Jedro

Ker je bil tožnik od 1. 9. 2009 dalje zmožen za delo kot invalid III. kategorije z omejitvami pri delu, je njegov tožbeni zahtevek, da je bil tudi od 1. 9. 2009 začasno nezmožen za delo, neutemeljen.

Delodajalec mora delavcu po končanem bolniškem staležu zagotovi varno delo ter ostale pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo, dolžan je skrbeti za varno in učinkovito delo in upravičen je ukrepati v primeru morebitnih neopravičenih izostankov, zato ima pravni interes, da v sporu glede datuma zaključka bolniškega staleža uspe toženec.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da se odpravita odločbi imenovanega zdravnika tožene stranke št. ... z dne 26. 8. 2009 in zdravstvene komisije št. ... z dne 2. 10. 2009, s katerima je dokončno odločila, da je tožnik od 20. 8. 2009 do 31. 8. 2009 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni, od 1. 9. 2009 dalje pa je zmožen za delo z omejitvami, določenimi v odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije št. ... z dne 4. 8. 2006. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se ugotovi, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo za polni delovni čas zaradi bolezni od 1. 9. 2009 do 28. 10. 2009 ter sklenilo, da tožnikovi stroški postopka bremenijo proračun. Tožniku je naložilo, da stranskemu intervenientu povrne 188,02 EUR stroškov postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08) pritožil tožnik in nerazumljivo in očitno zmotno predlagal, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne (kakor je sodišče prve stopnje tudi razsodilo), podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da izvedenec specialist ortoped ni ugotovil, da tožnik v spornem obdobju ni boloval za virozo, dvomil je le o njenem obstoju. Te nejasnosti bi sodišče prve stopnje moralo odpraviti z zaslišanjem specialista ortopeda dr. J.K. ter zaslišanjem osebne zdravnice tožnika. Zlasti z zaslišanjem dr. J.K. bi bilo mogoče ugotoviti nepravilnosti in pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju, nato to mnenje dopolniti oz. postaviti novega izvedenca. Sodišče se v sodbi ni opredelilo do pisnega mnenja dr. J.K., niti ni pozvalo izvedenca, da se do mnenja ortopeda opredeli, to pomeni kršitev temeljnega načela ZPP o vestni in skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Po 22. čl. Ustave Republike Slovenije mora biti pravdnim strankam zagotovljena možnost predstaviti svoja stališča, vključno z dokazi pod pogoji, ki jih ne postavljajo v vsebinsko slabši položaj. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, na drugi strani odgovarja obveznost sodišča, da navedbe vzame na znanje ter se do njih opredeli. Sicer bistveno krši določbe pravdnega postopka po 8. točki 2. odst. 339. čl. ZPP. Sklicuje se na dve odločbi Ustavnega sodišča, po katerih je potrebno strankam omogočiti, da navedejo dejstva in predlagajo dokaze, dokaznih predlogov sodišče ne sme zavrniti, če zato niso podani ustavno sprejemljivi razlogi. Tožnik se tudi ne strinja z obveznostjo povrnitve stroškov stranskemu intervenientu. Interes intervenienta je bil potrditev odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Šlo je za ekonomski in ne pravni interes, to pa ne zadošča za intervencijo v socialnem sporu. Ker ni imel pravnega interesa, je intervenient stroške dolžan nositi sam. Zahteva povračilo stroškov pritožbe.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev. Tožnikova domnevna viroza ni bila razlog, zaradi katere je bil tožnik v bolniškem staležu na podlagi izpodbijanih odločb. Zdravstvenih težav zaradi infekcijskega obolenja tožnik kot razlog nezmožnosti za delo ni navajal niti v tožbi, niti ko je bil zaslišan na glavni obravnavi 18. 11. 2010, navedeno novost je tožnikova pooblaščenka podala šele v drugih pripombah na izvedensko mnenje dne 14. 6. 2010. Osebna zdravnica je pojasnila, da je tožniku dne 1. 9. 2009 predlaga ugotovitev začasne zadržanosti od dela zaradi virusne infekcije, vendar je temu nasprotoval, ker je domneval, da bo nadomestilo plačal delodajalec. Zaslišanje osebne zdravnice v zvezi z obstojem virusne infekcije je zato nepotrebno. Izvedensko mnenje specialista ortopeda je prepričljivo in strokovno, na zaslišanju pa je argumentirano ovrgel pripombe tožnika. Opredelil se je do mnenj specialistov, ki tožnika zdravijo, tožeča stranka pa v pritožbi niti ne konkretizira, do katerega mnenja se izvedenec ni opredelil. Zato so neutemeljeni očitki o neenakopravnem položaju strank v postopku.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo kršitev, na katere, v mejah pritožbenih razlogov, na podlagi 2. odst. 350. čl. ZPP, sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče v socialnem sporu po 1. odst. 81. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04) presoja, ali je bil postopek pred izdajo dokončnega upravnega akta zakonit, ter ali je izpodbijani upravni akt pravilen in zakonit. Z dokončno odločbo tožene stranke, ki se v tem socialnem sporu izpodbija, je bilo odločeno, da je tožnik od 1. 9. 2009 dalje zmožen za delo kot invalid III kategorije z omejitvami, določenimi z dokončno odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ) št. ... z dne 4. 8. 2006, priloženo med listinami, na podlagi katerih je tožena stranka odločala o zadržanosti od dela. Po navedeni odločbi ZPIZ je tožnik zmožen s polnim delovnim časom od 10. 5. 2006 dalje opravljati delo brez dvigovanja bremen nad 10 kg, brez stalne prisilne drže ledvene hrbtenice, izmenoma stoje in sede. Delodajalcu družbi P. d.o.o. je bilo naloženo, da tožniku zagotovi pravico do premestitve na ustrezno delo.

