Jedro

Glede na dejstvo, da tožeča je stranka svoj predlog za postavitev novega izvedenca utemeljila zgolj s tem, da je izvedenec izpovedal v njeno škodo, je sodišče ravnalo prav, ko je tak predlog zavrnilo. To, da se stranka z mnenjem ne strinja, namreč ni razlog za postavitev novega izvedenca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

: (1.) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in pod točko 1. izreka toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v roku 15-tih dni plača 500,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.1.2005 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 1669,17 EUR od 5.1. 2005 do 6.3. 2006. Kar je tožeča stranka zahtevala več, to je plačilo zneska 5758,64 EUR s pp in zakonske zamudne obresti od 500,75 EUR za obdobje od 5.11.2001 do 4.1.2005, pa je pod točko 2. izreka zavrnilo. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi povrniti pravdne stroške v višini 38,27 EUR s pp, v 15 dneh (točka 3).

(2.) Zoper sodbo, in sicer zoper njen zavrnilni del, vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni v smislu pritožbenih navedb, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje. V bistvenem navaja, da sodišče pri odločitvi, da tožniku za poškodbo kolena pripada zgolj 8% invalidnost, ni podalo verodostojnih razlogov. Spregleda, da je tudi izteg kolena omejen in gre tudi pri iztegu za 10 primanjkljaj. Skupaj je tako podana omejitev gibljivosti, ki utemeljuje oceno v višini 10 % invalidnosti. Nepravilno je sodišče odločilo tudi v zvezi z poškodbo z dne 23.4.2003, saj je izvedenec pri tožniku skupaj ugotovil 23 % invalidnost. Izvedenec je pri tožniku zaradi poškodbe kolena in skočnega sklepa, ki sta bila sicer res že predhodno poškodovana v prejšnjem škodnem dogodku, ocenil še dodatno invalidnost, in sicer v višini 5% za vsako poškodbo, kar pa sodišče ni upoštevalo. Iz tega razloga je podana je bistvena kršitev postopka. Enaka kršitev je podana tudi zato, ker sodišče ni sledilo dokaznemu predlogu, da se v zadevi postavi nov izvedenec, in sicer zaradi razjasnitve nejasnosti v zvezi z poškodbo desnega kolka.

(3.) Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

(4.) Pritožba ni utemeljena.

(5.)Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP in pravilno uporabo materialnega prava. V zvezi s tem uvodoma ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje postala pravnomočna v 1. točki izreka, saj se je zoper sodbo pritožila zgolj tožeča stranka.

(6.) Neutemeljena je pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje za svojo ugotovitev, da znaša tožnikova invalidnost zaradi poškodbe desnega kolena ob prvi nezgodi 8%, ni navedlo verodostojnih razlogov in da ni upoštevalo, da tožnik ni zmožen popolnoma iztegniti kolena. V obrazložitvi je sodišče namreč korektno povzelo izvedeniško mnenje, ki ga je izvedenec podal v pisni obliki, dopolnil pa ob ustnem zaslišanju. Ob zaslišanju (l. št. 81) je tako pojasnil, da je ugotovil omejeno gibljivost kolena, in sicer 10 /110, kar vključuje tudi to, da tožnik kolena ne more iztegniti do konca. Po njegovem mnenju je invalidnost zato podana med 8% do 10 %. Sodišče prve stopnje je tožniku, upoštevajoč razpon omejene gibljivosti v tabeli invalidnosti pod točko XVIII/ 200 (in sicer od 91 do 135) in dejstvo, da se za omejeno gibljivost v tem razponu lahko prizna do 10% invalidnost, utemeljeno priznalo le 8%. V kolikor bi upoštevalo zgolj ugotovljeno zmanjšano fleksijo (upogib), bi glede na razpone v tabeli, bila invalidnost lahko celo manjša, kar jasno kaže, da je izvedenec upošteval celotno omejitev.

(7.) Pritožbeno sodišče se ne more strinjati s stališčem pritožnika, da je izvedenec v zvezi z drugo poškodbo tožniku iz naslova poškodbe kolena in skočnega sklepa, ki sta bila sicer poškodovana v prvi nesreči, ugotovil dodatno invalidnost, saj za takšno trditev ni nobene opore v izvedenem dokaznem postopku, sploh pa ne v mnenju izvedenca. Slednji je v svojem pisnem mnenju v zvezi z posledicami druge nesreče (točka 2, stran 8 in 9 mnenja) pri poškodbi kolena ugotovil invalidnost v višini 3% (in ne 5 %), pri poškodbi skočnega sklepa pa v višini 5%, vendar pa je ob zaslišanju (l. št 81) pojasnil, da se mnenje iz točke 2 nanaša na poškodbe iz prve in druge nezgode skupaj in gre za končno stanje, pri čemer je (kot izhaja iz njegovih pojasnil) stopnja invalidnosti v zvezi z poškodbo skočnega sklepa ostala nespremenjena tudi po drugi poškodbi, torej 5%, invalidnost v zvezi z poškodbo kolena pa se je po prvi poškodbi in v času rehabilitacije po drugi poškodbi zmanjšala na končne 3%. Na vprašanje pritožnika je tudi izrecno povedal, da zaradi poškodbe kolena ni nastala skupna invalidnost v višini 13 % (kar bi lahko izhajalo iz pisnega izvedeniškega mnenja in kar pritožnik sedaj ponavlja v pritožbi), ampak v končni višini 3%.

(8.) Po 3. odst. 254. člena ZPP sodišče zahteva mnenje drugega izvedenca, če so v mnenju prvega nasprotja in pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvoma pa ni mogoče odpraviti z zaslišanjem izvedenca. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje vse nejasnosti in predvsem dvome tožene stranke, ki je imela zoper mnenje pripombe, odpravilo z zaslišanjem in je glede na dejstvo, da je tožeča stranka svoj predlog za postavitev novega izvedenca utemeljila zgolj s tem, da je izvedenec izpovedal v njeno škodo, ravnalo prav, ko je tak predlog zavrnilo. To, da se stranka z mnenjem ne strinja, namreč ni razlog za postavitev novega izvedenca.

(9.) Postavitev novega izvedenca ni bila potrebna niti v zvezi z razjasnitvijo morebitne poškodbe pritožnikovega desnega kolka, saj pritožnik pripomb na ta del izvedeniškega mnenja ni imel, niti ni v tej smeri pravočasno predlagal dopolnitve mnenja, niti drugega izvedenca. Od postavljenega izvedenca v zvezi s tem ob zaslišanju tudi ni zahteval morebitnih dodatnih pojasnil. (10.) Glede očitka, da je sodišče s tem tudi bistveno kršilo določila ZPP, pa je potrebno pritožniku pojasniti, da je tak očitek (ne glede na siceršnjo neutemeljenost) prepozen in to tako glede morebitne relativne, kot morebitne absolutne bistvene kršitve določb postopka po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Stranka mora namreč kršitev določb postopka pred sodiščem prve stopnje uveljaviti takoj, ko je to mogoče, v konkretnem primeru torej najkasneje do zaključka zadnje glavne obravnave (primerjaj 286.b člen ZPP).

(11.) Ker po navedenem pritožbeni razlogi niso podani, sodišče prve stopnje pa je glede na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, tudi pravilno uporabilo materialno pravo in v postopku ali pri izdelavi sodbe ni storilo kršitev na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2.odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče v skladu z 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

(12.) Odločitev o stroških pritožbenega postopka je vsebovana v zavrnitvi pritožbe, temelji pa na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, do povračila stroškov ni upravičen.