Jedro

Drugače kot za ureditev meje, ko po določbah 29. člena ZENDMPE zadošča tudi fiktivno soglasje, je v upravnem postopku potrebno za izravnavo meje, ki odstopa od katastrske meje, izrecno soglasje lastnikov o poteku meje (56. člen ZENDMPE). Ta zakonska zahteva brez vsakega dvoma velja glede lastnikov tistih parcel, ki so z izravnavo meje prizadete tako, da se njihova površina zaradi izravnave bodisi poveča bodisi zmanjša.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Geodetska uprava Republike Slovenije, Območna geodetska uprava A., je z v uvodu navedeno odločbo uredila mejo med parcelami 2389/19 ter sosednjimi parcelami 2584/1, 2389/39, 2389/18, 2389/38 v k.o. 1696-B. in izravnala meje med parcelami 2389/19 ter sosednjimi parcelami 2389/39, 2389/18 v k.o. 1696-B.. Prvostopenjski organ v obrazložitvi odločbe ugotavlja, da je v postopku ureditve in izravnave meje kot stranka v postopku sodelovala tudi tožeča stranka, ki pa ni podala pisne izjave na podlagi 25. in 56. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot (v nadaljevanju ZENDMPE), da se strinja z ureditvijo meje kot je bila označena na mejni obravnavi. Ker je tudi po izvedeni ustni obravnavi ostala zemljiškokatastrska točka št. 8356 (tromeja med parcelami 2389/38, 2389/19, 2389/18) sporna, saj se tožeča stranka, ki je lastnica parcele št. 2389/38, ni strinjala z lego zemljiškokatastrske točke št. 8356, je prvostopenjski organ v skladu z 29. členom ZENDMPE pozval tožečo stranko, naj v 30 dneh sproži sodni postopek ureditve meje. Tožeča stranka tega ni storila, zato je prvostopenjski organ ugotovil, da se v skladu 5. odstavkom 29. člena ZENDMPE šteje, da soglaša s potekom meje kot je bila označena na mejni obravnavi. Prvostopenjski organ je nato na podlagi ugotovitve, da so meje urejene, odločil o izravnavi meje med parcelami 2389/19 in parcelami 2389/39 ter 2389/18 v zemljiškokatastrskih točkah 1155, 1160, 1156, 1157 in 1158, tako izravnano mejo pa je navezal na tromejni zemljiškokatastrski točki št. 8363 in 8356, kot sta določeni v zemljiškem katastru. Pri tem je še dodal, da ima (za tožnico sporna) zemljiškokatastrska točka št. 8356 v elaboratu IDPOS 6244 popolnoma enake koordinate kot jih je imela v predhodnem elaboratu IDPOS 6001. Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbo tožeče stranke. V obrazložitvi odločbe se strinja z razlogi, navedenimi v izpodbijani odločbi in dodaja, da iz zapisnika o mejni obravnavi št. ... z dne 23. 8. 2004 izhaja, da je mejnik v točki 8356 obnovljen v naravi skladno s predhodnim IDPOS 6001, da iz nadaljevanja zapisnika izhaja, da je meja izravnana tudi v tej točki, vendar iz obrazložitve izpodbijane odločbe in samega večkrat ponovljenega postopka izhaja, da se je izravnana meja v točki 8356 navezala na obstoječo katastrsko mejo. Pojasnjuje, da geodet na podlagi 3. odstavka 15. člena ZENDMPE uredi mejo na podlagi podatkov iz zemljiškega katastra in soglasja strank ter da te podatke prenese v naravo v okviru stopnje natančnosti. Nadalje drugostopenjski organ ugotovi, da tožeča stranka kljub pozivu ni sprožila sodnega postopka, zato je obveljala domneva, da se z mejo, kot je bila označena v naravi na mejni obravnavi, strinja. Zaključi, da sta oba zakonska pogoja izpolnjena, zato je odločba prvostopenjskega organa pravilna.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je glede njene parcele bil izveden postopek prenosa posestnih mej po podatkih zemljiškega katastra (izvedlo ga je geodetsko podjetje A.A.A.) in da so se takrat vsi mejaši strinjali s potekom meje. Navaja, da iz tega razloga tudi ni sprožila sodnega postopka po pozivu organa, saj je mislila, da gre zgolj za izravnavo mej med sosednjima parcelama tretjih lastnikov, ne pa tudi za urejanje mej njenih parcel. Kmalu pa je ugotovila, da se premikajo tudi mejniki. Podjetje B.B.B., ki je izvedlo postopek mejne obravnave, je namreč mejno točko 8356 določilo v naravi ter postavilo mejnik povsem drugje kot geodetsko podjetje A.A.A.. Mejnik, ki ga je postavilo podjetje A.A.A. pa je izginil in sosed je že začel z odstranjevanjem ograje, ki je bila postavljena ob meji med njegovo parcelo in parcelo tožeče stranke. Navaja, da če se po novih meritvah dejansko lahko menjajo mejne točke v naravi, bi morala biti s tem seznanjena, zato predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo z dne 13. 3. 2008 vztraja na izpodbijani odločbi ter navaja, je bilo tožeči stranki na ustni obravnavi in kasnejših kontaktih podrobneje obrazloženo, kaj je ureditev, kaj izravnava meje in kaj je predmet v konkretnem primeru. Še enkrat pojasni, da ima zemljiškokatastrska točka št. 8356 v elaboratu IDPOS 6244 popolnoma enake koordinate kot v elaboratu IDPOS 6001. Ugotavlja, da bi tožeča stranka lahko marsikaj razčistila že na mejni obravnavi na terenu, ki pa se je ni udeležila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi se je o mejah med sosednjimi parcelami odločalo v upravnem postopku po določbah ZENDMPE (Uradni list RS, št. 52/00), čeprav je ta med upravnim postopkom nehal veljati. Prehodna določba 2. odstavka 162. člena sedaj veljavnega Zakona o evidentiranju nepremičnin (Uradni list RS, št. 47/06 in 65/07, v nadaljevanju ZEN) namreč odreja, da se v postopku urejanja in spreminjanja mej zemljiških parcel, ki so se začeli po določbah ZENDMPE in glede katerih je ob uveljavitvi ZEN postopek še v teku, uporabljajo določbe ZENDMPE. Po določbah zakona se v upravnem postopku urejajo meje, katerih potek med lastniki mejnih zemljišč ni sporen, če pa je meja sporna, ZENDMPE odkazuje odločanje o meji v sodni postopek (1. odstavek 29. člena). V upravnem postopku se meja uredi na podlagi podatkov zemljiškega katastra (tretji odstavek 15. člena). Potek katastrske meje se ugotovi na mejni obravnavi (21. člen), geodetska uprava, ki vodi upravni postopek ureditve meje pa mora preizkusiti pravilnost na obravnavi zamejničenega poteka katastrske meje (25. člen). V postopku ureditve meje je možna tudi izravnava meje, če meja poteka tako, da je onemogočena oziroma otežena uporaba ali obdelava zemljišča. Izravnava meje je mogoča ob sporazumu lastnikov zemljišč in pod pogojem, da se površina manjše parcele ne spremeni pod predpisano (prvi odstavek 56. člena). Geodetska uprava vpiše novo mejo v kataster, če sta lastnika (mejnih parcel) izjavila svoje soglasje k izravnavi meje četrti odstavek 56. člena ZENDMPE). V obravnavani katastrski zadevi je šlo deloma za oboje: za postopek ureditve mej, ki je zajemal tudi mejo s tožničino parcelo št. 2389/83, in za izravnavo meje dveh parcel z identično št. 2389/19 s parcelama št. 2389/39 in 2389/18. Takšen hkraten postopek dopušča osmi odstavek 56. člena ZENDMPE.

