le, da je pravilno izhodišče za presojo dovoljenosti kazenskega pregona čas storitve kaznivega dejanja, kot je opisan v izreku, praviloma prvostopenjske sodbe, medtem ko vložnik v obrazložitvi zahteve izhaja iz časa storitve kaznivega dejanja, kot bi ga sodišče prve stopnje po njegovi oceni moralo ugotoviti. S takšno obrazložitvijo pa po vsebini ni zatrjevana navedena kršitev kazenskega zakona, ampak znova zmotna ugotovitev dejanskega stanja, ki ga po drugem odstavku 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati.

16. Vložnik neposredno zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je izrek prvostopenjske sodbe o odločilnih dejstvih v nasprotju s tem, kar se navaja v razlogih sodbe in vsebini listin. V zaključni besedi je celo državna tožilka navedla, da se naj kot olajševalna okoliščina upošteva, da je obsojenec v zadnjem času oškodovancu nakazal štiri obroke po 700,00 EUR, medtem ko v odločbi o krivdi izhaja, da naj bi dne 30. 7. 2013 poravnal znesek 1.000,00 EUR, preostanek zneska pa mu kljub večkratnim pozivom ni izročil. Sodišče prve stopnje je torej odločalo strožje, kakor je navajala državna tožilka, hkrati pa je prišlo do precejšnjega nasprotja med odločbo o krivdi in podatki o obsojenčevem delnem plačilu, ki se nanašajo na očitek kaznivega dejanja.

17. Vrhovno sodišče se strinja s sodiščem druge stopnje, da na način, kot je bila navedena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zatrjevana že v pritožbi, niti po preizkusu po vloženi zahtevi ne more biti podana. Že zato, ker vložnik v obrazložitvi zahteve ne opravi primerjave med opisom kaznivega dejanja v izreku prvostopenjske sodbe in njenimi razlogi, temveč z navedbami okrožne državne tožilke iz besede strank, ki so bile v razlogih prvostopenjske sodbe tudi razumljivo ocenjene. Pri tem je v 13. in 14. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe razmejeno med obsojenčevim izročanjem denarja oškodovancu in njegovi soprogi neposredno pred storitvijo kaznivega dejanja po opisu v izreku prvostopenjske sodbe in obsojenčevim izročanjem denarja po vložitvi obtožnice, ki ga je sodišče prve stopnje v 23. točki obrazložitvi te sodbe ocenilo za eno od olajševalnih okoliščin. Gre torej za dve časovno ločeni obsojenčevi ravnanji in za njun drugačen kontekst, kar v obrazložitvi zahteve ni bilo upoštevano, kot ni bilo upoštevano, da predmet t.i. protispisnosti iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni precejšnje nasprotje med odločbo o krivdi in podatki, ki se nanašajo na očitek kaznivega dejanja, temveč je njen predmet precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Na takšen način pa navedena bistvena kršitev določb kazenskega postopka v zahtevi ni bila obrazložena. Podobno velja za navedbo o strožjem odločanju sodišča prve stopnje od navajanj okrožne državne tožilke, s katero vložnik dejansko meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki v nobeni od pritožb zoper prvostopenjsko sodbo ni bila zatrjevana. Prej od zgrešenega predmeta zatrjevanja je torej pomembno, da zahteva v tem delu ni bila vsebinsko izčrpana in je Vrhovno sodišče po neizpolnjenem pogoju iz petega odstavka 420. člena ZKP ni preizkušalo.

18. Drugače je, ko vložnik mimo kršitev zakona iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zahtevi zatrjuje še kršitev obsojenčeve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave oziroma do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 6. člena EKČP. Kršitev je namreč zatrjeval že v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, pri čemer je prezrl, da je varstvo navedene pravice določeno/urejeno v posebnem Zakonu o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO). Ta, različno od ZKP, neposredno določa načine in postopek uveljavljanja navedene pravice, vključno s pravnimi sredstvi, ki jih smejo prizadeti udeleženci v takšnih primerih vložiti (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 22610 z dne 31. 8. 2023). Glede na ugotovljeno posebnost predmeta zatrjevane kršitve v konkretni zahtevi v razmerju do ostalih kršitev zakona iz 1. do 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, in ker po drugi strani odločanje po vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti v ZVPSBNO ni določeno, kršitev pravice do nepotrebnega odlašanja z zahtevo za varstvo zakonitosti v tem postopku ne more biti uveljavljana in je Vrhovno sodišče vsebinsko ni preizkušalo.

C.

19. Ker po ugotovljenem v vloženih zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve zakona niso podane, in ker sta bili zahtevi v delu vloženi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ju je Vrhovno sodišče po prvem odstavku 425. člena ZKP zavrnilo.

20. Odločba o obsojenčevi dolžnosti plačila sodne takse temelji na 98.a členu in prvem odstavku 95. člena ZKP ter 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah in številkah 7112, 71113 ter 7152 Taksne tarife. S sodbo Vrhovnega sodišča ni bilo odločeno obsojencu v korist, obsojenec pa je po posredovanih podatkih sodišču prve stopnje prejemnik primerno visoke pokojnine.

21. Odločitev je bila sprejeta soglasno.