Jedro

Davčnega zavezanca ne bremenijo posledice zamude za tisti čas, ko njegova davčna obveznost še ni bila ugotovljena, temveč šele z dnem izvršljivosti odločbe o odmeri davka, to je po izteku z zakonom določenega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (Odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-356/02 z dne 23.9.2004).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi delno ugodi ter se odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Glavnega urada z dne 16.5.2001, odpravi v delu, ki se nanaša na odločitev o zamudnih obrestih v 2., 3. in 4. odstavku izreka odločbe Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada L. z dne 1.9.1997, ter se v tem obsegu vrne zadeva toženi stranki v ponoven postopek.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v tem obsegu izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo z dne 16.5.2001, s katero je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada L. z dne 1.9.1997, s katero je bila tožniku v ponovnem postopku ugotovljena razlika pri dokončnem obračunu prometnega davka za leto 1992 in naloženo plačilo davka od prometa proizvodov v znesku 412.503,00 SIT in za obdobje od 21.2.1992 do 26.6.1997 od ugotovljene razlike obračunane obresti v skupnem znesku 3.164.440,00 SIT.

Sodišče prve stopnje navaja, da izhaja iz dejanskih ugotovitev, da sta v letu 1992 tožnik in L.V., s katerim je imel tožnik skupno obratovalnico, opravljala komisijsko prodajo dentalnih in drugih splošnih artiklov in si dobiček in obveznosti delila v razmerju 50:50. Tudi za komisijsko prodajo je treba po določbi 14. člena Zakona o prometnem davku (ZPD) plačati davek od prometa proizvodov. ZPD se je začel uporabljati 1.2.1992, torej so bili od tega dne tudi zasebniki dolžni od komisijsko prodanih proizvodov plačati prometni davek. Zato so neutemeljene tožbene navedbe, da tožnik ni imel jasnih navodil. Po presoji sodišča prve stopnje je davčni organ v odločbi pojasnil, na kakšen način je izračunal davek za vsak posamezen račun, da je bila obveznost prometnega davka ugotovljena z uporabo preračunane davčne stopnje iz posamezne tarifne številke na znesek, ki ga predstavlja prodajna cena brez komisionarjeve provizije, in kdaj so bili prevzeti proizvodi plačani. Zato ne drži očitek, da naj odločbe ne bi bilo mogoče preizkusiti.

Tožnik uveljavlja v pritožbi pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Zatrjuje, da je bilo v začetnem obdobju uveljavitve ZPD veliko nejasnosti v zvezi z zaračunavanjem prometnega davka. Šele čez nekaj let je pristojni davčni organ ugotovil, da je bil njegov obračun za leto 1992 napačen, zato ni prav, da tečejo zamudne obresti od leta 1992. Takoj ko je pristojni davčni organ ugotovil nepravilnosti pri obračunu prometnega davka, je bil pripravljen plačati razliko v obveznosti prometnega davka. Vendar takšno, ki bi ustrezala resničnosti, kajti v obračun so zajeti tudi računi, ki nikoli niso bili plačani. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Ustavno sodišče RS je med upravnim sporom sprejelo odločbo, št. U-1-356/02 z dne 23.9.2004. Odločilo je, da je glede teka zamudnih obresti Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98, 108/99 in 97/2001, ZDavP) v neskladju z Ustavo RS iz razlogov obrazložitve navedene odločbe in da začnejo teči v zadevah iz 406. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/2004, ZDavP-1) zamudne obresti z dnem izvršljivosti davčne odločbe. V 11. točki obrazložitve navedene odločbe je Ustavno sodišče RS pojasnilo, da je treba odpraviti posledice neustavnosti v postopkih, ki do uveljavitve ZDavP-1 še niso pravnomočno končani, saj se te zadeve na podlagi 406. člena ZDavP-1 končajo po določbah ZDavP. V takih primerih davčnega zavezanca ne bremenijo posledice zamude za tisti čas, ko njegova davčna obveznost sploh še ni bila ugotovljena, temveč šele z dnem izvršljivosti odločbe o odmeri davka, to je po izteku z zakonom določenega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (4. odstavek 15. člena ZDavP).

V obravnavanem primeru je bila tožniku s prvostopno odločbo z dne 1.9.1997, ugotovljena davčna obveznost 412.503,00 SIT (1. odstavek izreka) in obračunane zamudne obresti za obdobje od 1.2.1992 do 26.6.1997 v znesku 3.164.440,00 SIT (2. odstavek izreka), za obdobje od 27.6.1997 do dneva plačila pa določeno, da se obresti dokončno obračunajo (3. odstavek izreka). Navedeno kaže, da je bilo tožniku naloženo plačilo zamudnih obresti tudi za čas, ko njegova davčna obveznost še ni bila ugotovljena, kar je glede na navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS ustavno nedopustno. Ker obravnavani upravni spor ob uveljavitvi ZDavP še ni bil pravnomočno končan, je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS tožnikovi pritožbi delno ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS delno ugodilo tožbi in v delu, ki se nanaša na odločitev prvostopne odločbe o zamudnih obrestih, odpravilo odločbo tožene stranke in ji v tem obsegu zadevo vrnilo v ponoven postopek. V tem bo tožena stranka morala pri odločanju upoštevati navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS.

V preostalem delu, to je o obveznosti plačila razlike pri dokončnem obračunu prometnega davka za leto 1992, pa je po presoji pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Kot je že sodišče prve stopnje pravilno pritrdilo toženi stranki, se je ZPD, katerega del so tudi določbe o davku od komisijske prodaje proizvodov, začel uporabljati 1.2.1992 in so bili zavezanci za ta davek (tudi zasebniki) že od tega dne dolžni ravnati po njem. Podatki upravnih spisov potrjujejo presojo, da je prvostopno davčno odločbo mogoče preizkusiti, ker ta v obrazložitvi podrobno navaja, kako je za vsak račun izračunan prometni davek in se glede razdelitve obveznosti sklicuje na skupno obratovalnico in na vsebino obrtnega dovoljenja SO L.V.R. z dne 8.11.1990. Tožnik v pritožbi ne navaja, glede katerega računa naj bi bilo napačno ugotovljeno dejansko stanje niti ne ugovarja navedbam prvostopnega davčnega organa, da so dejanske ugotovitve povzete iz predloženih knjig in evidenc oziroma temeljijo na razpoložljivih podatkih iz knjige prometa (ki za nekatere račune ni vsebovala datuma plačila) in da v upravnem postopku niso bili predloženi izpiski o prometu preko žiro računa, čeprav je bila takšna možnost dana že ob pregledu vseh računov v skupni obratovalnici (5.6.1997), vendar je ob pregledu prisoten L.V. izjavil, da izpiskov o prometu preko žiro računa ne najde, da pa so bili računi večinoma sestavljeni po plačilu predračunov. Ker so bili glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno presojeni vsi tožbeni ugovori, ki se nanašajo na dokončen obračun prometnega davka za leto 1992, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS v tem delu zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v tem obsegu potrdilo izpodbijano sodbo.