Za odločitev v tem upravnem sporu sta ključnega pomena dve vprašanji: vprašanje pravne narave postavitve mejnika v letu 1998 ter vprašanje, ali je mogoče končno (to je tromejno) točko izravnane meje določiti tudi brez izrecnega soglasja lastnika tiste parcele, ki le v eni točki (to je na tromeji) meji na izravnano mejo. Glede prvega vprašanja sodišče ugotavlja, da je zmotno stališče tožnice, da je šlo v letu 1998 za določitev dokončne meje med njeno parcelo št. 2389/83 in sosednjo parcelo št. 2389/19. Pojma dokončne meje tedaj veljavni zakon, ki je urejal določanje posestnih meja v upravnem postopku, to je Zakon o zemljiškem katastru (ZZKat, Uradni list SRS, št. 16/74 in 42/86), ni poznal, je pa ZENDMPE v 1. odstavku 100. člena opredelil pojem dokončne meje in v 5. odstavku določil, da geodetska uprava izda posebno ugotovitveno odločbo o dokončnosti meje na zahtevo lastnika ali po uradni dolžnosti. S to odločbo se ugotovi, da so zemljiškokatastrske koordinate na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja določene s predpisano natančnostjo. Takšne odločbe pa tožnica ni zahtevala, niti je ni upravni organ izdal po uradni dolžnosti. V katastrski zadevi iz leta 1998, na katero se sklicuje tožnica, tudi ni šlo za ugotavljanje in zamejničenje posestne meje v smislu II. poglavja ZZKat, temveč za prenos posestnih meja, kot so označene v katastru, v naravo, po 33. členu ZZKat. Takšen prenos je (bil) dejanje tehnične narave in ni predstavljal upravnega odločanja. Tožničino mnenje, da zaradi tega prenosa ni bila dolžna zahtevati sodne ureditve (kasneje) spornega poteka meje, je zato pravno neutemeljeno. Pravilno je torej stališče geodetskega organa, da je bilo treba, ker tožnica sodnega postopka ureditve meje ni sprožila, šteti da soglaša s potekom meje, kot je bila na mejni obravnavi označena z mejnikom na zemljiškokatastrski točki št. 8356 (peti odstavek 29. člena ZENDMPE). D rugače kot za ureditev meje, ko po določbah 29. člena ZENDMPE zadošča tudi fiktivno soglasje, pa je v upravnem postopku potrebno za izravnavo meje,

