Jedro

Toženka je dala tožeči stranki jasen nasvet, da naj ta izvrši pravnomočno sodbo. Zato bi tudi v primeru, če bi bilo ugotovljeno, da ni ravnala z ustrezno skrbnostjo, ker ni ugovarjala višini izrečene denarne kazni, odločitev tožeče stranke, da ravna v nasprotju z navodilom toženke, prekinila vzročno zvezo med toženkino neskrbnostjo in nastalo škodno posledico. Drži, da bi tudi ugovor zoper višino denarne kazni lahko preprečil nastanek škode, pa vendarle je (kot že opozorjeno) treba na ravnanje toženke gledati kot na celoto, kar pa pomeni, da je pravilno svetovala tožeči stranki in zato tudi utemeljeno pričakovala, da bo ta sodbo izvršila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi plačila 200.000 EUR in tožeči stranki naložilo, da toženki povrne pravdne stroške.

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženki pa naloži v plačilo pravdne stroške, oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Tožeča stranka posebej izpostavlja, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo kakšna so bila dejanska pojasnila toženke tožeči stranki. Tožeča stranka opozarja, da se je sodišče prve stopnje pri bistvenem vprašanju oprlo le na en dokaz (elektronsko sporočilo z dne 21. 11. 2012), ni pa se opredelilo do nasprotja med tem dokazom in drugimi dokazi ter do dejstva, da elektronsko sporočilo ni bilo poslano zakonitemu zastopniku tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je napačno ocenilo odsotnost vzročne zveze med opustitvijo toženke (pravočasno nasprotovanje denarni kazni v izvršilnem postopku) in nastalo škodo. Pritožba opozarja tudi, da sodišče prve stopnje ni zavzelo nobenega stališča ali je bila denarna kazen 200.000 EUR previsoka, in če je bila, kakšna bi bila primerna. Po mnenju tožeče stranke se sodišče prve stopnje ni opredelilo do bistvenih navedb in dokazov tožeče stranke, s čimer je kršilo načelo kontradiktornosti.

3. Elektronsko sporočilo z dne 21. 11. 2012 je bilo poslano le A. A., ne pa tudi županu (zakonitemu zastopniku tožeče stranke). Bistveno je, da se je toženka sestajala in komunicirala osebno z županom. Toženka je tudi sama v več vlogah zapisala, da je zatrdila tožeči stranki, da bo sodba spremenjena in da je zato, ker je ni mogoče izvršiti, tudi ni potrebno izvršiti. 5. 12. 2012 je toženka poklicala po telefonu A. A. in ji povedala, da jo je klical B. B. in jo vprašal, če bo tožeča stranka izvršila sodbo v delu, v katerem je bilo tožeči stranki naloženo, da pozove B. B. na delo inšpektor vodja medobčinskega inšpektorata treh občin in mu izplača vodstveni dodatek. Toženka je takrat rekla, da bo treba iti v revizijo, saj da tretja točka ni izvršljiva, v primeru izvršbe pa bo potrebno paziti, da bo tožeča stranka ugovarjala izvršljivost. Če bi toženka svetovala tožeči stranki, da izpolni obveznost, potem bi bilo odveč svetovanje glede vsebine bodočega ugovora. na vse to je tožeča stranka opozarjala že v postopku na prvi stopnji, a se sodišče do teh navedb ni opredelilo.

