Jedro

Škodo, ki je bila ob koncu glavne obravnave oziroma sklenitvi sodne poravnave v prejšnjih postopkih predvidljiva, bi tožnica morala zahtevati že takrat, v tem postopku pa je upravičena le do povračila za novo škodo.

Sodna praksa pri presojanju, ali je bila bodoča škoda gotova ali ne, ne uporabi merilo dobrega strokovnjaka, temveč merilo skrbnega oškodovanca in zavezanca za plačilo odškodnine.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje II. točki izreka (stroškovni izrek) spremeni tako, da se znesek 2.541,31 EUR nadomesti z zneskom 2.847,13 EUR.

II.V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem ter nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnica krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta toženca v roku 15 dni nerazdelno dolžna tožnici plačati znesek 600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2013 dalje, znesek 187,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2013 dalje in znesek 106,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2013 dalje (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (III. točka izreka) ter sklenilo, da sta toženca v roku 15 dni nerazdelno dolžna tožnici povrniti njene pravdne stroške v višini 2.514,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje, tožnica pa je dolžna drugi toženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 548,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje (II. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni in stroškovni izrek sodbe se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v ponovno odločanje. Meni, da je izpodbijana sodba nezakonita in je ni mogoče preizkusiti. Prvo sodišče bi moralo s pomočjo izvedenca jasno razmejiti posledice škodnega dogodka v vseh postavkah, ki so bile na dan zadnjega odločanja o odškodnini znane, od posledic, ki so v posledici škodnega dogodka nastale pozneje in na katere na dan zadnjega sojenja ni bilo mogoče računati. Namesto da bi s pomočjo že postavljenega izvedenca dr. V. A. razčistilo, kar bi bilo še potrebno, je imenovalo novega izvedenca dr. A. D. in mu postavila neka nova vprašanja, brez jasnih navodil glede razmejitve posledic škodnega dogodka v vseh postavkah. Izvedenec bi konkretno moral odgovoriti na vprašanje, kakšno zdravstveno stanje tožnice je bilo ugotovljeno ob izdaji prejšnje sodbe, ter ali se je zdravstveno stanje tožnice glede na zadnjo sodbo poslabšalo. Ker izvedenec po prepričanju pritožnice tega ni storil, je njegovo mnenje nepopolno, nejasno in ga ni mogoče preizkusiti. Prvo sodišče tudi ni napravilo dokazne ocene izvedenskega mnenja, zato je dejansko stanje nepopolno in napačno ugotovljeno, sodba pa nejasna in se je ne da preizkusiti. Nadalje pritožba navaja, da bi morala izpodbijana sodba vsebovati ugotovitev, ali je izvedenec v predhodnih postopkih predvidel in navedel možnost poslabšanja zdravstvenega stanja tožnice, in ali je to poslabšanje sodišče pri odmeri odškodnine v prejšnjih sodbah že upoštevalo. Če bi bilo poslabšanje zdravstvenega stanja že upoštevano, bi to moralo biti v prejšnjih sodbah kot odškodnina za bodočo škodo izrecno zapisano. Pritožnica navaja, da bolečin v ramenih nikakor ni mogla predvideti, saj sta izvedenca dr. T. G. in dr. A. B. v letu 2007 ugotovila, da bolečine v ramenih ni mogoče povezati s poškodbo z dne 14. 4. 1986, sodišče pa je v sodbi z dne 8. 1. 2008, P 10/2003-III odločilo, da ne gre za škodo, ki bi bila posledica škodnega dogodka iz leta 1986. Tožnica ni mogla predvideti niti bolečin v kolenih. Dr. A. B. in dr. T. G. sta namreč v letu 2007 ugotovila le lažjo artrozo obeh kolen, ki pa je bila konstitucijsko pogojena in zato ni bila v vzročni zvezi s poškodbo iz leta 1986. V tem postopku pa izvedenca dr. V. A. in dr. A. D. navajata, da so hude težave v področju desnega gležnja in stopala ter obeh kolen zaradi povečanega razvoja artrotičnih sprememb nedvomno posledica škodnega dogodka iz leta 1986. Glede na navedeno, je jasno, da takšnega razvoja artroze dosedanje sodbe niso upoštevale, ker ga niso mogle upoštevati, saj ob izdaji izvedenskih mnenj izvedencev dr. T. G. in dr. A. B. taka artroza še ni nastopila, izvedenca pa je tudi kot bodočo možnost nista napovedala. Pritožnica trdi, da sta si izvedenski mnenji izvedencev dr. V. A. in dr. A. D. v nasprotju, prvo sodišče pa tega nasprotja ni odpravilo. Tožnica sedaj potrebuje več tuje pomoči, tega pa prejšnje sodbe niso upoštevale, ker niso mogle, saj je povečana potreba po pomoči nastopila po izdaji prejšnje sodbe. Tožnica meni, da ji je prvo sodišče prisodilo prenizko odškodnino. Zahteva tudi, da se ji kot stroške postopka zaradi ponovljenega sojenja priznata dve nagradi za narok.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Višje sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabilo (razen v stroškovnem delu, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju), pri tem pa ni storilo uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev zanesljivo obrazložilo, zato višje sodišče v izogib nepotrebnem ponavljanju kot pravilne sprejema razloge sodišča prve stopnje, v nadaljevanju pa le še odgovarja na pritožbene trditve tožnice.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno kot bistveno izpostavilo vprašanje, ali je bilo poslabšanje zdravstvenega stanja tožnice pričakovano ali ne, to pa je tudi bistvena lastnost nove škode, ki jo je vtoževala tožnica. Prvo sodišče je izvedencu dr. A. D. postavilo jasna in konkretna vprašanja, na katere je izvedenec tudi jasno in popolno odgovoril. 6. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče v prejšnjih postopkih, v katerih je tožnica uveljavljala odškodnino zaradi posledic prometne nesreče dne 14. 4. 1986, izrecno zapisati, da priznava odškodnino tudi za bodočo nepremoženjsko škodo ter v kakšnem znesku. Sodišče prisodi na zahtevo oškodovanca odškodnino tudi za bodočo nepremoženjsko škodo, če je po običajnem teku stvari gotovo, da bo škoda nastala. Temeljna lastnost bodoče škode je torej v njeni predvidljivosti ob koncu glavne obravnave. Za to škodo se po ustaljenem stališču sodne prakse šteje, da je bila zajeta v znesku odškodnine, prisojene s sodbo ali dogovorjene z izvensodno poravnavo(2), in zato ni potrebno, da sodišče izrecno zapiše, v kolikšnem delu prisojena odškodnina zajema tudi bodočo škodo. Škodo, ki je bila torej ob koncu glavne obravnave oziroma sklenitvi sodne poravnave v prejšnjih postopkih predvidljiva, bi torej tožnica morala zahtevati že takrat, v tem postopku pa je upravičena le do povračila za novo škodo, za katero je značilno, da je v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, da presega škodo, znano ob izdaji sodbe oziroma ob sklepanju poravnave in da je ni bilo mogoče pričakovati kot gotove po normalnem teku stvari.

