Jedro

Zanikanje dejstev (prerekanje) na glavni obravnavi je bilo brez navajanja razlogov, kar pomeni, da so navedena dejstva štela za priznana. Priznanih dejstev ni bilo potrebno dokazovati. Poučevanje stranke, kako naj prereka, pa ni naloga prvostopenjskega sodišča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi strani povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 690,03 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je zahtevala ugotovitev, da obstoji njena terjatev v višini 11.484,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 1. 2011 naprej do plačila.

2. Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo. Plačilo stroškov postopka je naložilo tožeči stranki.

3. Zoper to odločitev se je pritožila tožeča stranka. V svoji pritožbi priznava, da je tožena stranka navedla temelj in obseg posamezne nasprotne terjatve tožene stranke do tožeče stranke. Ta temelj pa naj bi bil že ob sami navedbi sporen. Po mnenju tožeče stranke naj ne bi obstajal niti temelj, niti naj ne bi bil poznana velikost terjatve. V pritožbi trdi tudi, da v svojih poslovnih knjiga ni imela vknjižene nobene obveznosti do tožene stranke. Negativnega dejstva po njenem mnenju ni bilo možno dokazati drugače kot s tem, da je trditve tožene stranke prerekala. Kako naj bi tožeča stranka dokazovala negativno dejstvo, naj bi tudi ne bilo razvidno iz izpodbijane sodbe.

4. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožeča stranka je pravna oseba v stečaju. S tožbo je zahtevala plačilo glavnice v višini 11.484,11 EUR in zakonske zamudne obresti od te glavnice. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo trdila, da je ona sama imela nasprotne terjatve do tožeče stranke najmanj v višini terjatve tožeče stranke do tožene stranke in da so te terjatve bile z začetkom stečajnega postopka pobotane na temelju 1. odstavka 263. člena ZFPPIPP. Svoje nasprotne terjatve je tožena stranka določno navedla tako glede višine, kot tudi glede dejanskega temelja za njihov nastanek (l. št. 11 in 12). Predložila je tudi listinske dokaze (priloge B2 do B6). Tožeča stranka na trditve ni nikoli odgovorila s pripravljalno vlogo. Priložnost za prerekanje trditev pa je še imela na glavni obravnavi.

7. Tožeča stranka je na sami glavni obravnavi izjavila le naslednje: „Tožeča stranka vztraja kot do sedaj in prereka vse navedbe v odgovoru na tožbo.“ Prvostopenjsko sodišče je v svoji odločitvi pravilno odločilo, da je bilo prerekanje tožene stranke zgolj pavšalno, in da s takšnim prerekanjem tožeča stranka ne more uspeti. Zanikanje dejstev (prerekanje) na glavni obravnavi je bilo namreč brez navajanja razlogov (1. stavek 1. odstavka 214. člena ZPP) in je sprožilo posledico po 1. stavku 2. odstavka 214. člena ZPP. Po toženi stranki navedena dejstva so torej štela za priznana, njene nasprotne terjatve do tožeče stranke pa za obstoječe. Priznanih dejstev niti ni bilo potrebno dokazovati (1. odstavek 214. člena ZPP v povezavi s 1. stavkom 1. odstavka 214. člena ZPP). Prvostopenjsko sodišče je na to pravilno odločilo, da ima tožena stranka na dan začetka stečajnega postopka nasprotne terjatve do tožeče stranke najmanj v višini glavnice (11.484,11 EUR), ki jo je zahtevala tožeča stranka od tožene stranke. Pravilno je odločilo tudi, da sta obe terjatvi na temelju 261. člena ZFPPIPP pobotani in sta torej prenehali.

8. Tistega dela prvostopenjske sodbe, ki se nanaša na ugotovitev terjatve tožeče stranke zoper toženo stranko, pritožba ne izpodbija. Napada izključno odločitev o terjatvi tožene stranke do tožeče stranke.

9. Pritožba tožeče stranke trdi, da negativnega dejstva ne more dokazati drugače, kot s prerekanjem. To v tem primeru ne drži. Tožena stranka je namreč navedla povsem konkretno višino terjatev in tudi dejanski temelj za njihov nastanek, poleg tega je tudi predlagala izvedbo dokazov. Trditveno in tudi dokazno breme je s tem prevalila na tožečo stranko. Tožeča stranka bi trditve lahko določno prerekala tako, kot to predvideva 2. stavek 2. odstavka 214. člena ZPP, namreč z izjavo, da ne pozna dejstev, ki jih je navajala tožena stranka. Tega pa ni storila. Šele v pritožbi navaja, da naj ne bi obstajal niti temelj, niti naj ne bi bila poznana velikost terjatve, in da v svojih poslovnih knjigah ni imela vknjižene nobene obveznosti do tožene stranke. Očitno tožeča stranka le lahko prereka negativno dejstvo, saj je to storila prav v pritožbi. Gre pa za nedovoljeno pritožbeno novo dejstvo, saj tako poznega navajanja tožeča stranka ni opravičila (1. odstavek 337. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče v resnici ni posebej konkretiziralo, kako bi morala tožeča stranka prerekati navedbe tožene stranke. Je pa določno zapisalo v obrazložitvi, da bi morala tožeča stranka „konkretizirano navesti, v čem je njeno prerekanje terjatev tožene stranke“. Poučevanje stranke, kako naj prereka, pa tudi ni njegova naloga. Kako se to stori, določa namreč 2. stavek 2. odstavka 214. člena ZPP. Tega pa morata poznati obe stranki.

10. Pritožbeno sodišče mora po uradni dolžnosti paziti na nekatere bistvene kršitve določb pravdnega postopka (2. odstavek 350. člena ZPP). V okviru uradnega preizkusa izpodbijanega dela sodbe ni našlo niti takšnih kršitev, niti tistih, ki so bile uveljavljane v pritožbi. Pritožbo je zato Višje sodišče zavrnilo in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Povrnitev pritožbenih stroškov lahko zahteva le stranka, ki v pravdi uspe (1. odstavek 154. člena ZPP). Če ne uspe, ne more zahtevati njihove povrnitve, pač pa lahko nasprotnik zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

12. Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov. Tožena stranka pa je upravičena do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo, saj je v odgovoru pravilno opozorila na vsa bistvena pravna stališča. Tožena stranka je zahtevala 545,60 EUR nagrade za postopek z rednimi pravnimi sredstvi po tar. št. 3210 ZOdvT, 20,00 EUR kot pavšalni znesek po tar. št. 6002 ZOdvT in 22 % DDV po taf. št. 6007. Glede na vrednost spornega predmeta je upravičena do povrnitve vseh zahtevanih stroškov, ki znašajo skupaj 690,03 EUR.