Jedro

Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja, da ji pisna seznanitev z očitanimi kršitvami, vabilo na zagovor ter odpoved pogodbe o zaposlitvi niso bili vročeni na pravilen način. Vse navedene listine so bile vročene tožnici s strani pooblaščenega vročevalca na domu, saj je bila v spornem času v bolniškem staležu. Tožnica je odklonila podpis vročilnice, zato so ji bila pisanja puščena na mizi v stanovanju oziroma ji izročena v roke, vse navedeno pa zabeleženo na vročilnicah. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da so bila pisanja tožnici vročena na zakonit način po določbi 144. člena ZPP, na katerega napotuje šesti odstavek 88. člena ZDR-1. ZDR-1 namreč nima določb o tem, kako se vročitev opravi, kadar tisti, na katerega je pisanje naslovljeno, tega noče sprejeti. Zgolj dejstvo, da je bila tožnica v času vročanja v bolniškem staležu, še ne pomeni, da ji v tem času pisna seznanitev s kršitvami in vabilo na zagovor ter odpoved pogodbe o zaposlitvi niso bili veljavno vročeni. ZDR-1 ne prepoveduje vročanja v času bolniškega staleža in poleg vročanja na delovnem mestu omogoča tudi vročanje na naslovu delavčevega prebivališča. Od delodajalca pa tudi ni mogoče pričakovati, da bo z vročanjem čakal do vrnitve delavca na delo in s tem tvegal zamudo prekluzivnih rokov za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Tožena stranka je dokazala, da je tožnica kot prodajalka na blagajni pri vračanju gotovine za vrnjene artikle naklepno kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja, saj ni upoštevala, da mora kupec za vračilo denarja predložiti ustrezen račun o nakupu artiklov. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da obstaja utemeljen odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1. Poleg tega je tožnica določenega dne iz blagajne vzela 10,00 EUR, jih dala v svoj žep in si s tem denar protipravno prilastila. Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožena stranka ni uspela dokazati, da si je tožnica ta znesek prilastila, saj je ostal pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožnica z očitanim ravnanjem kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja iz 209. člena KZ-1. V skladu s kazenskopravno teorijo (t. i. aprehenzijska teorija) za prilastitev zadostuje, če oseba z odvzemom stvar dobi v posest in onemogoči drugemu, ki jo je do sedaj posedoval, da z njo še naprej razpolaga, sebi pa s tem omogoči razpolaganje s to stvarjo. Dovolj je, da je odvzeta stvar ločena od drugih stvari in ni potrebno, da bi jo oseba odnesla iz prostora, v katerem je bila. Glede na to, da je tožnica iz blagajne vzela bankovec za 10,00 EUR in ga spravila v svoj žep, si ga je v skladu z navedenim prilastila in s tem izpolnila zakonski znak kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja. Zato je podan tudi utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje in izpodbijani del sklepa.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbene zahtevke: za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 2. 2015, ki jo je tožena stranka podala tožnici, in njeno razveljavitev; za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, prijavo v zavarovanje ter obračun in plačilo zapadlih mesečnih plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov od zapadlosti mesečnih zneskov do plačila, vse za čas od 27. 2. 2015 do odločitve sodišča prve stopnje; za plačilo denarne odškodnine v višini 3.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe (do plačila); za povrnitev stroškov postopka in za izplačilo regresa v višini 789,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2015 dalje (do plačila). S sklepom je ustavilo postopek zaradi delnega umika tožbe glede zahtevka za obračun in plačilo plače za meseca marec in april 2015 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov od zapadlosti mesečnih zneskov do plačila (1. točka izreka sklepa). Sklenilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (2. točka izreka sklepa).