Iz medicinske dokumentacije, ki jo je tožena stranka uporabila pri odločanju, izhaja, da ima tožnik zdravstvene težave, ki se izražajo kot bolečine, ugotavljali in diagnosticirali pa so jih specialisti s področja ortopedije in revmatologije. Začasno zadržan od dela je bil po ugotovitvi iz obrazložitve odločbe imenovanega zdravnika od 4. 5. 2009. Iz izvidov, priloženih v upravnem spisu ter tudi iz medicinske dokumentacije, ki jo je priložil sam tožnik, ne izhaja, da je odločitev tožene stranke, ki jo je sodišče prve stopnje, glede na to da gre za strokovno medicinska vprašanja, preverjalo tudi s pomočjo izvedenskega mnenja, nezakonita oz. v nasprotju z omenjenimi izvidi. O začasni zadržanosti od dela je v upravnem spisu mnenje specialista ortopeda z dne 13. 7. 2009, kjer ugotavlja, da je tožnik upravičeno odsoten z dela predvsem zaradi diagnostičnih preiskav. Že naslednjega dne, 14. 7. 2009 je specialist ortoped ugotovil, da glede na rezultat krvnih preiskav med hospitalizacijo pri tožniku ni mogoče ugotoviti specifičnega vnetja, postavil je domnevo da gre za revmatično obolenje in tožniku svetoval, da gre na pregled k specialistu revmatologu. Revmatologinja je 17. 8. 2009 postavila domnevo, da glede na anamnestične podatke o luskavici tožnik lahko boluje za psoriatično artropatijo oz. psoriatičnim seronegativnim spondiloartritisom. Odredila je pridobitev laboratorijskih testov ter izdala napotnico za rentgensko slikanje in pojasnila, da bo dokončno mnenje podala na osnovi dobljeni izvidov. Iz kasnejšega izvida specialista ortopeda z dne 2. 11. 2009, ki ga je predložil tožnik (priloga A3) izhaja, da z laboratorijskimi testi in slikanjem sakroilikalnih sklepov sakroileitis ni bil dokazan. Naknadne RTG preiskave niso dokazale seronegativne oblike ankilozirajočega spondilitisa. Diagnoze psoriatičnega spondiloartritisa ni mogoče postaviti, ker je bil hemogram z vnetnima parametroma brez posebnosti.

Tožnik je že v tožbi predlagal postavitev izvedenca ortopeda, sodišče je predlogu ugodilo in s sklepom z dne 30. 3. 2010 postavilo sodnega izvedenca ter mu naložilo, da pregleda medicinsko dokumentacijo, tožnika osebno in za sporno obdobje od 1. 9. 2009 do 28. 10. 2009 poda mnenje o tožnikovi zmožnosti za opravljanje lažjega dela, kot ga je tožnik opisal na naroku 30. 3. 2010. Mnenje izvedenca ortopeda je utemeljeno z medicinsko dokumentacijo, tožnika je osebno pregledal ter tudi po dodatnem zaslišanju vztrajal, da je bil tožnik v spornem obdobju zmožen opravljati delo pri sortiranju kratkih suhih desk pri delodajalcu P. d.o.o. v polnem delovnem času.

Tožnik sicer v pritožbi navaja, da od 1. 9. 2009 dalje (nejasno do kdaj) ni bil zmožen za delo zaradi infekcije oz. vročinskega obolenja, kot ga je ugotovila osebna zdravnica. Ne glede na zmotno mnenje osebne zdravnice v pisnem pojasnilu z dne 16. 11. 2010, poslanem sodišču prve stopnje, da zdravnik ne sme ugotoviti začasne zadržanosti od dela brez dovoljenja zavarovanca, pritožbeno sodišče pritrjuje navedbam tožene stranke v odgovoru na pritožbo, da je tožnik dejstva, da od 1. 9. 2009 ni bil zmožen za delo zaradi viroze, navedel šele v drugih pripombah k izvedenskemu mnenju po končanem prvem naroku za prvo obravnavo in tedaj tudi predložil fotokopijo zdravstvenega kartona, v katerem je 1. 9. 2009 vpisana ugotovitev osebne zdravnice, da ima tožnik vročino in se slabo počuti. Navedeno bi lahko bilo razlog za podaljšanje oz. ugotovitev ponovne zadržanosti od dela zaradi bolezni, čeprav se je specialist ortoped ob zaslišanju na naroku 18. 11. 2010 do teh ugotovitev opredelil in izrazil dvom, da bi lahko bile razlog za tožnikovo zadržanost od dela. Pri tem se je skliceval na ugotovitve specialistov po spornem datumu 1. 9. 2009, saj niti infektolog ob ambulantnem pregledu dne 19. 10. 2009 ni ugotovil zdravstvenih težav in so bile laboratorijske preiskave v mejah normale. Bistveno pa je, da tožnik po določbi 1. odst. 286. čl. ZPP po prvem naroku za glavno obravnavo ne more več navajati dejstev, ki so potrebna za utemeljitev njegovih predlogov ter ponujati dokazov, ki so potrebni za ugotovitev njegovih navedb, če ne dokaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti na prvem naroku. Tožnik namreč ni navedel nobenih dejstev ali predlagal dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je trditev o nezmožnosti za delo zaradi infekcije oz. viroze lahko postavil šele po pridobitvi izvedenskega mnenja dne 2. 6. 2010. Na morebitne zdravstvene težave v zvezi z virozo tožnik tudi ni opozoril izvedenca, ko je bil na osebnem pregledu. Dejstva in dokazi, ki jih stranka navede v nasprotju z omejenimi določbami oz. prepozno, se po šestem odst. 286. čl. ZPP ne upoštevajo.

