Jedro

V primeru, ko gre za trajajočo ali ponavljajočo se kršitev, delodajalec lahko po tem, ko delavca pisno opozori na izpolnjevanje obveznosti in na možnost odpovedi, pa ta z isto kršitvijo nadaljuje, pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga zakonito odpove. V tem primeru ne gre za kršitev načela ne bis in idem. Tožena stranka je tožnico opozorila na izpolnjevanje obveznosti, ker do dne, ko je bilo opozorilo dano, ni opravičila izostanka z dela, redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga pa je podala, ker ga ni opravičila niti po izdaji opozorila vse do podaje odpovedi.

Tožena stranka se je utemeljeno odločila počakati na dokaz - konkretno na odločitev o tožničini pritožbi zoper odločbo imenovanega zdravnika - saj je dvomila v obstoj razloga za redno odpoved pogodbe iz krivdnega razloga. To pomeni, da je domnevala, da razlog obstoji, ni pa bila o njem prepričana. V obstoj odpovednega razloga se je prepričala s prejemom odločbe zdravstvene komisije ZZZS; odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je podala pravočasno - v roku 30 dni od prejema navedene odločbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 14.6.2006, toženi stranki pa naložilo, da tožnico vrne nazaj na delo ter ji za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo prizna vse pravice iz delovnega razmerja, ji izplača plačo, ki bi jo prejela, če bi delala, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila, od bruto zneskov odvede za tožnico davke in prispevke, ji vpiše delovno dobo v delovno knjižico ter ji povrne stroške postopka v znesku 501,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Navaja, da je dne 4.5.2006 pisno opozorila tožnico na izpolnjevanje obveznosti, ker ni dostavila dokazila o opravičeni odsotnosti. Ker ni predložila dokazila do naloženega roka in ker je tožena stranka šele 30.5.2006, ob prejemu odločbe ZZZS ugotovila, da je ta izostanek neopravičen, je tožena stranka pogodbo o zaposlitvi zakonito odpovedala. Pisno opozorilo in odpoved pogodbe o zaposlitvi se ne nanašata na isto kršitev. Pritožba očita sodišču prve stopnje napačno stališče glede zamude roka za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pri odločitvi o pravočasnosti odpovedi je bila tožena stranka žrtev arbitrarnosti sodišča prve stopnje, saj je že v odgovoru na tožbo pojasnila, da vse do prejema odločbe ZZZS ni razpolagala s podatki o upravičenosti izostanka. Podatki, ki jih je predložila tožnica, niso zadostovali za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je na zagovoru povedala, da se je na mnenje izbranega zdravnika pritožila, ker se ni strinjala, da njena odsotnost po 22.4.2006 ni utemeljena. Tožena stranka je morala počakati na odločitev, ker bi lahko komisija odločila, da je bila tožnica nesposobna za delo in torej upravičeno odsotna. To je storila iz izkušenj v preteklosti, ko je delavec kljub drugačnemu mnenju zdravnika ostal doma in je bila odpoved po tem, ko je bilo njegovi pritožbi ugodeno, ugotovljena za nezakonito (npr. Pdp 1713/99, Pdp 1020/2001). Zdaj sodišče pravi obratno, da je rok začel teči 12.5.2006, ko je tožnica podala zagovor. Pritožba očita sodišču prve stopnje tudi napačno stališče glede zakonitosti odpovedi, ker je tožnica v socialnem sporu uspela izpodbiti mnenje zdravniške komisije in je bilo v končni fazi ugotovljeno, da je bila v dneh, ko se ji očita neopravičen izostanek, upravičeno odsotna z dela. Pritožba meni, da ni isto, če zdravstvena komisija ZZZS spremeni odločitev izbranega zdravnika in sama sanira napačne ugotovitve, kot če zdravstvena komisija potrdi odločbo izbranega zdravnika in obe razveljavi sodišče. V drugem primeru je krivec za zaplet ZZZS in bi moral odgovarjati za posledice, medtem ko v prvem primeru zaplet lahko sanira ZZZS sam. Vprašanje zakonitosti bi se moralo obravnavati glede na čas, ko je podana odpoved. Če je tožnica utrpela kakšne posledice zaradi ravnanja ZZZS, bi se morala obrniti nanjo in zahtevati povrnitev škode. Če pa tega ni treba storiti tožnici, bi moralo biti to dopuščeno toženi stranki. Tožena stranka se je pripravljena eventualno sprijazniti s tem, da je njena odločitev napačna, ker je tožnica v sodnem postopku uspela, ne pa zato, ker naj bi zamudila rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo zahtevka in podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 52/2007) in na pravilno uporabo materialnega prava. Bistvenih kršitev določb postopka sodišče prve stopnje ni zagrešilo, popolno je ugotovilo dejansko stanje, le delno pa je napačno uporabilo materialno pravo, kar pa na pravilnost odločitve ni vplivalo.