4. Nadalje opozarja tožeča stranka, da se je župan pri tehtanju med stališči občinske pravne službe in toženke zanesel na stališče toženke. Takšna županova odločitev pa ne more pomeniti pretrganja vzročne zveze. Tožeča stranka se sprašuje zakaj bi pravna oseba, ki ima lastno pravno službo, sploh potrebovala odvetnika, če se na njegovo stališče ne sme zanesti. Pritožba opozarja na več delov izpovedi župana, ki kažejo, da se je ta ves čas zanašal na navodila in pojasnila toženke, ne pa na stališča občinske pravne službe. Po mnenju tožeče stranke je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je bila tožeča stranka ustrezno informirana glede dolžnostnega ravnanja po sodbi in kasneje po dovolitvi izvršbe, ker naj bi bil sklep o izvršbi jasen in so ji bile poznane posledice, ki sledijo, če ne bo izvršila sodbe. Toženka je trdila županu, da vsebina sklepa ni jasna, saj mu je pojasnila, da sodba ni izvršljiva. Nadalje tožeča stranka opozarja, da sta pred sodiščem prve stopnje obe pravdni stranki zatrjevali, da sodba ni bila dejansko izvršljiva. Župan se za neizvršitev ni odločil, ker bi to v danem trenutku ustrezalo tožeči stranki, ampak ker mu je tako svetovala toženka. Tožeča stranka meni, da bi sodišče prve stopnje moralo pojasniti, zakaj je verjelo toženi stranki, ne pa izpovedbi (takratnega) župana tožeče stranke.

5. V zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je neutemeljena trditev tožeče stranke, da je toženka zakonitemu zastopniku tožeče stranke svetovala, naj sodbe ne izvrši, tožeča stranka meni, da gre ponovno za napačen zaključek sodišča, ki izhaja iz elektronskega sporočila z dne 21. 11. 2012 (ki pa ni bilo poslano županu). Kasnejša navodila županu so bila namreč ravno nasprotna, pri čemer tožeča stranka opozarja, da je toženka županu izrecno rekla, da sodbe ni potrebno izvršiti.

6. Tudi glede vprašanja vzročne zveze tožeča stranka meni, da je sodišče prve stopnje napravilo napačen zaključek. Pravilno je ugotovilo, da je županu občinska pravna služba svetovala izvršitev sodbe, ne drži pa, da bi bilo takšno tudi stališče toženke. Ta je namreč županu ves čas zatrjevala, da je ni potrebno izvršiti, ker bo dosegla spremembo.

7. Tožeča stranka soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je toženka s tem, ko v ugovoru z dne 8. 1. 2012 ni ugovarjala tudi višine denarne kazni, ni ravnala v skladu s skrbnostjo dobrega gospodarja, vendar pa ne soglaša z zaključki sodišča o neobstoju vzročne zveze med opustitvijo dolžne skrbnosti in nastalo škodo. Meni, da se je sodišče prve stopnje sklicevalo na neustrezno sodno prakso, saj je uporabilo tri sodne odločbe v katerih pa je bila za odločitev bistvena zamuda roka za vložitev pravnega sredstva in ne vsebina pravnega sredstva, kar je bistveno v tej zadevi. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da bi izvršilno sodišče na podlagi ugovora lahko znižalo višino denarne kazni, vendar pa se s presojo tega sploh ni ukvarjalo. Vso pozornost je namenilo utemeljevanju dejstva, da se je tožeča stranka zmotila pri oceni, da bi bila primerna denarna kazen 3.000 EUR. Ni pa sodišče zavzelo stališča o tem, kakšna denarna kazen bi bila primerna in glede vprašanja, če je denarna kazen 200.000 EUR previsoka. Tožeča stranka opozarja, da sme zahtevati višjo odškodnino, sodišče pa je potem tisto, ki določi pravično odškodnino in zniža zahtevano, če je ta previsoka. Po mnenju tožeče stranke je denarna kazen 200.000 EUR glede na pomen dejanj in vse okoliščine primera občutno previsoka. Na to je opozorila že pred sodiščem prve stopnje. Sodišče prve stopnje nikjer v izpodbijani sodbi tudi ni zapisalo, da je denarna kazen 200.000 EUR primerna, zato tožeča stranka meni, da očitno sodišče prve stopnje s takšno denarno kaznijo ni soglašalo. Ker pa o tem sploh ni zavzelo stališča, sodba nima razlogov o bistvenem dejstvu.