Izvedenec ortoped je kot strokovnjak odgovoril na vprašanja sodišča, stranki sta morebitne nejasnosti in pomanjkljivosti lahko odpravili s postavljanjem dodatnih vprašanj izvedencu, ko je bil 18. 11. 2010 na naroku zaslišan, ob tem je v celoti vztrajal pri svojem mnenju. Sodišče druge stopnje glede na temeljitost mnenja, ki je tudi skladno z ostalo medicinsko dokumentacijo v zvezi z domnevnimi ortopedskimi in revmatološkimi težavami tožnika, ne dvomi, da je bil tožnik ustrezno lažje delo, s katerim se je tudi izvedenec seznanil iz sporočenih podatkov delodajalca, zmožen opravljati. Po aneksu k pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 9. 2006 je namreč tožnik delal pri sortiranju kratkih suhih desk.

Sodišče po 213. čl. ZPP odloči o tem, katere dokaze bo izvedlo za ugotovitev odločilnih dejstev. Dokazni postopek je bil temeljit, razčiščena so tudi strokovna vprašanja, na katera je potrebno, kot določa 243. čl. ZPP, odgovoriti s pomočjo izvedenska mnenja. Dokaz z zaslišanjem drugega specialista ortopeda je bil tudi po prepričanju sodišča druge stopnje nepotreben, saj je bilo že v izvedenih dokazih dovolj strokovne podlage za pravilno ugotovitev dejstev in uporabo materialnega prava.

Neutemeljena je pritožba zoper sklep o povračilu stroškov stranskemu intervenientu. ZDSS-1 v 69. čl. določa obveznost socialnega sodišča, da o začetku postopka po uradni dolžnosti obvesti tretje osebe, če bi ureditev spornega razmerja lahko posegla v njihove pravice ali na zakon oprte neposredne koristi. Pravico intervenienta, da se pridruži stranki, če ima pravni interes, da v pravdi zmaga, določa ZPP v 199. čl. Vsaka stranka po 1. odst. 200. čl. ZPP lahko oporeka intervenientu pravico do udeležbe v postopku in predlaga, naj se intervencija zavrne. Tožnik takšnega predloga ni podal, pritožuje se le zoper odločitev o obveznosti povračila stroškov intervenientu, čeprav ZDSS-1 v 68. čl. glede stroškov postopka določa posebnost, da v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva le zavod krije svoje stroške ne glede na izid postopka. Ker se po 19. čl. ZDSS-1 v postopku v socialnih sporih subsidiarno uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, je potrebno uporabiti 1. odst. 154. čl. ZPP, po katerem mora stranka, ki v pravdi ne uspe, tudi intervenientu nasprotne stranke povrniti stroške. Po 2. odst. 238. čl. Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 30/2003 s spremembami, v nadaljevanju: Pravila) mora zavarovanec ravnati v skladu s prejeto odločbo imenovanega zdravnika o začasni zadržanosti od dela od dneva prejema odločbe dalje. To pomeni tudi obveznost za delodajalca, da delavcu zagotovi varno delo ter ostale pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo. Delodajalec je dolžan skrbeti za varno in učinkovito delo in zato upravičen ukrepati v primeru morebitnih neopravičenih izostankov. Izostanek z dela je po 3. alineji 1. odst. 111. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) lahko razlog, da delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi. Glede na takšne obveznosti je izkazan pravni interes delodajalca, da tožena stranka v socialnem sporu uspe. Neutemeljene so zato tožnikove navedbe, da delodajalec ni imel pravnega interesa, da v sporu zmaga tožena stranka, saj je bil pri odločanju o pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja dolžan upoštevati dokončno odločitev o začasni zadržanosti od dela.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. čl. ZPP zavrnilo. Posledica zavrnitve pritožbe je sklep sodišča, da tožnik, kot določa 154. čl. ZPP, stroške pritožbenega postopka nosi sam.