ki odstopa od katastrske meje,

izrecno soglasje lastnikov o poteku meje (56. člen ZENDMPE) . Ta zakonska zahteva brez vsakega dvoma velja glede lastnikov tistih parcel, ki so z izravnavo meje prizadete tako, da se njihova površina zaradi izravnave bodisi poveča bodisi zmanjša. Drugostopenjski upravni organ je v svoji odločbi št. ... z dne 28. 2. 2007, izdani v isti sporni upravni stvari, zavzel stališče, da ta zakonska zahteva velja tudi za lastnika tiste parcele, ki se izravnane meje dotika v njeni končni točki (tromeja). Od tega stališča je v nadaljevanju postopka očitno odstopil, saj uvodoma navedene odločbe št. ... z dne 30. 10. 2007 na takšno stališče ne opira več. Sodišče meni, da je kasnejša sprememba stališča upravnega organa pravno pravilna, saj iz določb 56. člena izhaja, da se zahteva soglasje samo glede tistih lastnikov, ki sta/so z izravnavo meje prizadeta/i. Tožnica v obravnavanem primeru zaradi izravnave meje ni prizadeta, saj se izravnana meja konča v zemljiškokatastrski točki (8356), katere lega zaradi izravnave ni spremenjena (njeni horizontalni koordinati sta - kar med strankami ni sporno - identični tistima, po katerih je bila prenesena meja v naravo leta 1998).

Sodišče je po navedenem moralo tožbo zavrniti na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06 in 26/07, v nadaljevanju ZUS-1), saj je izpodbijana odločba zakonita, v upravnem postopku in na mejni obravnavi pa ni bilo napak, ki bi narekovale njeno odpravo.