Jedro

Razrešitev direktorja družbe oziroma njegov odpoklic je razlog, da direktor pogojev za opravljanje tega dela ne izpolnjuje več, zato sama razrešitev (odpoklic) predstavlja tudi resen in utemeljen odpovedni razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem v smislu 2. odstavka 88. člena ZDR (glede na to, da je bistveni pogoj v takšnem primeru imenovanje delavca na poslovodno funkcijo).

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 10. 2011 nezakonita in da delovno razmerje tožnici pri toženi stranki traja do izdaje sodbe sodišča prve stopnje.

2. Tožena stranka je dolžna tožnici priznati vse pravice iz delovnega razmerja za čas od datuma prenehanja delovnega razmerja do izdaje sodbe sodišča prve stopnje in ji za enako obdobje obračunati plačo v višini ... EUR bruto na mesec, od tako obračunane plače plačati pripadajoče davke in prispevke za posamezno zapadlo plačo ter izplačati zapadle neto plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače (15. dan v mesecu) dalje, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

3. Tožena stranka je dolžna tožnici izplačati odškodnino zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi v višini 135.945,00 EUR.“(I. točka izreka).

Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi kršitev določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka na prvi stopnji in stroške tega pritožbenega postopka. Tožnica je bila v obdobju od 9. 6. 2008 do 27. 11. 2011 zaposlena pri toženi stranki na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi. V obdobju od 4. 7. 2008 do 19. 9. 2011 je bila pri toženi stranki imenovana na funkcijo direktorice tožene stranke. Razrešitev tožnice s funkcije direktorice pri toženi stranki je predstavljala pravno podlago oziroma predpostavko za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Glede na medsebojno povezanost statusno pravnega položaja tožnice in njenega delovno pravnega položaja je bistvenega pomena, da se ugotovi, ali je bila razrešitev tožnice izpeljana zakonito – torej, ali je bila izvedena po zakonitem postopku in s strani pooblaščene osebe. Tožena stranka je družba z omejeno odgovornostjo z dvema družbenikoma, tožnico (ki je imela v lasti 10 % poslovni delež) in večinskim družbenikom dansko družbo B. Večinskega družbenika je na skupščini dne 13. 9. 2011 zastopala odvetniška pisarna s sedežem v Sloveniji. Ker je večinski družbenik tuja gospodarska družba, bi moralo biti pooblastilo, ki ga je tuji družbenik podpisal za zastopanje na skupščini, opremljeno z apostilom, da bi bilo veljavno v Republiki Sloveniji. Oseba, ki je v imenu večinskega družbenika sprejela sklep o razrešitvi tožnice, ni razpolagala z veljavnim pooblastilom oziroma tožena stranka ni dokazala, da je bilo pooblastilo veljavno. Ker tožnici niti kot direktorici tožene stranke niti kot družbenici sklep skupščine z dne 13. 9. 2011 ni bil nikoli vročen, ga ni mogla izpodbijati pred pristojnim sodiščem, saj ji do naroka za glavno obravnavo dne 19. 4. 2012 ni bila znana niti njegova vsebina niti njegova oblika. Sodišče se v svoji obrazložitvi sklicuje na to, da je bil sklep realiziran v sodnem registru in da je s tem dobil publicitetni učinek, vendar pa tožnica poudarja, da sklep ni javna listina in da se torej tožnica z njegovo vsebino ni mogla seznaniti, vse dokler ji sklep na obravnavi dne 19. 4. 2012 ni bil vročen. Tožena stranka je šele na zadnji obravnavi dne 29. 5. 2012 predložila dokazilo – izpisek iz danskega registra družb, ki utemeljuje vsaj to, da je bil A.A. dejansko pristojen za podpis pooblastila večinskega družbenika. Tožena stranka ni nikoli pojasnila, zakaj izpiska iz danskega sodnega registra ni predložila že prej, prav tako sodišče ni pojasnilo, zakaj je ta dokaz kljub očitni prekluziji sprejelo v svoj dokazni sklep in ga upoštevalo pri svoji končni odločitvi. Tožeča stranka je glede dokazov, predloženih na zadnji glavni obravnavi dne 29. 5. 2012, na tej obravnavi ugovarjala njihovo prekluzijo. Vendar pa prvostopenjsko sodišče tega ugovora tožeče stranke ni upoštevalo niti ni pojasnilo, zakaj ne, zato ga tožeča stranka ponovno uveljavlja v pritožbenem postopku. V primeru, da želi delodajalec odpustiti delavca, mora zadostiti tako procesnim zahtevam glede postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot tudi vsebinskim zahtevam glede resnosti in utemeljenosti odpovednih razlogov. V večini menagerskih pogodb je za primere predčasnega prenehanja zaposlitve določena neka denarna odmena, ki prestavlja protiutež temu, da je direktor pravzaprav lahko razrešen brez enega samega vsebinskega razloga. V tožničini pogodbi o zaposlitvi denarna odmena ni bila dogovorjena, njena pogodba o zaposlitvi pa je povsem identična z običajnimi pogodbami o zaposlitvi za delavce, ki niso imenovani na funkcijo direktorja. Zaradi tega bi morala biti tožnica izenačena z ostalimi delavci, pri katerih se mora zakonitost odpovedi presojati tako po procesni kot po vsebinski plati. S postopanjem sodišča je bila tožnici kršena njena ustavna pravica do enakosti pred zakonom, saj je iz nepojasnjenega razloga postavljena v bistveno slabši položaj kot ostali delavci, očitno samo zato, ker je bila