Jedro

Samo zaslišanje tožnika ni dokaz, s katerim bi se lahko dokazovalo lastništvo na nepremičnini.

Zastaralni rok v odškodninskih terjatvah (prvi odstavek 352. člena OZ) je tri leta.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dopustilo objektivno spremembo tožbe z dne 27. 11. 2013 in zavrnilo zahtevek tožnika, da je tožena stranka dolžna poskrbeti, da v stanovanje ne bo prihajal prekomeren hrup in smrad avtomobilskih plinov iz dvorišča ter uredi režim parkiranja vozil na severni strani pred hišo X., tako, da bo onemogočeno parkiranje motornih vozil pod oknom stanovanja tožnika ter prepreči točenje vode pod drugim oknom na južni strani stavbe in tozadevno povzročanje hrupa in tožeči stranki povrne stroške za zidarska in pleskarska dela ter zamenjavo okna v skupni vrednosti 1.254,28 EUR in mu povrne pravdne stroške postopka (točka II. izreka sodbe). Tožniku je naložilo plačilo 289,75 EUR pravdnih stroškov tožene stranke (točka III. izreka).

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožil tožnik. Navaja, da je poskušal urediti prekomerne emisije tako preko upravnih organov kot inšpekcijskih služb, a ni bil uspešen. Vedno je dobil odgovor, da je za urejanje teh vprašanj odgovoren upravitelj stavbe. Tablo „prepovedano parkiranje“ je pod svoje okno postavil sam dne 17. 7. 2009. Dal je tudi prijavo na Postajo policije, a neuspešno. Glede zamašitve dimnika poudarja, da je dal upravnik stavbe zamašiti napačen dimnik. Tožnik je moral razkopati dve svoji dimni tuljavi, da je ugotovil, kaj je narobe. Sodišče o tem ni zaslišalo prič in ni opravilo ogleda. Izterjava stroškov sanacije dimnika ni mogla zastarati, po drugi strani pa je protipravno ravnanje upravnika, ki je zamašil dimnik tožnika. Upravnik je zadolžen za posle rednega upravljanja, kamor spada tudi preprečevanje prekomernega hrupa in smradu avtomobilskih plinov iz parkiranja na dvorišču. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in vrne prvemu sodišču v novo obravnavo, vse s stroškovno posledico.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo. Zavrača pritožbene navedbe tožnika in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in tožniku naloži plačilo stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je v obravnavani zadevi uveljavljal več zahtevkov, a je prvo sodišče vse zavrnilo. Zavrnitev zahtevka je utemeljena že iz razloga pomanjkanja aktivne legitimacije tožnika. Tožnik je zatrjeval, da je solastnik do 2/3 stanovanja št. 6 v večstanovanjski stavbi na naslovu X., a solastništva z ničemer ni dokazal. Samo zaslišanje tožnika ni dokaz, s katerim bi se lahko dokazovalo lastništvo na nepremičnini. Glede zahtevka, ki se nanaša na parkiranje vozil in preprečevanje točenja vode pa, glede na določila Stanovanjskega zakona, ni pasivno legitimirana tožena stranka (enako zadeva I Cp 2502/2011). Nobene pravne podlage za vložitev tožbe pa ne more predstavljati odgovor upravnih in inšpekcijskih organov, na katere se je tožnik obrnil pred vložitvijo tožbe in se nanje sklicuje.

6. Pritožnik je v pritožbi izpostavljal sanacijo dimnika in navaja, kakšna dela je moral opraviti in kdo bi o delih kot priča lahko izpovedal. Za rešitev zadeve, to ni pomembno. Prvo sodišče je zahtevek tožnika za povrnitev stroškov, ki so mu nastali zaradi zamašitve dimnika zavrnilo zaradi zastaranja terjatve. Zastaralni rok v odškodninskih terjatvah (prvi odstavek 352. člena OZ) je tri leta. Računa, ki jih vtožuje tožnik sta z dne 24. 10. 2009 (pleskanje) in 3. 4. 2010 (sanacija dimnika). Tožba je prispela na sodišče 23. 9. 2013, kar pomeni, da je bila vložena po preteku treh let in je torej zahtevek zastaran. Zastaranje pa je ugovarjala tudi tožena stranka.

7. Sodišče prve stopnje je po povedanem pravilno ugotovilo relevantna dejstva primera, zaključki izpodbijane sodbe pa so tudi materialnopravno pravilni. Do kršitev določb postopka na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ni prišlo, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8. Ker tožnik ni uspel s pritožbo, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Enako tudi tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj pri nastalih stroških ne gre za potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP, ker tožena stranka s svojimi navedbami ni v ničemer prispevala k razjasnitvi zadeve.