8. Tožeča stranka sicer pritrjuje sodišču prve stopnje, da bi se lahko izognila plačilu denarne kazni, če bi izvršila sodbo, a bi se plačilu tako visoke denarne kazni lahko izognila tudi, če bi toženka denarni kazni pravočasno ugovarjala. Po mnenju tožeče stranke je za tisti del denarne kazni med zneskom 200.000 EUR in primerno denarno kaznijo nedvomno odgovorna toženka zaradi tudi s strani sodišča prve stopnje ugotovljene nezakonite opustitve skrbnosti. Če bi pravočasna ugovarjala višini denarne kazni, bi toženka lahko preprečila nastanek (vsaj dela) škode. Zato je po mnenju tožeče stranke podana vzročna zveza med toženkino opustitvijo in nastalo škodo.

9. Toženka v odgovoru na pritožbo pritrjuje izpodbijani sodbi. Opozarja, da Okrajno sodišče v Škofji Loki sploh ne bi izdalo sklepa o izvršbi, če bi tožeča stranka izvršilna pravnomočno sodbo, kot ji je svetovala toženka. Elektronsko pošto je 21. 11. 2012 poslala A. A., ki je bila v tistem času pri tožeči stranki zaposlena kot višja svetovalka za pravne zadeve in z njo je toženka tudi komunicirala glede predmetnih zadev. Da je bil tak dogovor, je, ko je bil zaslišan, potrdil tudi takratni župan. Poleg tega pa takšno sporočilo pomeni, da je bilo poslano tožeči stranki in to celo strokovno usposobljeni, v pravni službi zaposleni pravnici, ki je tudi o njem obvestila župana. Toženka poudarja, da je sodišče prve stopnje jasno zapisalo, da obstaja bistvena razlika med tem, ali je toženka tožeči stranki izjavila izrecno in jasno, da sodbe ni potrebno izvršiti, ali pa je samo podala svoje mnenje, da je sodba neizvršljiva zato, ker je nezakonita oziroma nepravilna. Toženka meni, da je popolnoma neutemeljena pritožbena navedba, da bi bil ugovor zoper sklep o izvršbi odveč, če bi toženka tožeči stranki svetovala, da izvrši sodbo. Dokazni postopek je namreč pokazal, da je bila izvršitev sodbe problematična in da je bila tožeča stranka tudi sama na stališču, je neizvršljiva in da se naj zato izkoristijo vse pravne možnosti, da se doseže, da je ne bi bilo potrebno izvršiti. V tej smeri in po pooblastilu tožeče stranke je ravnala toženka in zato vlagala vsa mogoča pravna sredstva. Toženka opozarja, da sploh ni moglo priti do »tehtanja med diametralno nasprotnimi stališči« občinske pravne službe in toženke - toženka namreč nikoli ni stala na stališču in nikoli ni rekla, da sodbe ni potrebno izvršiti. Nikoli ni bilo dvoma o tem, da je sodbo potrebno izvršiti, vprašanje je bilo le, kako jo izvršiti. In to je bilo skupno stališče obeh pravdnih strank. Po mnenju toženke bi tudi v primeru, če bo držale pritožbene navedbe o tem, da se je župan odločal med različnimi stališči, njegova odločitev, da ne bo sledil stališču pravne službe, pretrgala vzročno zvezo. Vprašanje zakaj bi pravna oseba, ki ima pravno službo, potem sploh potrebovala odvetnika, je po mnenju toženke irelevantno: bistveno je namreč, da je mandat obligacija prizadevanja, ne uspeha in da je nekaj mnenje odvetnika, nekaj drugega pa nasvet, da se sodba ne izvrši (tak nasvet toženka nikoli ni dala). Toženka meni, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo celotno izpovedbo nekdanjega župana v povezavi z drugimi dokazi in pravilno zaključilo, da je bil župan seznanjen z obveznostmi do B. B., a da se je sam odločil za zavlačevanje z izvršitvijo obveznosti. Tudi glede odločitve, ki se nanaša na izrečeno denarno kazen in ugovor v tej smeri, se toženka strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje. Pri tem poudarja, da se je sodišče prve stopnje ukvarjalo s presojo uspeha ugovora in da je iz obrazložitve izpodbijane sodbe mogoče razbrati, da je ocenilo, da je izrečena denarna kazen 200.000 EUR povsem primerna. Ob tem je zavzelo stališče, da gre za dve obveznosti po sodbi, da je šlo za občino kot nosilko javnih pooblastil in da bi lahko bila izrečena denarna kazen tudi 500.000 EUR. Sodišče je tudi jasno zapisalo, da ni osnove za zaključek, da bi izvršilno sodišče v konkretnem primeru na ugovor znižalo denarno kazen. Na koncu toženka poudari, da za ugoditev tožbenemu zahtevku ne zadošča, da bi bila tudi toženka odgovorna za nastanek škode, ampak da bi bil tožbeni zahtevek utemeljen le, če bi do škode prišlo prav, zgolj in samo v posledici protipravnega ravnanja toženke, kar pa ni bilo ugotovljeno. Tožeča stranka bi lahko preprečila izdajo sklepa o izvršbi, če bi izvršila pravnomočno sodbo, kot ji je tudi jasno dala navodilo toženka. Neskrbno ravnanje tožeče stranke pretrga vzročno zvezo. Toženka tudi priglaša stroške odgovora na pritožbo.