v sodnem registru vpisana kot direktorica tožene stranke, pri čemer je tožnica izčrpno pojasnila in dokazala, da je bila direktorica samo zato, ker je tožena stranka potrebovala nekoga, ki je bil fizično prisoten na teritoriju Republike Slovenije. Sodišče se sploh ni opredelilo do navedb tožeče stranke glede pravočasnosti odpovedi. Tožeča stranka še vedno trdi, da je razlog za odpoved nastopil že meseca novembra 2010. Temu posredno sledi tudi sodišče, saj navaja, da je bila tožena stranka v postopku likvidacije, kar naj bi izhajalo iz likvidacijskega poročila C. o.p., d.o.o.. Poročilo je bilo pripravljeno v mesecu novembru 2010. Tožnica ni bila nikoli imenovana za likvidacijsko upraviteljico, vzeta so ji bila vsa pooblastila. Dejansko so torej že konec leta 2010 nastopili razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Šele septembra 2011, torej več kot 6 mesecev po tem, ko je tožnica že ostala brez poslovnih prostorov, v katerih je opravljala svoje delo in skoraj eno leto za tem, ko so bila tožnici odvzeta vsa pooblastila, je tožena stranka „pro forma“ sprejela sklep, s katerim si je le zavarovala rok in tožnico brez kakršnekoli nadaljnje obrazložitve odpustila. Sodišče svojo odločitev utemeljuje s sklicevanjem na sodno prakso. Sodna praksa višjih sodišč za nižja sodišča ni zavezujoča. V obravnavanem primeru slepo sledenje veljavni sodni praksi ne more priti v poštev. Dejansko stanje v obravnavanem primeru je namreč bistveno drugačno kot pa v primerih, na katere se v svoji obrazložitvi sklicuje sodišče. Iz primerov, ki jih navaja sodišče, ni razvidno, da bi se v njih pojavil dvom v zakonitost sklepov o razrešitvi ter vprašanje glede vročitve sklepa razrešenemu direktorju. Prav tako se sodišča v citiranih primerih niso ukvarjala z vprašanjem pravočasnosti odpovedi ter z vprašanjem, ali ni bil sklep o razrešitvi dejansko sprejet le zato, da si delodajalec zavaruje rok. Vsi ti vidiki so bistvenega pomena, zato bi se sodišče do njih moralo opredeliti.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da so pritožbeni razlogi tožene stranke neutemeljeni, argumenti tožeče stranke pa protispisni ter v nasprotju s sodno prakso in z zakonodajo. Tožeča stranka trdi, da naj bi bila v obravnavanem sporu bistvenega pomena ugotovitev glede pravilnosti samega postopka razrešitve tožnice kot direktorice. Navedeno ne drži. Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da v delovnem sporu za odločitev v odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadošča ugotovitev, da je bil tožnik odpoklican kot direktor. Dejstvo, da je bila tožnica odpoklicana s funkcije direktorice, je tožena stranka izkazala tako z zapisnikom skupščine kot tudi z registracijo spremembe direktorja v sodnem registru. V postopkih zaradi zatrjevane nezakonitosti odpovedi iz razloga nesposobnosti je predmet presoje delovnega sodišča zgolj vprašanje, ali delavec resnično ni več izpolnjeval pogojev za opravljanje dela v skladu s sklenjeno pogodbo. Tožnica v pritožbi prvič zatrjuje, da naj pooblastilo za zastopanje družbenika ne bi bilo opremljeno z apostilo, da naj na sklepu skupščine ne bi bilo overjenega podpisa poslovodje ter da naj bi bil izpisek iz danskega registra sodišču predložen prepozno. Gre za uveljavljanje novih dejstev, ki jih tožnica ni uveljavljala v postopku na prvi stopnji, zaradi česar jih Višje sodišče ne sme upoštevati (prekluzija). Iz previdnosti pa tožena stranka poudarja, da ni potrebno, da bi bilo pooblastilo za zastopanje na skupščini, skladno s Haaško konvencijo z dne 5. 10. 1961, opremljeno z žigom apostile. Pridobitev overovitvenega potrdila z žigom apostille je poenostavljen postopek legalizacije tuje javne listine za uporabo le-te zunaj države, v kateri je bila izdana. Pooblastilo je zasebna in ne javna listina in za njeno uporabnost, še manj pa za njeno veljavnost, ni potrebno, da bi bila opremljena z žigom apostille. Tožena stranka je za izkaz upravičenosti za zastopanje v konkretnem primeru pridobila notarsko overjen in apostiliran izpisek iz trgovinskega registra z dne 23. 8. 2011, ki je bil priložen k predlogu za vpis odpoklica tožeče stranke v sodni register. V zvezi s tem so tudi neutemeljeni pritožbeni očitki procesnih kršitev tožeče stranke, ki zatrjuje, da je bil omenjeni izpisek sodišču predložen prepozno. Izpisek je bil s strani tožene stranke predložen v odgovor na nove navedbe tožeče stranke v zadnji vlogi. Tožena stranka ni vložila tožbe na izpodbijanje slepa o odpoklicu oziroma razrešitvi z mesta direktorice, ne tožbe na ugotovitev ničnosti vpisa odpoklica oziroma razrešitve, kar dokazuje, da odpoklicu oziroma razrešitvi z mesta direktorice de facto ne nasprotuje. Sklep o odpoklicu in razrešitvi pa je kot tak zakonit in veljaven, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo v sodbi. Tožeča stranka je bila s funkcije direktorice odpoklicana na skupščini dne 13. 9. 2011, kar predstavlja utemeljen zakonski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi (objektivna nesposobnost), odpoved iz razloga nesposobnosti pa ji je bila vročena znotraj 6-mesečnega zakonskega roka za vročitev odpovedi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