7. Sodna praksa pri presojanju, ali je bila bodoča škoda gotova ali ne, ne uporabi merilo dobrega strokovnjaka, temveč merilo skrbnega oškodovanca in zavezanca za plačilo odškodnine. Gre torej za mehčanje „pojma bodoče škode“ kot gotove škode: kot bodočo škodo je treba šteti tisto, katere nastanek je bil ob sojenju oziroma ob sklepanju izvensodne poravnave objektivno gotov, vendar le, če je bilo to za povprečno skrbnega oškodovanca in zavezanca predvidljivo(3).

8. Iz izvedeniškega mnenja dr. A. B. in dr. T. G. iz leta 2007 izhaja, da tožničine bolečine v ramenih niso v vzročni zvezi z nesrečo, temveč so posledica bolezenskega stanja zaradi postopne degeneracije obsklepnih tkiv oziroma prizadetosti rotatorne manšete. Tudi v tem postopku postavljeni izvedenec dr. A. D. je ugotovil, da je imela tožnica že pred obravnavanim škodnim dogodkom na tipičnem mestu degenerativno spremembo, stanjšano tetivo v levi rami. Dr. A. D. je tudi ugotovil, da so bile tožničine bolečine v levi rami pričakovane, saj so obremenitve zaradi dolgoletne uporabe bergle v levici razvoj degenerativne okvare le še pospešile. Pravilno je zato stališče sodišča prve stopnje, da povečane bolečine v levi rami niso bile le objektivno pričakovane, temveč bi jih morala in mogla pričakovati tudi tožnica. Splošno znano namreč je, da dolgotrajna uporaba bergle poslabša stanje ramenskega sklepa oziroma sčasoma povzroči večje bolečine, saj se telo ne giba na naraven način in zato uporaba bergle neenakomerno obremeni telo, kar s časom pripelje do poslabšanja. Zato bi tudi po prepričanju pritožbenega sodišča povprečno skrben oškodovanec takšno poslabšanje moral in mogel pričakovati. Bolečine v levi rami, kot jih zatrjuje tožnica, tako ne predstavljajo nove škode, ampak gre za škodo, za katero je bilo že v prejšnjih postopkih gotovo, da bo nastala.

