Jedro

Preizkus višine odškodnine.

Izrek

1. Pritožbi tožene stranke zoper sodbo se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v obrestnem delu spremeni tako, da obresti tečejo od 7.2.2007 do 1.4.2008 v višini 13,5 % obrestne mere, od 1.4.2008 dalje pa v višini zakonske obrestne mere. V ostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

2. Pritožba tožeče stranke se zavrže. 3. Tožeča stranka sama krije stroške za odgovor na pritožbo.

4. Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje: Oče tožnikov je bil politični zapornik in je leta 1948 v zaporu umrl. Tožeča stranka zaradi duševnih bolečin zavoljo smrti bližnjega uveljavlja odškodnino. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vzročno zvezo med nezakonitim, protipravnim zaporom, v katerem je umrl oče tožnikov, in njegovo prerano smrtjo. Ugotovilo je izrazito nepremoženjsko škodo na strani tožnikov. Tožniki so postali sirote, bili so politično stigmatizirani, onemogočeni v življenji in nasploh so čustveno izrazito trpeli. Vse to je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe nadrobno pojasnilo. Ugotovilo je, da je podana podlaga odškodninske odgovornosti. Izrecno se je opredelilo tudi do vprašanja višine odškodnine in navedlo, da je glede na okoliščine primera ta lahko višja kot v ostalih primerih, ko se prisoja odškodnina za smrt bližnjega. Ugodilo je celotnemu tožbenemu zahtevku in vsakemu tožniku, izvzemši pokojno R. K., prisodilo 12.518,78 EUR. V obrestnem delu je sodišče prve stopnje tožnikom priznalo zakonske zamudne obresti, zmanjšane za temeljno obrestno mero za čas od 1.1.2002 do 27.6.2003, od tedaj dalje pa zakonske zamudne obresti. V 4. točki izreka je sodišče prve stopnje pooblaščenki tožeče stranke naložilo, naj povrne toženi stranki separatne stroške za narok 2.10.2007 v znesku 550,80 EUR.

Pritožba tožene stranke proti sodbi: Pritožba uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj sodbo bodisi spremeni bodisi razveljavi. Pritožba napada odločitev sodišča glede določitve višine odškodnine. Meni, da je ta prevelika. Odškodnina mora biti po stališču pritožbe primerljiva s podobnimi odškodninami, ki so dosojene oškodovancem, ki so trpeli primerljive duševne bolečine. Sodišče bi moralo tudi upoštevati, da so dogodki že odmaknjeni, saj je od smrti očeta tožnikov preteklo 60 let. Pritožba napada tudi odločitev o dosojenih zamudnih obrestih. Navaja, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek. Poleg tega pravi, da je bila tožba toženi stranki vročena 7. februarja 2007. Obresti pred tem časom so zato po njenem stališču neutemeljene.

Pritožba tožeče stranke proti sklepu v 4. točki odločbe sodišča prve stopnje: Pritožba uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Napada odločitev o separatnih stroških. Predlaga razveljavitev odločitve v tem delu.

Pritožbi sta bili vročeni nasprotnim strankam. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke proti sodbi in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba tožene stranke proti sodbi je delno utemeljena. Pritožba tožeče stranke proti sklepu (4. točka izreka odločbe prve stopnje) ni dovoljena.

O pritožbi tožene stranke proti sodbi: Odločitev sodišča prve stopnje je po prepričanju pritožbenega sodišča pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z razlogi izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je nadrobno pojasnilo v čem je škoda, ki so jo trpeli tožniki, posebna in zato doživljajsko in eksistencialno globlja od škode, ki jo ob smrti bližnjega sicer trpijo posredni oškodovanci. Sodišče prve stopnje se je tudi ustrezno sklicevalo na odločbo Vrhovnega sodišča, opr. št. II Ips 250/2008, iz katere v podobnem primeru izhaja, da je oškodovanec upravičen do višje odškodnine, kot jo sicer sodišča dosojajo zaradi duševnih bolečin ob smrti bližnjega družinskega člana. Ne glede na pravilnost razlogov sodbe sodišča prve stopnje, pa odškodnina, ki je bila v obravnavani zadevi prisojena tožnikom, sploh ne odstopa od meja sodne prakse pri dosojanju odškodnine zaradi duševnih bolečin ob smrti bližnjega (1). Odškodnina, ki je bila priznana tožnikom ustreza vrednosti štirinajstih povprečnih plač v državi. Tako prisojena odškodnina nikakor niti ni nadpovprečna glede na sodno prakso v primerih, ki ne vsebujejo vseh specifičnosti, kakršne vsebuje obravnavan konkreten primer. Odškodnina v že navedeni zadevi Vrhovnega sodišča je bila npr. znatno višja. Sodišče prve stopnje, ki je tako v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku v obravnavani zadevi, ni napačno uporabilo materialnega prava. Pritožba je neutemeljena, podani pa tudi niso drugi razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti.

Utemeljena pa je pritožba v obrestnem delu. Tožeča stranka namreč ni navedla nobenega dejstva, ki bi izkazovalo zamudo tožene stranke pred trenutkom, ko ji je bila vročena tožba. Če ni zamude, pa tudi zamudne obresti ne morejo teči (prvi odstavek 378. člena OZ(2)). Pritožbeno sodišče je zato zamudne obresti priznalo z dnem prejema tožbe, kakor je predlagala tudi sama tožena stranka v pritožbi. Pri tem je višino obresti priznalo v mejah tožbenega zahtevka. Iz tega razloga polne zamudne obresti (obresti po zakonski obrestni meri) tečejo šele od izdaje sodbe prve stopnje dalje.

Pritožba tožeče stranke proti odločitvi v 4. točki izreka odločbe sodišča prve stopnje: V 4. točki izreka je sodišče prve stopnje sklenilo, da mora pooblaščenka tožeče stranke toženi stranki plačati separatne stroške. Podlaga za to odločitev je podana v 2. odstavku 156. člena ZPP(3). Zavezanec za plačilo separatnih stroškov tu v nasprotju z določbo 1. odstavka istega člena ni stranka, marveč pooblaščenec stranke. Tako se glasi tudi izrek. Proti odločbi pa se pritožuje stranka sama. Stranka za pritožbo proti odločitvi nima pravnega interesa, saj odločitev v njen pravni položaj ne posega. Pritožba je zato nedovoljena (3. odstavek 343. člena ZPP). V skladu s 1. točko 365. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke proti 4. točki odločitve sodišča prve stopnje zavrglo.

Tožeča stranka z vložitvijo odgovora na pritožbo proti sodbi ni prispevala k rešitvi zadeve. Ti stroški za pravdo niso bili potrebni (155. člen ZPP). Zato jih pritožbeno sodišče ni priznalo.

Tožena stranka je uspela s sorazmerno majhnim delom pritožbe (le glede stranske terjatve). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, naj pritožbene stroške krije sama (drugi odstavek 154. člena ZPP).

(1) Primerjaj zbrano sodno prakso v zbirki Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana 2001, str. 692 - 726. (2) Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 do Ur. l. RS, št. 40/2007 ; OZ)

(3) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007), ki se na podlagi 2. odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008) še uporablja v tem pritožbenem postopku.