Pritožbene navedbe tožeče stranke, s katerimi smiselno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z določbami 286. člena ZPP o prekluziji dokazov, predloženih na naroku za glavno obravnavo dne 29. 5. 2012, ki naj bi jih sodišče kljub očitni prekluziji upoštevalo (in s tem kršilo določbe 1. do 5. odstavka 286. člena ZPP), niso utemeljene. Iz podatkov v spisu izhaja, da so točne navedbe tožene stranke v odgovoru na pritožbo, da so bili dokazi na naroku dne 29. 5. 2012 predloženi v zvezi z navedbami tožeče stranke v pripravljalnih vlogah, zato tožena stranka z njihovo predložitvijo ni bila prekludirana.

Iz dejanskih ugotovitev v izpodbijani sodbi izhaja, da je bila tožnica 10 % družbenik tožene stranke, preostali 90 % poslovni delež pa je pripadal družbi B. s sedežem na Danskem. Na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 6. 2008, sklenjene s toženo stranko, je tožnica pri toženi stranki opravljala delo direktorice družbe za nedoločen čas. Dne 13. 9. 2011 je skupščina tožene stranke sprejela sklep o odpoklicu tožnice s položaja direktorice, dne 28. 10. 2011 pa ji je tožena stranka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (s 30 dnevnim odpovednim rokom) iz razloga nesposobnosti po 2. alinei 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami – ZDR), na podlagi ugotovitve, da zaradi odpoklica z mesta direktorja tožnica ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dela direktorja.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da je navedena redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana tožnici s strani tožene stranke, zakonita in da je dokazan odpovedni razlog iz 2. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR, ki določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja (razlog nesposobnosti). Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem, da je razrešitev direktorja družbe oziroma njegov odpoklic razlog, da direktor pogojev za opravljanje tega dela ne izpolnjuje več in da sama razrešitev (odpoklic) predstavlja tudi resen in utemeljen odpovedni razlog,ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem v smislu 2. odstavka 88. člena ZDR (glede na to, da je bistveni pogoj v takšnem primeru imenovanje delavca na poslovodno funkcijo). Pritrditi je potrebno tudi ugotovitvi, da je tožena stranka izpolnila obveznosti po 3. odstavku 88. člena ZDR, saj je bilo ugotovljeno, da je možnost druge zaposlitve za tožnico preverila, vendar taka možnost ni obstajala, zlasti zato, ker je bila tožnica edina delavka, ki je bila pri toženi stranki sploh zaposlena, tožena stranka pa je v spornem obdobju tudi pričela s postopkom likvidacije.