10. Pritožba ni utemeljena.

11. Naravo odvetnikove odškodninske odgovornosti je obširno pojasnilo sodišče prve stopnje v 9. in 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. V izogib nepotrebnemu ponavljanju se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na te ugotovitve.

12. Odločitev sodišča prve stopnje temelji na naslednjih ugotovitvah: - toženka je tožeči stranki s tem, ko je 21. 11. 2012 poslala vodji pravne službe tožeče stranke e-sporočilo, dala jasno navodilo, kako ravnati po pravnomočni sodbi; - toženka s tem, ko ni obrazloženo ugovarjala višini denarne kazni, ni ravnala v skladu s skrbnostjo dobrega strokovnjaka; - denarna kazen 200.000 EUR, ki jo je izreklo Okrajno sodišče v Škofji Loki s sklepom o izvršbi In 000/2012, se sodišču prve stopnje ne zdi neprimerna glede na naravo obveznosti, ki je bila predmet izvršbe; - ni podana vzročna zveza med zatrjevanim »neskrbnim ravnanjem« toženke in nastalo škodo, saj je s tem, ko se je tožeča stranka odločila, da ne bo izvršila sodbe, ravnala neskrbno in prevzela tveganje za nastanek škode, na t način pa je bila tudi pretrgana morebitna vzročna zveza med zatrjevanim ravnanjem toženke in nastalo škodo.

13. Kot je razvidno iz pritožbe, sta za tožečo stranko sporni zlasti dve vprašanji, ki sta povezani z zgornjimi ugotovitvami. Prvo se nanaša na ugotovitve sodišča prve stopnje o tem ali so bila pojasnila toženke tožeči strankin ustrezna in zadostna. Drugo pa se nanaša na izrečene denarno kazen in dejstvo, da toženka kot pooblaščenka tožeče stranke v ugovoru zoper sklep o izvršbi ni posebej ugovarjala višini izrečene denarne kazni.

