Jedro

Za odločitev v tej zadevi je bistvena ugotovitev, da je tožena stranka tožniku postavila kot pogoj za prodajo avtomobila vnaprejšnje plačilo kupnine. Če bi kupci imeli pri toženi stranki še druge možnosti na izbiro, element pogojevanja vnaprejšnjega plačila za sklenitev pogodbe ne bi bil podan, zaradi česar tudi ne bi bilo upravičenja do obresti po 26. členu zakona o blagovnem prometu (Ur. list SRS, št. 21/77 in 29/86 v zvezi z 31. členom zakona o trgovini (Ur. list RS, št. 18/93).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora plačati tožniku znesek 109.853,14 SIT z zakonitimi zamudnimi obresti od 25.11.1993 dalje do plačila. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen. Določba 26. člena zakona o blagovnem prometu ni pravilno uporabljena. Sankcioniranje pogojevanja prodaje z vnaprejšnjim plačilom v času nakupa spornega vozila nima utemeljitve. Razmere na tržišču osebnih avatomobilov so namreč sedaj drugačne od tistih, v katerih je bil sprejet citirani zakon o blagovnem prometu. Obstoja svobodna konkurenca prodajalcev, uvoznikov, sproščen je zasebni uvoz, kupec pa lahko izbira med vsemi svetovnimi proizvajalci in različnimi načini plačila. Tožena stranka torej ni vsiljevala tožeči stranki prodajnih pogojev, slednja pa se je odločila za nakup pod temi pogoji zato, ker je ocenila, da se ji to ekonomsko splača. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Za odločitev v tej zadevi je bistvena ugotovitev, da je tožena stranka tožniku postavila kot pogoj za prodajo avtomobila vnaprejšnje plačilo kupnine. Če bi kupci imeli pri toženi stranki še druge možnosti na izbiro, element pogojevanja vnaprejšnjega plačila za sklenitev pogodbe ne bi bil podan, zaradi česar tudi ne bi bilo upravičenja do obresti po 26. členu zakona o blagovnem prometu (Ur. list SRS, št. 21/77 in 29/86 v zvezi z 31. členom zakona o trgovini (Ur. list RS, št. 18/93). Prodajalec, ki postavi kupcu molče ali izrečno kot pogoj za prodajo blaga, da mu vnaprej plača določen znesek kupnine, mora ob dobavi blaga pri končnem obračunu priznati od plačanega zneska najmanj take obresti, kot jih dajejo banke varčevalcem za hranilne vloge na vpogled. Z 31. členom zakona o trgovini je bila navedena določba sprejeta v sedanji pravni red. Gre za normo, ki varuje potrošnika kot ekonomsko šibkejšega pogodbenega partnerja tako, da preprečuje, da bi z izsiljenim vnaprejšnjim plačilom brezplačno kreditiral prodajalca. Navedena določba je tudi v skladu s temeljnimi načeli obligacijskega prava, predvsem z načelom vestnosti in poštenja (12. člen ZOR).

Ob ugotovitvi, da je tožena stranka prodajala avtomobile samo pod pogojem vnaprejšnjega plačila kupnine, je pravno neupoštevno revizijsko stališče tožene stranke, po katerem naj bi tožnik imel možnost kupiti avtomobil pod drugačnimi pogoji morda od drugega prodajalca. Pomembno je namreč ravnanje tožene stranke, ki je nasprotovalo že omenjeni določbi 26. člena zakona o blagovnem prometu. Z izsiljevanjem vnaprejšnjega plačila kupnine je namreč tožena stranka zasledovala svoje ekonomske cilje z brezplačnim kreditiranjem s strani kupcev. Pri tem pa nespremenjena cena za kupca v danih okoliščinah predstavlja le navidezno ugodnost, saj dobi kupljeni avtomobil s časovnim zamikom po enaki ceni, kot bi ga praviloma moral prejeti takoj, v času čakanja pa nima ne avtomobila, ne denarja. Obresti po 26. členu zakona o blagovnem prometu pa predstavljajo le minimalno odmeno za medčasno uporabo denarja.

Izpodbijani sodbi tako ni mogoče očitati niti v reviziji zatrjevanih nepravilnosti, niti tistih napak, na katere je revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).