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila podana pravočasno, v okviru prekluzivnega roka, ki je določen v 6. odstavku 88. člena ZDR, po katerem mora delodajalec podati odpoved najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Tožnica je bila namreč odpoklicana s funkcije direktorice družbe dne 13. 9. 2011, odpoved s strani tožene stranke pa je bila podana dne 28. 10. 2011, torej pravočasno, zato pritožbi ni mogoče pritrditi. Zlasti so neutemeljeni ugovori tožnice, da naj bi razlog za odpoved nastopil že meseca novembra 2010, ko naj bi se začel postopek likvidacije pri toženi stranki. Ne glede na razmere pri toženi stranki v tem času, oziroma kljub temu, da naj bi bila tožnici kot direktorici že tedaj odvzeta vsa pooblastila in odpovedan najem poslovnih prostorov, je dejstvo, da je bila tožnica vse do sprejema sklepa o odpoklicu s funkcije direktorice, to je do 13. 9. 2011, direktorica tožene stranke, z vsemi pravicami iz delovnega razmerja (vključno s plačo v višini ...EUR bruto na mesec). Upoštevajoč navedeno ni mogoče pritrditi stališču tožnice, da naj bi bil sklep o odpoklicu s funkcije direktorice sprejet le „pro forma“, z namenom, da se zavaruje rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Še manj sprejemljivo pa je njeno stališče, da naj bi bila v bistveno slabšem položaju kot ostali delavci zgolj zato, ker je bila v sodnem registru vpisana kot direktorica tožene stranke, direktorica pa je bila samo zato, ker je tožena stranka potrebovala nekoga, ki je bil fizično prisoten na teritoriju Republike Slovenije.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da odpoklic oz. predčasna razrešitev s funkcije direktorice ni bil izveden zakonito, saj listine v spisu dokazujejo nasprotno. Dejstvo je, da je bil na skupščini tožene stranke dne 13. 9. 2011 sprejet sklep o odpoklicu direktorice z dnem 13. 9. 2011 (priloga B10), pri čemer ni nobenega dvoma, da je bila odločitev veljavno sprejeta s strani večinskega lastnika oziroma njegovega pooblaščenca, ki je imel veljavno pooblastilo za odločanje na skupščini (kot potrjujejo predložene listine v spisu). Sklep skupščine o tožničinem odpoklicu pa je bil vpisan tudi v sodni register (priloga B5). Pri tem na veljavnost sklepa o odpoklicu tožnice s funkcije direktorice tožene stranke ne vpliva dejstvo, da tožnici sklep ni bil osebno vročen, oziroma da ga je prejela šele tekom tega postopka, zlasti ker osebna vročitev sklepa (odpoklicanemu direktorju) ni pogoj niti za začetek teka rokov za uveljavljanje morebitne ničnosti oz. izpodbojnosti sklepa po določbah Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 42/2006 s spremembami in dopolnitvami – ZGD-1), tožnica pa v zvezi z zatrjevano nezakonitostjo sklepa o odpoklicu tudi ni sprožila nobenega postopka pred sodiščem.

Prvostopenjsko sodišče je ob ugotovitvi, da je bila tožnici pogodba o zaposlitvi zakonito redno odpovedana, utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, pri čemer se je med drugim povsem pravilno sklicevalo tudi na uveljavljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije oziroma pritožbenega sodišča v podobnih primerih. Nikakor ne gre za to, da bi sodišče slepo sledilo veljavni sodni praksi, kot izpostavlja pritožba. Neutemeljeni in povsem brez podlage pa so tudi očitki, da naj bi sodišče prve stopnje tožnici kršilo ustavno pravico do enakosti pred zakonom, ker naj bi bila postavljena v bistveno slabši položaj kot ostali delavci.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).