14. Tožeča stranka meni, da se je sodišče prve stopnje pri bistvenem vprašanju napačno oprlo le na en dokaz (elektronsko sporočilo z dne 21. 11. 2012), in da se ni se opredelilo do nasprotja med tem dokazom in drugimi dokazi ter do dejstva, da elektronsko sporočilo ni bilo poslano zakonitemu zastopniku tožeče stranke. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Kot je razvidno iz omenjenega e-sporočila, je iz njega povsem brez vsakega dvoma razvidno, da je toženka tožeči stranki jasno sporočila, da je sodba pravnomočna in jo je treba izvršiti, da pa razmišlja o reviziji. To je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, ki je ugotovilo še, da je bil o navedenem sporočilu takratni župan seznanjen (16. točka obrazložitve). Vse ostalo, kar je navajala tožeča stranka v svojih vlogah na prvi stopnji in kar ponavlja v pritožbi, ko naj bi toženka odsvetovala tožeči stranki izvršitev pravnomočne sodbe, češ, da bodo uspeli z izrednim pravnim sredstvom in izražala svoje pomisleke o pravilnosti in zakonitosti pravnomočne sodbe, za ugotovitev protipravnosti ravnanja toženke ni pomembno. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je šlo le za izražanje njenih stališč in argumentov, ki jih je zatrjevala vlogah in pravnih sredstvih, ki jih je vlagala zaradi zaščite koristi in pravic tožeče stranke.

15. Pritožba nadalje izpostavi, da se je župan pri tehtanju med stališči občinske pravne službe in toženke zanesel na stališče toženke, in se sprašuje zakaj bi pravna oseba, ki ima lastno pravno službo, sploh potrebovala odvetnika, če se na njegovo stališče ne sme zanesti. Pojasnjeno je bilo, da je bilo sporočilo toženke pravni službi tožeče stranke jasno in nedvoumno, da je pravnomočno sodbo treba izvršiti. Trditev, da se je župan zanesel na navodila in pojasnila toženke, ne pa na stališča občinske pravne službe, je v tem kontekstu zato nekoliko vprašljiva. Zakaj potem, če se je zanašal na toženkina navodila, ni odredil izvršitve pravnomočne sodbe? Četudi bi res bil v dilemi in bi razumel pogovore s toženko, v katerih je ta izražala svoje pomisleke v zvezi z odločitvijo zavzeto v pravnomočni sodbi, da mu ona odsvetuje izvršitev sodbe, bi bil dolžan za ustrezno in pravilno odločitev kaj narediti za odpravo opisane dileme. Skrbnost bi zahtevala, da bi različno razumevanje nasvetov toženke in pravne službe skušal razjasniti in bi zahteval od toženke jasen odgovor. Tako pa iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je zelo podrobno povzelo ugotovljeno dejansko stanje, izhaja, da je pač sprejel tisto »stališče«, ki mu je bolj ustrezalo. V tem zadnjem je zajet tudi odgovor na vprašanje tožeče stranke, zakaj bi pravna oseba, ki ima lastno pravno službo, sploh potrebovala odvetnika, če se na njegovo stališče ne sme zanesti. Na stališče odvetnika se seveda sme zanesti, če pa tega stališča ne razume dobro ali pa če se zdi to stališče v nasprotju s stališčem pravne službe, pa mora zahtevati ustrezno pojasnilo. Le v takem primeru lahko govorimo o ustrezni skrbnosti zakonitega zastopnika pravne osebe.

16. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje povsem zadosti presodilo tudi ostale izpovedbe, za katere tožeča stranka trdi, da nasprotujejo e-sporočilu z dne 21. 11. 2012. Zlasti v 15. točki obrazložitve je namreč pojasnilo kako razume trditve in izpovedbe o tem, da je toženka tožeči stranki svetovala naj se sodba ne izvrši in tudi jasno zapisalo, da obstaja bistvena razlika med jasno in izrecno izjavo toženke tožeči stranki (da je sodbo treba izvršiti) in med njenim izraženim mnenjem. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da ni mogoče govoriti o kakršni koli neskrbnosti toženke, če je ta svetovala, da naj se z izvršitvijo počaka do izvršbe (17. točka obrazložitve).

17. Odločitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni uspela z gotovostjo izkazati da bi toženka po pravnomočnosti sklepa o izvršbi tožeči stranki svetovala neizvršitev sodbe, je zato v celoti pravilna.

18. Nadaljnje vprašanje izraženo v pritožbi se nanaša na dejstvo, da toženka kljub temu, da je vložila zoper sklep o izvršbi ugovor, ni v njem izpodbijala višine denarne kazni, za katero je tožeča stranka prepričana, da je previsoka in da bi bila namesto 200.000 EUR primerna denarna kazen 3.000 EUR.

19. Glede na situacijo v tej zadevi po presoji pritožbenega sodišča sama višina izrečene denarne kazni za odločitev ni pomembna (čeprav ima v tem delu tožeča stranka prav, ko pravi, da je izrečena denarna kazen previsoka in bi glede na obstoječo sodno prakso v podobnih zadevah nikakor primerna denarna kazen ne presegla 5.000 EUR). Na ravnanje toženke je namreč potrebno gledati kot na celoto. Ugotovljeno je bilo, da je tožeči stranki svetovala, da je potrebno izvršiti pravnomočno sodbo. Če bi tožeča stranka upoštevala ta nasvet in sodbo izvršila, bi se izognila plačilu denarne kazni, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje sodišču prve stopnje, da je s tem, ko se je tožeča stranka zavestno odločila, da sodbe ne bo izvršila, ravnala neskrbno in s tem prevzela tveganje nastanka škode v zvezi z izrekom denarne kazni.

20. Sodišče prve stopnje se je v zvezi s tem (ko je ugotovilo, da bi takšno ravnanje tudi pretrgalo morebitno vzročno zvezo med zatrjevanim nepravilnim ravnanjem toženke in nastalo škodo) sklicevalo na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani VSL II Cp 2584/2014. Tožeča stranka v pritožbi opozarja, da je sklicevanje na navedeno sodno odločbo neustrezno, vendar pa pritožbeno sodišče meni, da to ne drži. Res je, da govori navedena sodna odločba o tem, da je pretrgana vzročna zveza z opustitvijo vložitve pravnega sredstva, pa vendarle je potrebno pri tem pojasniti, da je šlo v zadevi VSL II Cp 2584/2014 za uveljavljanje odškodnine zaradi škode, ki naj bi jo tožeči stranki povzročilo sodišče s svojo odločitvijo in ne odvetnik pri zastopanju. V zadevi VSL II Cp 2584/2014 je bilo ugotovljeno, da je pretrgana vzročna zveza med nepravilnostmi, do katerih je prišlo pri odločanju sodišča, in škodno posledico, ker odškodovanec ni vložil pravnega sredstva, s katerim bi se lahko napaka sanirala. V tej zadevi je situacija precej podobna, zato pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je sklicevanje na navedeno sodno odločbo povsem primerno. Ker je namreč toženka dala tožeči stranki jasen nasvet, da naj ta izvrši pravnomočno sodbo, bi tudi v primeru, če bi bilo ugotovljeno, da ni ravnala z ustrezno skrbnostjo, ker ni ugovarjala višini izrečene denarne kazni, odločitev tožeče stranke, da ravna v nasprotju z navodilom toženke, prekinila vzročno zvezo med toženkino neskrbnostjo in nastalo škodno posledico. Drži, da bi tudi ugovor zoper višino denarne kazni lahko preprečil nastanek škode, pa vendarle je (kot že opozorjeno) treba na ravnanje toženke gledati kot na celoto, kar pa pomeni, da je pravilno svetovala tožeči stranki in zato tudi utemeljeno pričakovala, da bo ta sodbo izvršila.

21. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katero pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

22. Tožeča stranka ni uspela s pritožbo, zato sam trpi svoje pritožbene stroške, sama pa nosi svoje stroške odgovora na pritožbo tudi toženka, saj njien odgovor ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 154., 155. členu in 165. členu ZPP.