Jedro

Tožena stranka kot upravnik ni pasivno legitimirana, saj so zavezanci za plačilo računov etažni lastniki. Tožeča stranka bi zoper toženo lahko imela le odškodninski zahtevek, v kolikor slednja na zahtevo tožeče stranke ne bi posredovala podatkov o etažnih lastnikih, ki niso plačali opravljene storitve, ali če bi tožena stranka neupravičeno zadrževala plačana sredstva. Takšnega zahtevka ali navedb v tej smeri pa tožeča stranka ni podala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Uvodoma sodišče ugotavlja, da je bila tožena stranka M. d. o. o. dne 11. 5. 2020 izbrisana iz sodnega registra zaradi izvedene pripojitve k družbi H., d. o. o. Slednja kot pravni naslednik vstopa v vsa pravna razmerja prevzete družbe (580. člen Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1).

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 3.624,81 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi po dnevu zapadlosti posameznih računov (I. točka izreka) ter tožeči stranki naložilo še povračilo pravdnih stroškov tožene stranke (II. točka izreka).

3. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka po drugem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP ter zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

4. Na pritožbo je odgovorila tožena stranka, ki višjemu sodišču predlaga, da jo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožeči stranki pa naloži še povračilo stroškov pritožbenega postopka.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Obravnavana zadeva predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti, saj vrednost spornega predmeta ne presega 4.000,00 EUR (495. člen ZPP). O pritožbi je zato odločila sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP). Višje sodišče je v sporu majhne vrednosti vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (prvi odstavek 458. člena ZPP).

7. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožena stranka upravnik večstanovanjske – poslovne stavbe, tožeča stranka pa v tej stavbi opravlja hišniške storitve na podlagi pogodbe. Iz pogodbe o vzdrževanju izhaja, da so pod poljem naročnik navedeni lastniki stanovanjske hiše R. 32 – 44, ob strani pa kot zastopnik upravnik I. d. o. o. (predhodnik tožene stranke). Tako je sodišče zaključilo, da je pogodbo v imenu in za račun etažnih lastnikov sklenil upravnik in kot taka zavezuje etažne lastnike in ne upravnika.

8. Tožeča stranka je od tožene zahtevala plačilo neplačanih delov računov za opravljene storitve po pogodbi o vzdrževanju. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker tožena stranka ni pasivno legitimirana za plačilo opravljenih storitev, pač pa so to le etažni lastniki. Neprerekana je ostala trditev tožene stranke, da je tožeči v zvezi z opravljenimi storitvami plačala vse, kar je od etažnih lastnikov prejela.

9. Glede na 68. člen Stanovanjskega zakona – SZ-1, pri sklepanju pravnih poslov s tretjimi osebami upravnik nastopa v imenu in za račun etažnih lastnikov, razen če ta zakon ali pogodba o opravljanju upravniških storitev ne določa drugače. Šteje se, da je pravni posel sklenjen v imenu etažnih lastnikov, če pravni posel vsebuje navedbo: "Etažni lastniki" skupaj z natančno označbo večstanovanjske stavbe. Navedeni zahtevi je bilo s pogodbo o vzdrževanju zadoščeno.

10. Nadalje mora upravnik v skladu z 71. členom SZ-1 brez odlašanja izpolniti zapadle denarne obveznosti tretjim osebam iz pogodb glede upravljanja večstanovanjske stavbe, glede na prejeta plačila od vsakega posameznega etažnega lastnika. Če obveznosti do tretje osebe niso poravnane v celoti za vse etažne lastnike, mora upravnik tretji osebi na njeno zahtevo v roku osmih delovnih dni od prejema posredovati podatke o etažnem lastniku, ki ni plačal svojega dela obveznosti, potrebne za vložitev tožbe.

11. Glede na citirana zakonska določila tožena stranka kot upravnik ni pasivno legitimirana za tožbo, saj so zavezanci za plačilo računov etažni lastniki. Tožeča stranka bi zoper toženo lahko imela le odškodninski zahtevek, v kolikor slednja na zahtevo tožeče stranke ne bi posredovala podatkov o etažnih lastnikih, ki niso plačali opravljene storitve, ali če bi tožena stranka neupravičeno zadrževala plačana sredstva. Takšnega zahtevka ali navedb v tej smeri pa tožeča stranka ni podala. Iz ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je višje sodišče vezano, pa izhaja tudi, da je tožena stranka tožeči v zvezi z opravljenimi storitvami plačala vse, kar je od etažnih lastnikov prejela.

12. Zaradi tega se izkažejo kot neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker je odločilo brez razpisanega naroka za glavno obravnavo. V sporih majhne vrednosti ima sodišče možnost odločiti brez razpisane glavne obravnave, če nobena stranka izvedbe naroka za glavno obravnavo ni zahtevala v svojih vlogah, dejansko stanje pa je nesporno oz. je o njem mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov. Pritožba navaja, da je bilo dejansko stanje sporno glede delnih plačil, ki bi jih naj tožena stranka prejela od etažnih lastnikov. Šele s prvo pripravljalno vlogo tožene stranke bi se naj tožeča stranka seznanila, da je tožena stranka sporni znesek odtegnila zaradi neplačil etažnih lastnikov, s čimer pa sama ni bila seznanjena, zato ji ni mogoče očitati, da bi morala postopati skladno z določilom 71. člena SZ-1. Navedena dejstva niso odločilna za razsojo v konkretni zadevi, saj tožena stranka ni pasivno legitimirana za plačilo računov, kot je obrazloženo zgoraj. Tožeča stranka ni navedla, da bi toženka neupravičeno zadrževala prejeta sredstva s strani etažnih lastnikov ali da ji na njeno zahtevo ne bi posredovala podatkov o neplačnikih. Zato njenega zahtevka tudi ni mogoče obravnavati kot odškodninskega. Pritožbena očitka glede bistvene kršitve postopka in nepravilne uporabe materialnega prava sta na podlagi povedanega neutemeljena, odločitev sodišča prve stopnje pa pravilna.

13. Višje sodišče tudi ni zaznalo nobenih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). Zato je odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

14. Tožeča stranka stroškov pritožbenega postopka ni priglasila. Tožena stranka je priglasila stroške pritožbenega postopka v odgovoru na pritožbo. Višje sodišče je njeno vlogo prepoznalo kot nepotrebno, saj ni v ničemer prispevala k odločitvi višjega sodišča in pretežno le ponavlja razloge iz prvostopenjske sodbe. Zato tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka (165. člen in prvi odstavek 155. člena ZPP).