2. Tožnica vlaga pritožbo izrecno le zoper navedeno sodbo (in smiselno zoper odločitev o stroških postopka tožnice), in sicer iz vseh pritožbenih razlogov, tj. zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo zavrniti njenega dokaznega predloga za zaslišanje priče A.A., ki bi vedela izpovedati o poteku vrnitve denarja za vračilo kupljenega artikla pri toženi stranki. Ne drži, da so o tem že dovolj izpovedale druge priče. Predlagana priča bi lahko potrdila navedbe tožnice, da je zamenjava artikla potekala tako, kot je izpovedala tožnica, tj. da so obstajala navodila, ampak je bilo glavno vodilo tožene stranke zadovoljstvo stranke. Sodišče prve stopnje ne bi smelo zavrniti niti dokaznega predloga za postavitev izvedenca psihiatrične stroke. Tožnica je podala ustrezno trditveno podlago in dokazni predlog dovolj konkretno obrazložila. Izvedba tega dokaza je bila potrebna, saj je tožena stranka dvomila v zdravstveno stanje tožnice. Tožnica je želela dokazati, kako so odpoved pogodbe o zaposlitvi in razmere v službi vplivale na zdravstveno stanje tožnice, kakšno je bilo njeno zdravstveno stanje v času bolniškega staleža in kako se kažejo posledice zaradi nevzdržnih razmer in psihičnega pritiska zaposlenih nad tožnico. Izvedenec bi lahko podal mnenje, ali je bila tožnica res psihično tako potrta in v takšnem stresu, da ni bila sposobna podati zagovora in se odzvati na vročeno pošto. Vročitev pisne seznanitve, vabila na zagovor in izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bila pravilno opravljena. Vročitev je bila opravljena v nasprotju z 88. členom ZDR, ker je bila tožnica v bolniškem staležu in bi se lahko vročitev na delovnem mestu opravila, ko bi se tožnica vrnila. Delodajalec mora namreč najprej poskusiti z vročitvijo na delovnem mestu, šele nato pridejo v poštev drugi kraji. Vročitev ni bila opravljena v skladu s 144. členom ZPP, saj je tožnica navedla razlog za odklonitev pošte. Kratki prekluzivni roki ne morejo imeti prednosti pred bolniškim staležem. Pomembno pri tem je, zakaj je delavec v bolniškem staležu, saj ni vedno zmožen podati zagovora. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker je sodišče prve stopnje navedlo, da tožnica ni predložila nobene zdravstvene dokumentacije. Navedeno ne drži, tožnica je predložila zdravniško potrdilo z dne 29. 4. 2015, iz katerega izhaja, da ima depresijo. Podano je nasprotje v obrazložitvi sodbe, saj sodišče prve stopnje najprej navaja, da tožena stranka ni uspela izkazati, da si je tožnica prilastila znesek v skupni višini 95,28 UR, nato pa, da je napačno ravnala glede denarja in da je toženi stranki nastala materialna škoda. Tožnica si tudi ni prilastila 10,00 EUR in je višek denarja ostal pri toženi stranki. Namen odtujitve pa tožnici ni bil dokazan, zato ni kršila pogodbenih obveznosti in pravil tožene stranke. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ne verjame tožnici, da sta B.B. in C.C. nad tožnico več kot eno uro izvajali psihično nasilje in jo silili, da podpiše odpoved pogodbe o zaposlitvi. Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi je nezakonita, ker odpovedni razlog ni utemeljen. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere opozarja pritožba in na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Predmet tega individualnega delovnega spora je presoja zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici 26. 2. 2015. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena kot prodajalka. Izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ji je bila podana po 1. (če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja) in 2. alineji (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja) prvega odstavka 111. člena Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nadalj.). Tožena stranka ji je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je v obdobju od 23. 10. 2014 do 10. 2. 2015 kot prodajalka na blagajni večkrat neupravičeno in ne da bi dejansko prišlo do vrnitve artiklov oziroma ne da bi za vračilo denarja obstajal oziroma bil predložen ustrezen račun o nakupu artiklov iz blagajne izvedla vračila denarja v vrednosti artiklov, s čimer si je protipravno prilastila znesek v skupni višini 95,28 EUR, toženi stranki pa je nastala škoda v navedeni višini. Poleg tega ji je tožena stranka očitala tudi, da je 14. 2. 2015 iz blagajne vzela 10,00 EUR, jih namesto v blagajno dala v svoj žep in si denar s tem protipravno prilastila.

6. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožnica tožbo vložila pravočasno glede na določbo tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, da ji je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana znotraj prekluzivnih rokov iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1, da so bili pisna seznanitev z očitanimi kršitvami, vabilo na zagovor in izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vročeni na pravilen način glede na določbo 144. člena ZPP v zvezi s šestim odstavkom 88. člena ZDR-1, da tožnici ni bila odvzeta pravica do zagovora iz drugega odstavka 85. člena ZDR-1 in da obstoji utemeljen odpovedni razlog iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR-1. Ker je torej presodilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev njene nezakonitosti in z njim povezane reparacijski tožbeni zahtevek ter zahtevek za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in denarno povračilo.

7. Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja, da ji pisna seznanitev z očitanimi kršitvami, vabilo na zagovor ter odpoved pogodbe o zaposlitvi niso bili vročeni na pravilen način. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v tem delu izhaja, da so bile navedene listine vročene tožnici s strani pooblaščenega vročevalca na domu, saj je bila v času od 16. 2. 2015 do 16. 3. 2015 v bolniškem staležu. Pisna seznanitev in vabilo na zagovor sta ji bila vročena 20. 2. 2015, odpoved pogodbe o zaposlitvi pa 27. 2. 2015. V obeh primerih je tožnica odklonila podpis vročilnice (razlog za odklonitev – bolniški stalež – pa je navedla le pri vročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi), zato so ji bila pisanja puščena na mizi v stanovanju oziroma ji izročena v roke, vse navedeno pa zabeleženo na vročilnicah (B7, B9). Sodišče prve stopnje se je postavilo na pravilno materialnopravno stališče, da so bila pisanja tožnici vročena na zakonit način po določbi 144. člena ZPP, na katerega napotuje šesti odstavek 88. člena ZDR-1. ZDR-1 namreč nima določb o tem, kako se vročitev opravi, kadar tisti, na katerega je pisanje naslovljeno, tega noče sprejeti. Prav tako je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da zgolj dejstvo, da je bila tožnica v času vročanja v bolniškem staležu, še ne pomeni, da ji v tem času pisna seznanitev s kršitvami in vabilo na zagovor ter odpoved pogodbe o zaposlitvi niso bili veljavno vročeni. ZDR-1 ne prepoveduje vročanja v času bolniškega staleža in poleg vročanja na delovnem mestu omogoča tudi vročanje na naslovu delavčevega prebivališča. Od delodajalca pa tudi ni mogoče pričakovati, da bo z vročanjem čakal do vrnitve delavca na delo in s tem tvegal zamudo prekluzivnih rokov za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi(1) , na kar je pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje.

8. Po presoji pritožbenega sodišča je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ni bilo poseženo v tožničino pravico do obrambe, ker se tožnica zaradi svojega zdravstvenega stanja ni mogla (niti pisno niti ustno) zagovarjati in se tudi ne opravičiti ter predlagati preložitve zagovora. Tožnica je v zvezi s tem sicer podala zadostno trditveno podlago, vendar sodišču prve stopnje kljub temu ni bilo treba izvajati dokaznega postopka za ugotovitev tožničinega psihičnega zdravstvenega stanja v času bolniškega staleža. Odpoved pogodbe o zaposlitvi bi bila namreč zakonita tudi, če bi se ugotovilo, da je bila tožnica v takšnem psihičnem stanju, da se ni mogla zagovarjati niti opravičiti svojega izostanka in predlagati preložitve zagovora. Kot že pojasnjeno, od delodajalca namreč ni mogoče zahtevati, da prelaga zagovor in s tem tvega zamudo prekluzivnega roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno ni bil potreben dokaz s postavitvijo izvedenca psihiatrične stroke, zato ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. Iz istega razloga ni bistveno, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da tožnica v dokaz svojega zdravstvenega stanja ni predložila nobene zdravstvene dokumentacije (predložila je zdravniško potrdilo –A14). Glede na navedeno je neutemeljen tudi pavšalen pritožbeni očitek, da so bile tožnici kršene človekove pravice.

9. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka uspela dokazati utemeljen odpovedni razlog po 1. in 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1, ta pa je tudi takšne narave, da ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). V zvezi s prvo očitano kršitvijo, ki se nanaša na vračanje gotovine za vrnjene artikle, v pritožbi tožnica neutemeljeno navaja, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožena stranka ni uspela dokazati, da si je tožnica prilastila znesek v višini 95,28 EUR in da je toženi stranki v tej višini nastala škoda. Ravno zato, ker tožena stranka ni uspela dokazati, da si je tožnica ta znesek prilastila, uspela pa je dokazati, da je pri vračanju gotovine za vrnjene artikle naklepno kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja, saj ni upoštevala, da mora za vračilo denarja kupec predložiti ustrezen račun o nakupu artiklov, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstaja utemeljen odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1 (in ne razlog iz 1. alineje istega člena, ki ga je tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi prav tako navajala). Takšna presoja sodišča prve stopnje je jasna in sama s seboj ni v nasprotju, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je izpodbijana sodba v tem delu obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo v zvezi s potekom vračila denarja zaslišati pričo A.A., ki bi lahko potrdila izpoved tožnice, da je bilo glavno vodilo tožene stranke zadovoljstvo njenih strank. Tožnica je za to, da se ugotovi, „kako je dejansko potekala vrnitev denarja za nazaj prineseni kupljeni artikel“, poleg zaslišanja priče A.A. predlagala tudi zaslišanje priče D.D.. Ker je sodišče prve stopnje pričo D.D. zaslišalo, ni bilo dolžno zaslišati tudi priče A.A., ki je bila predlagana za dokazovanje istega dejstva, tožnica pa v dokaznem predlogu ni navedla, da bi A.A. lahko izpovedala kaj drugega, kot je izpovedala že priča D.D.. Pravica do izvajanja dokazov namreč ni neomejena. Če stranka za dokazovanje istega dejstva (v konkretnem primeru glede tega, kako je dejansko potekala vrnitev denarja za nazaj prineseni kupljeni artikel) predlaga zaslišanje več prič, ne da bi pri tem specificirala, kaj konkretno naj bi posamezna priča izpovedala, potem sodišču ni možno očitati bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP(2) , če ne izvede dokaza z zaslišanjem vseh predlaganih prič.

10. Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožena stranka v zvezi z drugo očitano kršitvijo, tj. prilastitvijo 10,00 EUR iz blagajne, ni uspela dokazati, da si je tožnica ta znesek prilastila, saj je ostal pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožnica z očitanim ravnanjem kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja iz 209. člena Kazenskega zakonika. V skladu s kazenskopravno teorijo (t. i. aprehenzijska teorija) za prilastitev zadostuje, če oseba z odvzemom stvar dobi v posest in onemogoči drugemu, ki jo je do sedaj posedoval, da z njo še naprej razpolaga, sebi pa s tem omogoči razpolaganje s to stvarjo. Dovolj je, da je odvzeta stvar ločena od drugih stvari in ni potrebno, da bi jo oseba odnesla iz prostora, v katerem je bila. Glede na to, da je tožnica iz blagajne vzela bankovec za 10,00 EUR in ga spravila v svoj žep, si ga je v skladu z navedenim prilastila in s tem izpolnila zakonski znak kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja.

11. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena in 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa (odločitev o stroških postopka).

12. Tožnica v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita še, da ni obrazložilo, zakaj ji ne verjame, da sta nad njo B.B. in C.C. izvajali psihično nasilje več kot eno uro. Navedeno dejstvo v tem sporu o presoji zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni pomembno, zato se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno do njega posebej opredeljevati.

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).

(1) Takšno stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo v zvezi s prelaganjem zagovora v zadevi opr. št. VIII Ips 153/2012. (2) Tako tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 233/2015.