Jedro

Če revident zatrjevanega odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča ne izkaže z navedbo sodnih odločb Vrhovnega sodišča, ni podan pogoj za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Če revident navaja, da ima odločitev v zadevi zanj zelo hude posledice in bo ob plačilu moral v stečaj, mora v potrditev teh navedb predložiti dokazila, iz katerih izhaja njegovo finančno stanje in s tem stečajni razlog.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo (2. točka izreka) sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revident) po odvetniku vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. Priglaša stroške revijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano pravnomočno sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 6. 7. 2006, s katero je tožena stranka zavrnila revidentovo pritožbo zoper odločbo Inšpektorata Republike Slovenije za delo, Območne enote Kranj z dne 9. 5. 2006. Z navedeno odločbo je bilo revidentu naloženo, da mora takoj prenehati z opravljanjem posredovanja začasnih in občasnih del dijakom in študentom na sedežu družbe v ... in v vseh poslovnih enotah družbe (1. točka izreka odločbe).

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost, pri čemer je po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovega sodišča tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjenosti pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih sklepih, med drugim Up-858/08 z dne 3.6.2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009, ugotovilo, da to stališče Vrhovnega sodišča ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revident uveljavlja, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede tega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Kot pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 revident uveljavlja odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča in Ustavnega sodišča, in navaja vprašanji, glede katerih zatrjuje odstop od sodne prakse, in sicer da pritožbeni organ (tožena stranka) v svoji obrazložitvi ne sme navajati novih razlogov in potrditi odločitve prvostopenjskega upravnega organa, v kateri ni navedenih razlogov za odločitev; in vprašanje pravice stranke do izjave v inšpekcijskem postopku po Zakonu o inšpekciji dela - ZID.

7. Za uspešno uveljavljanje odstopa od sodne prakse kot pogoja za dovoljenost revizije bi moral revident glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 100/2008, X Ips 464/2009, X Ips 90/2009) izkazati obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča glede teh vprašanj in navesti opravilne številke zadev, od katerih naj bi izpodbijana odločitev odstopala. Tega revident ni storil. Odločbi Ustavnega sodišča, na kateri se sklicuje, pa nista neposredno povezani z vprašanjema, glede katerih revident zatrjuje odstop od sodne prakse. Glede na navedeno revident ni izkazal odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. 8. Revident uveljavlja dovoljenost revizije tudi po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Teh pa po presoji Vrhovnega sodišča revident ni izkazal z navedbami, da mu je bilo z odločbo inšpektorja prepovedano opravljanje gospodarske dejavnosti, ki predstavlja njegovo glavno dejavnost, da zaposluje 15 delavcev, ki jim je zaradi izpodbijane sodbe prenehalo delovno razmerje iz poslovnega razloga, da ne more več pridobivati primerljivega dohodka in zato ne more še naprej financirati kratkoročnih finančnih in poslovnih obveznosti, kar bo imelo za posledico njegovo nelikvidnost in zato stečaj.

9. Zelo hude posledice, ki so nedefiniran pravni pojem, je treba presojati v vsakem primeru posebej. Da bi jih lahko Vrhovno sodišče presodilo, bi moral revident upoštevaje pojasnjeno pravilo o (trditvenem in) dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča za svoje navedbe predložiti dokaze. Iz sodnega spisa (koncesijske pogodbe za leto 2005) res izhaja, da ima revident več poslovnih enot in večje število zaposlenih oseb, vendar pa revident ob tem ni pojasnil, ali opravlja dejavnost posredovanja začasnih in občasnih del dijakom in študentom kot izključno dejavnost (še posebej ob dejstvu, da v revizij navaja, da mu je bilo prepovedano opravljanje glavne dejavnosti), ni niti navedel, kolikšni so njegovi letni prihodki iz te dejavnosti, tudi v primerjavi s prihodki iz drugih dejavnosti ipd. V potrditev svojih navedb bi revident moral predložiti dokazila, iz katerih izhaja njegovo finančno stanje in s tem stečajni razlog. Zgolj pavšalno sklicevanje na pomanjkanje finančnih sredstev in s tem na možnost stečaja po mnenju Vrhovnega sodišče ne zadostuje za dovolitev revizije iz razloga po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 (enako Sklep Vrhovnega sodišča X Ips 275/2008). Izpolnjenost pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 torej v tem primeru ni izkazana.

10. Ker revident ni izkazal izpolnjevanja nobenega pogoja za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

11. Ker revident z revizijo ni uspel, sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (165. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).