9. V nasprotju z izvedeniškim mnenjem dr. T. G. in dr. A. B. iz leta 2007 so pritožbene navedbe, da sta izvedenca artrotične spremembe pri obeh kolenih tožnice opredelile kot lažje. Izvedenec dr. A. B. je v mnenju ugotovil, da so bolečine v kolenih posledica artroze, ki pa ni posledica nesreče, temveč je konstitucijsko pogojena, stopnje teh bolečin pa ni definiral. Ker tožnica v prejšnjem postopku od izvedenca dr. A. B. ni zahtevala, naj definira stopnjo artroze kolen, torej ali gre le za lažjo ali tudi težjo stopnjo, se šteje, da sta v definiciji zajeti obe stopnji. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožnice v delu, ki se nanaša na bolečine v kolenih zavrnilo, saj je izvedenec dr. A. D. ugotovil, da so bile hude težave z obema kolenoma pričakovane, zato torej ne gre za novo škodo. Tožnica zatrjuje, da takšnega poslabšanja ter takšnih bolečin v kolenih ni bilo niti objektivno niti subjektivno moč pričakovati, saj je bilo leta 2007 ugotovljeno, da vzročna zveza sploh ne obstaja. S sodbo I P 599/95 (v zvezi s sodbo I P 809/96) je bila tožnici priznana denarna odškodnina za bolečine v kolenih, ki je zajemala tudi bodoče večje bolečine. S sodbo P 10/2003-III pa je bil tožbeni zahtevek tožnice za bolečine v kolenih zavrnjen, saj je bilo ugotovljeno, da vzročna zveza med novimi bolečinami v kolenih in nesrečo ni podana. Kot je bilo navedeno, izvedenec dr. A. B. ni definiral stopnje artrotičnih sprememb, je pa pri podajanju mnenja med drugim upošteval tudi izvid ortopeda z dne 3. 2. 1988, kjer je ortoped ugotovil klinične znake artroze obeh kolen z lažjo zavrto gibljivostjo ter izvid ortopeda z dne 18. 5. 2000, kjer je bilo ugotovljeno zelo izraženo stanje postravmatske artroze obeh kolen. Ker je torej že izvedenec dr. A. B. v letu 2007 napovedal, da bodo artrotične spremembe, ki pri tožnici le počasi napredujejo, z leti le še napredovale, saj je to naravni potek po poškodbah, ki jih je utrpela tožnica, bi tudi po mnenju pritožbenega sodišča lahko tožnica poslabšanje stanja kolen oziroma večje bolečine v kolenih pričakovala. Tudi izvedenec dr. V. A. je zapisal, da se težave zaradi napredujoče artroze že po definiciji konstantno povečujejo, zelo velike težave pa je tožnica imela od leta 1986 do 2010 ter da je napredovanje artroze največje v enem do petih letih, po na primer 20 letih pa je napredovanje manjše. Tožnica svojih navedb, da je izvedenec dr. A. B. navedel le lažje artrotične spremembe, ki naj ne bi bile v vzročni zvezi z nesrečo, kot je bilo že navedeno, ni izkazala, zato tudi ni moč zaključiti, da le lažja artroza kolena ni bila v vzročni zvezi s poškodbo, ne pa tudi težja (ne glede na to, da sedaj izvedenec dr. V. A. navaja, da so težave tožnice s koleni v vzročni zvezi s prometno nesrečo). Zaradi meja pravnomočnosti namreč ni mogoče ponovno ugotavljati vzročne zveze med prometno nesrečo in enakimi zatrjevanimi posledicami, pridobljenimi v tej nesreči (težave tožnice s koleni).

10. Sodišče je pravilno zavrnilo tudi tožbeni zahtevek tožnice v delu, ki se nanaša na bolečine v hrbtenici in križu in zaključilo, da ne gre za novo škodo, ki bi bila nepričakovana, saj je izvedenec dr. A. D. ugotovil, da so bile bolečine v križu zaradi razlike v dolžini spodnjih udov pričakovane. Tožnica vztraja, da hujših bolečin v hrbtenici in križu ni bilo moč niti objektivno predvideti, kaj šele subjektivno. Izvedenec dr. T. G. je v izvedeniškem mnenju iz leta 2007 navedel, da so bolečine v hrbtnem in ledvenem delu hrbtenice blage in stalne, ob gibanju pa postanejo srednje močne ter da bodo takšne bolečine prisotne tudi v bodoče. Izvedenec dr. T. G. je še ugotovil, da gre 30 % poslabšanja v hrbtenici na račun posledic poškodbe, ki jih je tožnica dobila v prometni nesreči iz leta 1986. Tudi izvedenec dr. A. B. je v izvedeniškem mnenju navedel, da so bolečine v hrbtenici pri tožnici stalno prisotne. S sodbo P 10/2003-III so bile tožnici kot nova škoda priznane občasne bolečine v hrbtenici. Tožnica je v trditveni podlagi v tem postopku pavšalno navedla, da se je njeno zdravstveno stanje po 28. 2. 2010 bistveno poslabšalo ter da čuti hude bolečine v hrbtenici in križu. Tožnica torej ni podala substancirane trditvene podlage o novih bolečinah, ki jih čuti v hrbtenici in križu v primerjavi z zgoraj že ugotovljenimi bolečinami v prejšnjih postopkih.