Če delavec krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, mu delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga na podlagi 3. alineje 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Pogoj za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je med drugim tudi predhodno pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve (1. odstavek 83. člena ZDR). Odpoved mora biti v skladu s 5. odstavkom 88. člena ZDR podana v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožnico pisno opozorila na izpolnjevanje pogodbenih in drugih obveznosti. Ker pa ji je iz istega razloga, kot je bilo dano opozorilo, podala tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi, naj bi bila ta nezakonita. S tem stališčem pritožbeno sodišče ne soglaša. Pritožba utemeljeno graja stališče prve stopnje, saj bi to pomenilo, da bi lahko delavec kršil svojo obveznost v nedogled in bi moral delodajalec z odpovedjo čakati na novo kršitev. V primeru, ko gre za kršitev, ki ni storjena z nekim konkretnim, enkratnim dejanjem, ampak gre za trajajočo ali ponavljajočo se kršitev, delodajalec lahko po tem, ko delavca pisno opozori na izpolnjevanje obveznosti in na možnost odpovedi, pa ta s kršitvijo nadaljuje, pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga zakonito odpove. V tem primeru ne gre za kršitev načela ne bis in idem, na katerega smiselno nakazuje sodišče prve stopnje. Tožena stranka je tožnico opozorila na izpolnjevanje obveznosti, ker do 4.5.2006, ko je bilo opozorilo dano, ni opravičila izostanka. Odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je bila podana, ker ga ni opravičila niti po 4.5.2006 in vse do podaje odpovedi.

Tudi glede pravočasnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi stališče sodišča prve stopnje ni pravilno. Odpoved mora biti podana v 30 dneh od seznanitve z razlogi. Gre za subjektivni rok, zato se dejansko vprašanje, kdaj se delodajalec seznani z razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi, presoja v vsakem primeru posebej. Tožena stranka je po pisnem opozorilu domnevala, da tožnica krši svojo obveznost, ker ni opravičila svoje odsotnosti. Zato jo je pisno obdolžila in jo povabila na zagovor, ki ga je opravila 12.5.2006. Na zagovoru je tožena stranka izvedela, da tožnici bolniški stalež ni bil odobren, razpolagala je tudi z odločbama imenovanega zdravnika z dne 10.4.2006 in 24.4.2006. Vendar pa je bila glede na tožničino zatrjevanje, da je bila njena odsotnost upravičena tudi po 22.4.2006, zaradi česar je vložila pritožbo zoper odločbo imenovanega zdravnika, utemeljeno v dvomu, ali je tožnica res kršila delovno obveznost oziroma ali je z dela res neupravičeno izostala. K temu dvomu so zagotovo pripomogli tudi znani primeri iz sodne prakse, ki jih izpostavlja pritožba in v katerih se je naknadno izkazalo, da je bila kljub odločbi izbranega zdravnika ali zdravniške komisije, odsotnost delavca z dela opravičena zaradi nezmožnosti za delo. Nesprejemljivo je razlogovanje sodišča prve stopnje, da z odpovedjo delodajalec ne sme odlašati in negotovosti prelagati na delavca, saj odpoved pogodbe o zaposlitvi v nobenem primeru ni delavcu v korist. Tožena stranka je imela pravico, da se prepriča o tem, ali je tožničina odsotnost z dela po 22.4.2006 utemeljena ali ne. Utemeljeno se je odločila počakati na dokaz - konkretno na odločitev o tožničini pritožbi - saj je dvomila v obstoj razloga za odpoved pogodbe. To pomeni, da je domnevala, da razlog obstoji, ni pa še bila o njem prepričana. V obstoj odpovednega razloga se je prepričala s prejemom odločitve zdravstvene komisije ZZZS, zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi podala pravočasno.

Ne glede na obrazloženo, pa je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, saj je ugotovilo, da tožnica z dela od 22.4.2006 do 25.4.2006 ni izostala neopravičeno. S pravnomočno sodbo v socialnem sporu opr. št. Ps 1867/2006 je bilo ugotovljeno, da je bila tožnica od 22.4.2006 do 25.4.2006 še začasno zadržana z dela. Ob podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožnica sicer res razpolagala le z odločbami organov ZZZS, s katerimi je upravičena zadržanost z dela ni bila priznana, vendar pa to ni bistveno. Bistveno je vprašanje, ali je tožnica kršila pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja: ali je z dela izostala upravičeno. Odpoved ni bila zakonita, saj je tožnica upravičeno izostala z dela. Njen izostanek samo formalno ni bil pokrit s potrdilom o začasni zadržanosti z dela, dejansko pa je bil upravičen. To pa je za odločitev bistveno. Zato ni sprejemljiva pritožbena navedba, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici v času, ko je bila podana, zakonita.

V zvezi s pritožbenimi navedbami o odgovornosti organov ZZZS in njihovi obveznosti, da škodo, ki je nastala zaradi odpovedi, povrnejo tožnici, pritožbeno sodišče le pripominja, da se v tem delovnem sporu presoja zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Sodišče je bilo dolžno ugotoviti, ali je bil razlog za odpoved pogodbe utemeljen. Ker je ugotovilo, da je bila v času, ko se ji očita neupravičen izostanek, tožnica začasno zadržana z dela, razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bilo. V kolikor je tožena stranka utrpela škodo zaradi ravnanj in odločitev organov ZZZS, ni ovire, da ne bi njene povrnitve izterjala po splošnih pravilih civilnega prava. Vendar pa to ni stvar tega spora, niti pristojnost delovnega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.