11. Prvo sodišče je tožbeni zahtevek s katerim tožnica uveljavlja povrnitev škode zaradi novih bolečin v desnem gležnju pravilno zavrnilo, saj so bile te bolečine pričakovane. Sodišče je s sodbo P 10/2003-III tožnici prisodilo denarno odškodnino za hujše bolečine za desni skočni sklep (gleženj). Že izvedenec dr. A. B. je v mnenju iz leta 2007 navedel, da so artrotične spremembe v desnem gležnju očitno napredovale in lahko povzročijo še več bolečin, ki bodo še hujše kot prej. Tudi po mnenju izvedenca dr. A. D. so bile hude težave v desnem gležnju pričakovane.

12. Zmotno je pritožbeno stališče, da sta si izvedenski mnenje izvedenca dr. V. A. in dr. A. D. v nasprotju. Izvedenec dr. V. A. je vsebinsko odgovarjal na vprašanja, ali so zatrjevane težave oziroma bolečine tožnice posledica poškodb, dobljenih v prometni nesreči iz leta 1986, medtem ko je izvedenec dr. A. D. vsebinsko ugotavljal, ali so bile zatrjevane bolečine oziroma ali je bilo zatrjevano poslabšanje zdravstvenega stanja tožnice dne 7. 5. 2010 pričakovano ali ne. Izvedeniški mnenji si torej ne nasprotujeta, temveč se dopolnjujeta.

13. Pritožba substancirano ne podaja konkretnih očitkov glede višine prisojene odškodnine. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča prvo sodišče materialnopravno pravilno odmerilo odškodnino iz naslova telesnih bolečin in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v skupni višini 600,00 EUR.

14. Prvo sodišče je glede zahtevka tožnice za povrnitev stroškov za tujo nego in pomoč pravilno sledilo mnenju izvedenca dr. A. D., ki je navedel, da je bila večina tožničinih sedanjih potreb pričakovana že v maju 2010, zato ne gre za novo škodo, temveč za bodočo škodo. Izvedenec dr. A. D. je ugotovil, da v letu 2010 ni bilo mogoče pričakovati le, da tožnica ne bo mogla več dajati (suhega) perila v pralni stroj, zato je prvo sodišče pravilno ocenilo, da gre pri tožnici za zelo majhno povečanje potreb po tuji pomoči (ne presega 1 % polnega nadomestila). Takšnega zaključka ne omajajo niti pavšalne pritožbene navedbe, da prejšnje sodbe povečane potrebe tožnice po tuji negi in pomoči niso upoštevale. Kot je bilo že pojasnjeno, so bile težave tožnice, razen zgoraj navedene, pričakovane že v maju 2010. Nenazadnje pa je tožnica zgolj pavšalno zatrjevala, da potrebuje več tuje nege in pomoči kot prej, obsega svojih trditev pa ni v ničemer izkazala, še več, v prejšnjih postopkih je navajala podobne težave in posledično potrebo po tuji pomoči. 15. Pravilno pa pritožba opozarja, da je v skladu s tarifno številko 3102 Zakona o odvetniški tarifi stranka v ponovljenem postopku upravičena do nove nagrade za narok, kar je tudi utrjeno stališče sodne prakse. Ponovljeni postopek namreč predstavlja novo stopnjo, za vsako stopnjo pa je predvideno, da odvetnik prejme nagrado. Stroški za narok v ponovljenem postopku znašajo 449,22 (409,20 EUR + DDV), zato je po sodišču prve stopnje priznane stroške potrebno povečati za navedeni znesek, tako da skupni stroški tožnice znašajo 4.270,70 EUR, 2/3 od tega zneska glede na uspeh v pravdi pa znaša 2.847,13 EUR, kolikor sta toženca dolžna nerazdelno povrniti tožnici.

16. Ker je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov tožnice zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v stroškovnem delu (II. točka izreka) delno spremenilo (peta alineja 358. člena ZPP) in stroške, ki sta jih toženca dolžna solidarno povrniti tožnici ustrezno zvišalo, kot izhaja iz izreka te sodbe. V preostalem delu je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Pritožnica je s pritožbo uspela v neznatnem delu glede stroškovne odločitve, ki predstavlja stransko terjatev. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da toženka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (2): Glej npr. sklep VS Cp 2879/2015, Op. št. (3): Glej sklep VS RS II Ips 671/2007.